Kristina Fujs Komloš, Pavle Košorok, Boštjan J. Kocjan, Mario Poljak
Anogenitalne bradavice (AB) so najpogostejši benigni tumorji anogenitalnega predela. Etiološko so povezane s humanimi papiloma virusi (HPV) alfa, v več kot 90 % primerov s HPV-6 in HPV-11. AB imajo pogosto multifokalen in multicentričen izgled. Ni jasno, ali je pojav večih AB pri posameznem pacientu posledica okužbe z eno ali več genomskih različic danega HPV genotipa. V študijo smo vključili 45 izolatov HPV-6 iz sveže zamrznjenih tkivnih vzorcev AB, pridobljenih od 18 bolnikov s sočasnimi multiplimi AB. Sekvenirali smo celotno genomsko področje HPV-6 L1, E5a, E5b ORF in LCR. Našli smo štirinajst različnih HPV-6 L1-LCR-E5a-E5b genomskih različic. Pri 17 od 18 bolnikov je bila odkrita ena sama identična HPV-6 L1-E5a-E5b-LCR genomska različica v vseh sočasnih multiplih AB, zbranih pri posameznem bolniku. Sočasna okužba z dvema različnima genomskima različicama HPV-6 je bila odkrita pri enem bolniku. Prisotnost identičnih genomskih različic HPV v vseh sočasno prisotnih multiplih AB pri posameznem bolniku je v prid hipotezi, da je pojav multiplih sočasnih AB posledica okužbe z eno genomsko različico HPV-6, ne pa okužbe z večimi genomskimi različicami HPV-6.
Ilze Vīberga, Mario Poljak
Presejanje za raka na materničnem vratu (CC) je bil pomemben del preventivnih strategij v Latviji od zgodnjih 1960-ih, zaradi katerega se je zmanjšala pojavnost CC iz 31,7/100.000 žensk v letu 1963 na 8,9/100.000 žensk v letu 1989. Politične in socialno-ekonomske spremembe po letu 1991 so močno prizadele celoten sistem zdravstvenega varstva, vključno s presejanjem za CC, ki je bilo začasno prekinjeno. Leta 2005 je bil program presejanja za CC ponovno uradno uveden za vse ženske med 25 in 69 let, z revizijo v letu 2007. Narava presejalnega programa je ostala oportunistična. Zaradi neaktivnosti žensk, pomanjkanja razpoložljivosti potrebnih storitev, preobremenjenosti splošnih zdravnikov in pomanjkanje udeležbe ginekologov in porodničarjev, je prišlo do nizke pokritosti ciljne populacije (10% v obdobju 2005-2006). Organizirano presejanje je bilo dokončno uvedeno leta 2009. Citološki brisi se zdaj odvzemajo v 3-letnih časovnih intervalih, interpretirajo jih citopatologi in citotehnologi v 25 državnih in zasebnih laboratorijih. Citološko testiranje izven programa je še vedno zelo pogosto in se izvaja vzporedno z organiziranim presejanjem. Rezultati prvega kroga presejanja (2009-2011) kažejo spodbudne trende, s postopnim povečanjem pozitivnih odzivov na povabilo, povečanjem pokritosti znotraj programa in povečanjem odkrivanja visokorizičnih lezij materničnega vratu in karcinomov in situ. Na žalost še vedno ni nadzora kakovosti in jasnih priporočil za testiranje na HPV.
Katja Seme, Polona J Maver, Tina Korać, Amalia Canton, Jitka Částková, Goran Dimitrov, Irina Filippova, Helena Hudecová, Ermina Iljazović, Bernard Kaić, Vesna Kesić, Nerija Kuprevičienė, Dragan Laušević, Zsuzsanna Molnár, Jurijs Perevoščikovs, Marek Spaczyński, Venera Stefanova, Veronika Učakar, Mario Poljak
Predstavljamo pregled trenutnega stanja izvajanja cepljenja proti humanim papiloma virusom (HPV) in razpoložljive podatke o bremenu okužb s HPV ter tipsko distribucijo HPV v 16 državah srednje in vzhodne Evrope: Albanija, Bosna in Hercegovina, Bolgarija, Hrvaška, Češka, Estonija, Črna gora, Poljska, Romunija, Srbija, Slovaška, Slovenija in Makedonija. V vseh srednjeevropskih in vzhodnoevropskih državah, razen v Črni gori, je registrirano vsaj eno profilaktično cepivo. Šest držav, in sicer Bolgarija, Češka, Latvija, Romunija, Slovenija in Makedonija, je integriralo cepljenje proti HPV v svojo nacionalno shemo cepljenja in trenutno zagotavlja brezplačno rutinsko cepljenje za ciljno populacijo. Deset držav ni vključilo cepljenja proti HPV v nacionalni program imunizacije. Ključni razlogi so visoki stroški cepiva in negativno mnenje javnosti. Cepljenje moških ni priporočeno v nobeni državi v regiji.
Polona J Maver, Katja Seme, Tina Korać, Goran Dimitrov, Lajos Döbrőssy, Ludmila Engele, Ermina Iljazović, Vesna Kesić, Petya Kostova, Dragan Laušević, Anita Maurina, Florian A Nicula, Yulia Panayotova, Maja Primic Žakelj, Alenka Repše Fokter, Ewa Romejko-Wolniewicz, Giedrė Smailytė, Ofelia Şuteu, Joanna Świderska-Kiec, Ruth Tachezy, Zdravka Valerianova, Piret Veerus, Ilze Vīberga, Ariana Znaor, Pavol Zubor, Mario Poljak
Breme raka materničnega vratu v srednji in vzhodni Evropi je visoko v primerjavi z zahodno in severno Evropo, predvsem zaradi zgodovine oportunističnih praks presejanja za raka materničnega vratu in zaradi močnih vplivov političnih in gospodarskih sprememb v post-komunistični tranziciji. Članek opisuje trenutne prakse zgodnjega odkrivanja raka na materničnem vratu, organizacijske načrte za prihodnost ter glavne ovire v 16 državah srednje in vzhodne Evrope: Albanija, Bosna in Hercegovina, Bolgarija, Hrvaška, Češka, Estonija, Madžarska, Latvija, Litva, Črna gora, Poljska, Romunija, Srbija, Slovaška, Slovenija in Makedonija. Žal je v zadnjih letih le malo državam uspelo vzpostaviti organizirano in dobro delujočo obliko programa presejanja za raka materničnega vratu. Večina držav v regiji se še vedno bori z vprašanji v zvezi z izvajanjem organiziranega presejanja raka materničnega vratu. Spodbudno je, da so bili tudi v državah, kjer se izvaja samo oportunistično presejanje, narejeni dobro pripravljeni načrti in strategije za prehod na organizirano presejanje v bližnji prihodnosti.
Mateja Škamperle, Boštjan J Kocjan, Polona J Maver, Katja Seme, Mario Poljak
Visokorizični humani papiloma virusi (HPV) imajo vodilno etiološko vlogo pri razvoju raka materničnega vratu, analnega in vaginalnega predela ter precejšno vlogo pri nastanku rakov penisa, vulve in orofaringealnih karcinomov. V članku smo povzeli rezultate najpomembnejših raziskav, ki so preiskovale tkivne vzorce cervikalnih, analnih in vulvarnih karcinomov za prisotnost HPV DNA; iz 16 držav osrednje in vzhodne Evrope. Izbrali smo 28 študij. Med 2531 invazivnih oblik karcinoma je bilo 86,6 % HPV-pozitivnih. Skupna prevalenca HPV 16/18 je bila 87,5 %. Celokupna prevalenca HPV DNA v šestih študijah analnih karcinomov (43 primerov) in vulvarnih karcinomov (164 primerov) je bila 90,7 % in 32,9 %. V 86 % vseh analnih karcinomov je bila odkrita DNA HPV-16, njen delež pri karcinomih vulve pa je nihal med 10,9 % in 27,5 %. V nobenem primeru ni bilo odkrite DNA HPV-18. Prevalenca in tipska distribucija HPV med ženskami s karcinomom materničnega vratu v osrednji in vzhodni Evropi je primerljiva z drugimi evropskimi regijami.
Pedro de Vasconcelos, Luís Soares-Almeida, Paulo Filipe
Nevtrofilna dermatoza na hrbtišču rok je histopatološko podobna sindromu Sweet. Gre za izredno redko bolezen. Poročamo o primeru 73-letnega moškega z osemletno diagnozo policitemije vere, ki je bila zadnjih 6 let stabilna ob rednem zdravljenju. Nato so se pojavile papule in plaki na hrbtišču obeh rok. Klinična in histopatološka slika ter diagnostične ugotovitve kažejo na nevtrofilno dermatozo.
Dilek Bıyık Ozkaya, Ozlem Su, Nahide Onsun, Hande Ulusal, Cuyan Demirkesen
Akroangiodermatitis (AAD) je benigna žilna dermatoza, ki klinično in histopatološko spominja na Kaposijev sarkom. Poznamo štiri tipe: tip Stewart-Bluefarb pri kroničnih arteriovenskih malformacijah, tip Mali pri zastojnem dermatitisu, tretji tip, ki se pojavi pri prvi nosečnosti, in četrti tip pri arteriovenoznih fistulah pri bolnikih s kronično ledvično odpovedjo. Čeprav je razvoj AAD povezan s kroničnim venskim popuščanjem, se redkeje lahko razvije kot zaplet po paralizi okončin, hemodializi, posttravmatski arteriovenski fistuli, amputiranih udih ter žilnih malformacijah (npr. sindrom Klippel-Trénaunay). ADD lahko histopatološko in klinično zamenjamo z malignimi boleznimi, kot je Kaposijev sarkom. 22-letni moški iz naše poliklinike je poročal o neceljenju rane na distalni falangi levega palca na nogi. Bolnik je bil obravnavan v dveh različnih centrih že 2 leti, brez uspešnega zdravljenja. Zaradi redkosti, zgodnjega pojava bolezni in enostranske prezentacije, je bila diagnoza ADD postavljena pozno.
Mario Poljak, Anja Oštrbenk
Testiranje na humane papiloma virus (HPV) je postalo bistven del trenutne klinične prakse pri obravnavi raka materničnega vratu in predrakavih sprememb. Pregledali smo najpomembnejše validacijske študije testa RealTime High Risk HPV (RealTime) (Abbott Molecular Des Plaines, IL, ZDA), za uporabo testa pri primarnem presejanju za raka materničnega vratu pri ženskah, starih 30 let in več, objavljene v strokovnih revijah od leta 2009 do leta 2013. Test RealTime je namenjen odkrivanju 14 visokorizičnih genotipov HPV z možnostjo razlikovanja HPV-16 in HPV-18 od ostalih 12 genotipov HPV. Test je bil uveden na evropski trg januarja 2009 in se trenutno uporablja v številnih laboratorijih po vsem svetu za rutinsko odkrivanje HPV. Osem validacijskih študij o testu RealTime je pokazalo stalno visoko absolutno klinično občutljivost za CIN2+ (88,3-100%) in CIN3+ (93,0-100%), kot tudi visoko primerjalno klinično občutljivost glede na trenutno najbolj pogosto uporabljan test za HPV: Qiagen/Digene Hybrid Capture 2 HPV DNA Test. Test RealTime je bil v zadnjih 4 letih večkrat ocenjen in preverjen. Lahko ga štejemo za klinično potrjen test za triažo pri ciljni populaciji in za uporabo v primarnem presejanju za raka materničnega vratu pri ženskah, starih 30 let in več.
Miroslav Nečas
Krpični testi (atopy patch, APT) predstavljajo relativno novo diagnostično metodo za ugotavljanje vloge respiratornih alergenov pri atopijskem dermatitisu. Ocenili smo vlogo respiratornih alergenov pri izbruhih atopijskega dermatitisa v skupini odraslih bolnikov. Primarni cilj je bil ugotoviti pogostost senzibilizacije teh alergenov v skupini bolnikov z atopijskim dermatitisom z APT. Sekundarni cilj je bil primerjati rezultate izvidov APT s specifičnimi IgE proti respiratornim alergenom v zvezi z občutljivostjo in specifičnostjo. Med novembrom 2004 in oktobrom 2011 smo APT izvedli na kohorti 125 bolnikov (37 moških in 88 žensk) z atopijskim dermatitisom na dermatovenerološkem oddelku Fakultete sv. Anne v Brnu na Češkem. 36 bolnikov (28,8 %), je bilo po APT pozitivnih, 89 (71,2 %), negativnih. Najpogostejši alergeni so bili pršice (12,8%), sledile so trave in cvetni prah (10,4 %) ter pasji alergeni (8 %). Rezultati kažejo, da je APT koristno orodje za določanje respiratornih alergenov kot sprožilnih dejavnikov atopijskega dermatitisa.
Mikel Nakuçi, Ioannis D Bassukas
Minimalno invazivni, nekirurški načini zdravljenja so dobrodošla alternativa operaciji bazalnoceličnega karcinoma (BCC). Opisujemo zdravljenje BCC z imunokriokirurgijo (kriokirurgijo z lokalno aplikacijo imikvimoda) v dermatološki ambulanti. Odziv BCC na imunokriokirurgijo (dnevna aplikacija imikvimoda 5 tednov, kriokirurgija s tekočim dušikom na koncu 2. tedna) je bil opredeljen kot izvedljivost zdravljenja, vpliv na tumor in možna ponovitev bolezni. Vključenih je bilo štiriindvajset bolnikov s skupaj 36 BCC, vsi so končali zdravljenje (spremljanje: 2-24 mesecev). Mesec dni po končanem zdravljenju je bilo 30/36 bolnikov klinično pozdravljenih. V petih primerih je bila za ozdravitev potrebna ponovna kriokirurgija. Po 12 in 14 mesecih je prišlo do dveh ponovitev bolezni, ki sta bili uspešno zdravljeni z imunokirurgijo in kriokirurgijo. Neželeni učinki so bili hipopigmentacija, pordelost kože do 3 mesece po zdravljenju, površinsko brazgotinjenje, ki se je izboljšalo s časom, in skrbi bolnikov med zdravljenjem zaradi draženja kože. Imunokriokirurgija je izvedljiv in učinkovit postopek, ki se lahko opravi v dermatološki ambulanti za obravnavanje primarnega in ponovnega BCC.
Maruška Marovt, Vlasta Dragoš
Pomanjkanje cinka je lahko avtosomno recesivno podedovana ali pridobljena motnja, za katero je značilen akralni dermatitis, alopecija in driska. Poročamo o primeru pridobljenega pomanjkanja cinka pri 6 tednov starem nedonošenčku s tipično kožno manifestacijo pomanjkanja cinka in zmanjšano ravnijo cinka v plazmi. Po pričetku nadomestnega zdravljenja s cinkom so kožne lezije popolnoma izginile v prvih nekaj tednih.
Ozlem Su, Nahide Onsun, Buğçe Topukçu, Hatice Kutbay Ozçelik, Alkım Unal Cakıter, Nur Büyükpınarbaşılı
Sarkoidoza je kronična večorganska vnetna bolezen neznanega vzroka, za katero je značilen nastanek granulomov v prizadetih organih. Okvare kože se pojavijo pri 25 % bolnikov s sarkoidozo. Sarkoidoza brazgotin je redka, vendar klinično značilna za sarkoidozo kože. Sistemska vključenost se kaže pri večini bolnikov s sarkoidozo brazgotin. Predstavljamo primer 30-letnega moškega, pri katerem je prišlo do infiltriranih nodulov na starih brazgotinah in do sprememb na pljučih. Sarkoidozo brazgotin je treba upoštevati pri diferencialni diagnostiki sprememb v brazgotinah in podrobneje pregledati bolnika za morebitne sistemske okvare.
Tina K. Triglav, Mario Poljak
Okužbe so glavni vzrok obolevnosti in smrtnosti pri starejših. Čeprav je cepljenje ključnega pomena za preprečevanje nalezljivih boleznih, imajo starejši precej slabšo sposobnost vzpostavljanja učinkovitega imunskega odziva na cepljenje v primerjavi z mladimi. V večini razvitih držav so za starejše od 60 let priporočena štiri cepiva: cepivo proti gripi, pnevmokokno cepivo, cepivo proti herpesu zostru in kombinirano cepivo proti tetanusu, davici in oslovskemu kašlju. Samo zadnje cepivo zagotavlja ustrezen protitelesni odziv. Cepivo proti gripi in pnevmokoku lahko olajša potek bolezni. Cepivo proti herpesu zostru zavira reaktivacijo herpesa zostra in zmanjšuje resnost postherpetične nevralgije. Nedavni tehnološki napredki in novi adjuvansi nudijo nove možnosti za izboljšanje cepljenja pri starejših. Da bi ohranjali zdravja celotnega prebivalstva, bo potreben premik od strategije cepljenja, ki temelji na cepljenjih v otroštvu, k bolj uravnoteženemu programu cepljenja skozi vse življenje.
Kemal Ozyurt, Perihan Oztürk, Mustafa Gül, Yasemin Cihan Benderli, Emine Cölgeçen, Rahime Inci
V zadnjem času so bile objavljene številne študije, ki pojasnjujejo genetiko in imunopatogenezo Behcetove bolezni (BD). Kljub nezadostnem razumevanju njene etiopatogeneze, so opisane mnoge genetske in imunske nepravilnosti. Številne študije so pokazale povezave krvnih skupin ABO z različnimi boleznimi. Naša študija je raziskovala odnosz med ABO in Rhesus (D) krvnimi skupinami ter Behcetovo boleznijo pri turških bolnikih. V letih 2005 in 2012 smo v učni in raziskovalni bolnišnici Kayseri zbirali podatke o spolu, ABO in Rhesus krvnih skupinah bolnikov z BD. Vključenih je bilo skupno 115 bolnikih z BD, ki smo jih primerjali s 25.701 zdravih krvodajalcev, sprejetih v transfuzijski center iste ustanove. Porazdelitev ABO in Rhesus krvnih skupin pri bolnikih z BD je podobna kot pri zdravih darovalcih. Povezave med ABO in Rhesus krvnimi skupinami ter BD nismo našli. Potrebne so nadaljnje študije.
Hossein Kavoussi, Ali Ebrahimi
Obstaja veliko različnih načinov zdravljenja bazalnoceličnega karcinoma, najbolj pogosta je kirurška ekscizija. Terapija s CO2 laserjem bi lahko predstavljala alternativno zdravljenje v mnogih primerih, ko so druge oblike zdravljenja kontraindicirane ali nedosegljive. V raziskavo je bilo vključenih 74 (40 žensk in 34 moških) bolnikov s skupno 113 bazalnoceličnih karcinomov, ki so bili patološko dokumentirani. Najprej je bil tumor odstranjen s kiretažo, nato smo 2 do 5 mm okolišnje kože in območje odstranjenega tumorja izpostavili 2 do 4 tretmajem s pulznim CO2 laserjem. Od 113 lezij jih je nodularni tip predstavljal 67 (59,3 %), 40 (35,4 %) primerov je bilo v območju nosu. 106 lezij (93,7 %) se je pozdravilo po enem tretmaju. Dobre in odlične kozmetične rezultate smo zabeležili pri 97 (85,8 %) primerih. Taka oblika zdravljenja se zdi primerna kot alternativno zdravljenje lezij, ki so manjše od 2 cm, površinske, pigmentirane, in so nodularnega kliničnega podtipa brez agresivne patologije. Svetujemo previdnost pri lezijah v območju nosu, večjih od 2 cm.
Betül Taş, Özgür Pilanci, Karaca Başaran
Predstavljamo primer 9-letnega dečka s prirojenim lokaliziranim področjem močno zmanjšane rasti las temporoparietalno. Klinična slika in diagnostične ugotovitve kažejo na diagnozo prirojene temporalne trikotne alopecije, kljub prejšnji diagnozi alopecije areate. Znanih je 54 primerov. S prikazom primera želimo dvigniti ozaveščenost o tej zelo redki leziji.
Özge Mine Örenay, Evren Sarifakioğlu, Deren Ozcan, Hamide Kart Köseoğlu
Predstavljamo primer 67-letne ženske s prekomerno telesno težo in dveletno anamnezo rožnatih lezij na spodnjih okončinah. Klinična slika in diagnostične ugotovitve kažejo na akroangiodermatitis. Zaradi precejšnjega limfedema smo se odločili za konzervativno zdravljenje (dvig okončin) v kombinaciji s pnevmatsko kompresijo – pet postopkov dvakrat letno. Po zdravljenju je prišlo do regresije lezij. Pnevmatska kompresija je lahko alternativna oblika zdravljenja akroangiodermatitisa, če zaradi vzroka bolezni ni kontraindicirana.
Mateja Dolenc-Voljč, Borut Žgavec, Alenka Vizjak, Viktor Tenyi, Boštjan Luzar
Figurirani eritem se lahko pojavi pri širokem spektru dermatoloških bolezni. Redko se lahko pojavi kot atipična manifestacija buloznega pemfigoida. Med eozinofilnimi dermatozami, se lahko figuratni eritem pojavi pri sindromu Wells, v povezavi s toksokarozo. Predstavljamo primer starejše bolnice z buloznim pemfigoidom, pri kateri je prišlo do nenavadne kombinacije mehurjev in figuriranega eritema izven območja nastajanja mehurjev. Visoka eozinofilija, z eozinofilijo bezgavk in kostnega mozga, je bila vzročno povezana z okužbo s Toxocaro canis. Bolnica je bila zdravljena z dapsonom za bulozni pemfigoid in z albendazolom za toksokariozo, s popolno regresijo vseh okvar kože in krvne eozinofilije. V članku obravnavamo morebitno etiopatogenezo figuriranega eritema pri naši bolnici in povzemamo dosedanje klinične in histološke ugotovitve o figuriranih eritemih pri buloznem pemfigoidu in eozinofilnih dermatozah.
Vesna Breznik, Rok Kokol, Boštjan Luzar, Jovan Miljković
Lipoatrofija, povzročena z inzulinom, je redek imunološki kožni zaplet sladkorne bolezni, ki se kaže z lokalizirano podkožno atrofijo maščobnega tkiva na mestu injiciranja inzulina. Poročamo o primeru 62-letne ženske s sladkorno boleznijo tipa 2, ki je razvila lokalizirano lipoatrofijo na trebuhu po 6 letih zdravljenja z analogi inzulina detemirom in aspartom.
Mohamed El-Khalawany, Dalia Shaaban, Hatem Hassan, Fatma Abdalsalam, Bayoumi Eassa, Aida Abdel Kader, Ibrahim Shaheen
Tinea capitis (TC) je pogosta glivična okužba pri otrocih, vendar manj pogosta pri odraslih. Naša raziskava ocenjuje klinične značilnosti in mikološke preiskave pri odraslih egipčanskih bolnikih s TC. V multicentrično študijo so bili vključeni bolniki z diagnozo TC od leta 2002 do 2012. V raziskavi je sodelovalo 58 bolnikov, med katerimi prevladujejo ženske (84,5 %). Povprečna starost je bila 43,2 let, povprečno trajanje sprememb 7,1±2,41 mesecev. O tesnem stiku z živalmi so poročali pri 17,2% primerih, okužba z virusom hepatitisa C je bila prisotna pri 34,4 %. Najpogostejša klinična slika je bila prisotnost lusk v lasišču (37,9 %), alopecija (22,4 %) in piodermi podobne lezije (13,8 %). Glivične kulture so pokazale Trichophyton violaceum v 56,9%, Microsporum audouinii v 19%, Microsporum canis v 15,5 % in Trichophyton schoenleini v 8,6 %. Trichophyton violaceum je najpogostejši vzrok TC pri odraslih Egipčanih.
Rok Ješe, Katja Perdan-Pirkmajer, Mateja Dolenc-Voljč, Matija Tomšič
Inverzna luskavica je redka oblika luskavice, ki prizadane območja kožnih gub. Zahteva drugačen terapevtski pristop, saj je pogosto manj odzivna na standardne načine zdravljenja. Trenutna priporočila za zdravljenje inverzne luskavice vključujejo topikalne agense, vključno s kortikosteroidi, kalcipotriol in imunomodulatorje. Za sistemsko terapijo še ni dovolj raziskav. Čeprav je adalimumab, inhibitor TNF-α, odobren za zdravljenje zmerne do hude psoriaze v plakih, nekatera poročila kažejo, da lahko inhibitorji TNF-α včasih sprožijo kožne lezije, vključno z inverzno luskavico. Predstavljamo primer inverzne luskavice in psoriatičnega artritisa, neodzivnega na standardno zdravljenje, ki je bil uspešno zdravljen z adalimumabom.
Andreja Saje, Janez Tomažič
Število novih primerov sifilisa v Sloveniji stalno narašča, zlasti pri s HIV-om okuženih moških, ki imajo spolne odnose z moškimi (MSM). Proučevali smo učinek penicilina za zdravljenje sifilisa pri sočasno okuženih bolnikih s HIV-om ter dejavnike tveganja za neuspeh zdravljenja. Primarni opazovani dogodek je bil odziv na zdravljenje (štirikratno znižanje VDRL po 12 mesecih). Pregledanih je bilo 342 kartotek. V raziskavo so bili vključeni MSM s pozitivnim VDRL in/ali TPHA in s serološkim spremljanjem vsaj 12 mesecev. Incidenca sifilisa se je povečala z 1,2 % (2005) in 2,9 % (2007) na 6,4 % (2009) in 3,8 % (2011 do julija). 261 (76,3 %) bolnikov je bilo MSM in 102 (29,8 %) sta bila sočasno okužena; 54,0 % jih je imelo primarni/sekundarni sifilis, 37,0 % latentni sifilis in 9,0 % nevrosifilis. Bolniki s primarnim/sekundarnim/latentnim sifilisom so bili zdravljeni s tremi odmerki benzatin penicilina (2.4 MU im). Zdravljenje je bilo uspešno v 92,2 %. Pri 26 bolnikih (25,5 %) je prišlo do ponovne okužbe.
Maria Teresa Corradin, Erika Giulioni, Renzo Fiorentino, Davide Adriano Santeufemia, Giovanni Lo Re, Angelo Vettorello
Nevus spilus je izraz za pigmentirano lezijo kože, prirojeno ali pridobljeno, ki se lahko pojavi kjerkoli na telesu in je sestavljena iz večjega področja svetlo rjave barve s številnimi nanesenimi temnejšimi makulami ali papulami, ki so v nivoju kože ali rahlo dvignjene. Dolgo je za nevus spilus veljalo, da je benigna lezija. Leta 1957 je Perkinson prvič poročal o melanomu na nevusu spilusu. Od takrat so bila objavljena tudi druga poročila o melanomih, ki so se razvili na nevusih spilusih, včasih s smrtnim izidom. Opisujemo primer 80-letnega moškega bolnika s prirojenim nevusom tik nad levim kolenom. Lezija je dolga leta ostala nespremenjena, vendar je nekaj mesecev pred pregledom bolnik opazil temnejše območje v leziji, ki se je še naprej večalo. Lezija je bila odstranjena, histološka preiskava je pokazala maligni melanom in situ. Čeprav nevus spilus običajno ne šteje za predhodnika melanoma, ima potencial maligne transformacije, zato zahteva redno spremljanje in skrbne zdravniške preglede, ki so priporočljivi in upravičeni.
Mohamed A. El-Khalawany
Melanocitni nevusi (MN) so najpomembnejši simulanti melanoma. Čeprav so pridobljeni nevusi običajno klinično stabilni, se lahko pojavijo nepravilnosti. S študijo smo ocenili histološke spremembe in prognozo pridobljenih MN pri egipčanskih bolnikih. V raziskavi je sodelovalo 236 bolnikov, ki so bili razvrščeni v dve skupini; v skupino A so bili vključeni nevusi z nenormalno klinično sliko, v skupino B pa klinično tipični nevusi. V vsaki skupini je bilo 118 bolnikov, med katerimi so prevladovale ženske. Nenormalna klinična slika v skupini A je vključevala: spremenjeno pigmentacijo (35,6 %), hitro rast (30,5 %), keratozne spremembe (16,9 %), vnetje (7,6 %), razjede (5,1 %) in krvavitev (4,2 %). Tipične histološke značilnosti so bile bistveno bolj prisotne v skupini B (99,2 %, p=0,008), v primerjavi s skupino A (87,3 %). Atipične histološke značilnosti so bile bistveno bolj pogoste (p=0,002) v skupini A, z večjim številom ulceriranih nevusov in nevusov s spremenjeno pigmentacijo. Med skupinama ni bilo pomembnih razlik (p=0,47) v malignih spremembah. Po izrezu lezij ni bilo relapsov. Med Egipčani lahko klinična slika MN kaže histološko atipijo, vendar ostaja tveganje za maligno transformacijo nizko. Priporočamo zgodnje odstranjevanje in spremljanje ulceriranih nevusov in nevusov s spremenjeno pigmentacijo.
Katia Giuliodori, Anna Campanati, Laura Rosa, Barbara Marconi, Andreina Cellini, Giuliano Brandozzi, Ganzetti Giulia, Annalisa Simoncini, Annamaria Offidani
Samopoškodbene motnje vključuje veliko skupino dermatoloških stanj, v katera spadajo kožne lezije, ki si jih bolniki povzročijo sami, vendar svoja dejanja zanikajo. Taka lezija običajno predstavlja diagnostični izziv, terapevtska obravnava pa običajno temelji na multidisciplinarnem pristopu, saj večina takih bolnikov trpi tudi za nediagnosticiranimi vedenjskimi in osebnostnimi motnjami. Poročamo o dveh primerih: prvi bolnik je trpel za hudo obliko depresije in si je povzročil kemične opekline tretje stopnje na svojih spodnjih okončinah, druga bolnica z obsesivno-kompulzivno motnjo in anoreksijo nervoso, si je povzročila globoke razjede na obrazu. Naš multispecialistični pristop, ki temelji na tesnem sodelovanju med dermatologi in psihiatri, je privedel do hitrega in bistvenega izboljšanja kliničnih stanj v obeh primerih. Dermatologi se morajo zavedati, da so samopoškodbene motnje kompleksne bolezni in da je za nadzor njihovega kliničnega poteka priporočljiv multidisciplinaren pristop.
Mateja Škamperle, Katja Seme, Maja M. Lunar, Polona J. Maver, Janez Tomažič, Tomaž D. Vovko, Blaž Pečavar, Mojca Matičič, Mario Poljak
Od uvedbe HAART terapije je kronični hepatitis C postal eden od glavnih vzrokov obolevnosti in smrtnosti bolnikov, okuženih z virusom HIV, ki niso povezani z AIDS-om. Dve slovenski nacionalni študiji, objavljeni v letih 2002 in 2009, sta pokazali zelo nizko stopnjo razširjenosti virusa hepatitisa C (HCV) med posamezniki, okuženimi s HIV v Sloveniji (14,5 % in 10,7 %). Prisotnost okužbe s HCV smo testirali pri 579/639 (90,6%) bolnikih, ki so bili potrjeni kot HIV-pozitivni do konca leta 2013 v Sloveniji. Med njimi je bilo 7,6 % (44/579) anti-HCV-pozitivnih, od tega 33/44 (75 %) anti-HCV-pozitivnih s pozitivno HCV RNA. Najbolj razširjen je bil HCV genotip 1, (68%), sledijo genotip 3 (20%), genotip 4 (8%) in genotip 2 (4%). Pri bolnikih, ki so se z virusom HIV okužili po parenteralni poti je bilo bistveno več anti-HCV pozitivnih (91,8%), kot pri tistih, ki so se okužili med spolnim odnosom (2,8%). Slovenija ostaja med državami z najnižjo prevalenco okužbe s HCV pri posameznikih, okuženih z virusom HIV. Ker je breme okužbe s HIV med moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi, v Sloveniji nesorazmerno visoko in še narašča, je potrebno stanje redno spremljati.
Zvonka Rener-Primec, Valerija Balkovec
Neželeni učinki zdravil proti epilepsiji (AED), ki prizadanejo kožo, se ponavadi zlahka prepoznajo v vsakdanji klinični praksi, saj se kažejo kot morbilliformni ali makulopapulozni izpuščaji v prvih tednih po uvedbi AED. Z valproatom (VPA) povezana encefalopatija je redek, a resen zaplet, ki se kaže z zmanjšano zavestjo, z ali brez hiperamoniemije, z normalnimi vrednostmi jetrnih encimov in normalno ravnijo VPA v serumu. 2-letnik deček s hudo motnjo v razvoju in rezistentno epilepsijo je bil hospitaliziran s povišano telesno temperaturo, generalizirano eritrodermijo in encefalopatijo, ki je izzvenela po ukinitvi valproata. Natrijev valproat (30 mg/kg/dan) je bil uveden 5 mesecev prej, kot tretje zdravilo v kombinaciji z vigabatrinom in levetiracetamom, zaradi pogostih vsakodnevnih epileptičnih napadov. Klinično stanje generalizirane eritrodermije in encefalopatije je lečeči zdravnik opredelil kot možen neželeni učinek na VPA: po Naranjo lestvici je bil dogodek verjetno povezan z VPA (6 točk) in morda povezan z vigabatrinom in levetiracetamom (3 in 2 točki). Po ukinitvi valproata je bolnik povsem okreval. Ta primer je zanimiv zato, ker je sam pojav eritrodermije nakazal z valproatom povzročen neželeni učinek s hudo vpletenostjo centralnega živčnega sistema brez hiperamoniemije in z normalnimi jetrnimi encimi – kar je zelo redek pojav.
Anna Campanati, Emanuela Martina, Katia Giuliodori, Giulia Ganzetti, Barbara Marconi, Irene Conte, Mirella Giangiacomi, Annamaria Offidani
Elastosis perforans serpiginosa (EPS) je redka bolezen kože, pri kateri iz papilarnega dermisa skozi povrhnjico izhajajo nenormalna elastična vlakna, drugi elementi vezivnega tkiva in celični ostanki. Obstajajo tri klinične variante EPS: idiopatska, reaktivna in povzročena z zdravili. Za klinično sliko bolezni so značilne majhne rožičaste ali vgreznjene papule, ki so razporejene linearno, v loku, krožno ali serpiginozno. Običajno se bolezen pojavi pri mladih odraslih, predvsem v področju glave in vratu. Lezije so običajno asimptomatske ali rahlo srbeče. Obstaja več načinov zdravljenja s slabim dolgoročnim uspehom; ti vključujejo aplikacijo kortikosteroidov v lezijo, Tazaroten, imikvimod in krioterapijo. Poročamo o primeru 40-letne ženske z elastosis perforans serpiginosa, ki je bila zdravljena na našem oddelku z injekcijami triamkinolon acetonida v lezijo in topikalnim nanosom allium cepa-alantoin-pentaglikan gela.
Aleksandra Bergant Suhodolčan, Vlasta Dragoš
Epidermolysis bullosa simplexz lisasto pigmentacijo je redek podtip bulozne epidermolize, za katerega so značilni mehurji, ki ne puščajo brazgotin, in mrežasta hiperpigmentacija. Poročamo o prvem slovenskem primeru. Gre za novorojenčka z mehurji na koži, pri kateremu so se v prvem letu življenja pojavile hiperpigmentirane makule. Potrjena je bila missense p.Pro25Leu mutacija v genu KRT5.
Liljana Mervic
Luskavica ni neobičajna v reproduktivnih letih in zato pri nosečnicah. Malo je podatkov o vplivu luskavice na potek in prognozo nosečnosti in o vplivu nosečnosti na potek luskavice. Običajno se bolezen med nosečnostjo izboljša in nato poslabša 4-6 tednov po porodu. Topikalna terapija je varna obilka zdravljenja za bolnice z omejeno obliko bolezni. Ta vključuje pripravke za vlaženje kože, topikalne steroide ter UVB fototerapijo. V primeru aktivne luskavice ali celo poslabšanja med nosečnostjo, je včasih potrebno nadaljevanje zdravljenja ali celo uvedba sistemskega zdravljenja. Metotreksat in acitretin sta znana teratogena in mutagena, ki se ju izogibamo. Ciklosporin je lahko morebitna terapija za nosečnice s psoriazo v primeru hude bolezni. Izkušenj z varnostjo bioloških zdravil je vedno več, z obetajočimi rezultati. Vseh štirih bioloških zdravil, ki so odobrena za zdravljenje zmerne do hude psoriazo: etanercept, infliksimab, adalimumab, in ustekinumab, trenutno ne priporočamo pri nosečnicah. Obstoječi dokazi kažejo, da je tveganje pri uporabi bioloških zdravil v nosečnosti razmeroma nizko in da bi koristi za mater lahko odtehtale tveganje fetalne izpostavljenosti zdravilu.
Mateja Pirs, Borut Jug, Barbara Eržen, Mišo Šabović, Primož Karner, Mario Poljak, Janez Tomažič
Tradicionalni algoritmi ocene kardiovaskularnega (CVD) tveganja, kot so Framingham Risk Score (FRS), Systematic Coronary Risk Evaluation (SCORE) in Prospective Cardiovascular Munster (PROCAM), so bili razviti za splošno populacijo. Njihova uporabnost še ni bila potrjena pri bolnikih, okuženih z virusom HIV. Algoritem DAD je bil razvit posebej za bolnike, okužene s HIV. Namen naše raziskave je bil oceniti uspešnost algoritmov za ocenjevanje CVD tveganja pri bolnikih, okuženih s HIV. Narejena je bila prospektivna presečna raziskava, v katero je bilo vključenih 83 moških bolnikov iz Slovenije, mlajših od 55 let. CVD tveganje je bilo ocenjeno s štirimi algoritmi, prisotnost subklinične ateroskleroze pa je bila določena z merjenjem debeline karotidne intime-medije; bolnike smo spremljali 5 let. Dokazano subklinično aterosklerozo je imel visok delež bolnikov z nizkim tveganjem za srčno-žilne bolezni glede na FRS (61,9%) in PROCAM (81,0%) in le 7,1% po SCORE ter 7,1% po DAD algoritmu. Naša študija je pokazala, da sta algoritma SCORE in DAD bolj primerna od FRS in PROCAM.
Mateja Pirs, Borut Jug, Barbara Eržen, Mišo Šabović, Primož Karner, Mario Poljak, Janez Tomažič
Protiretrovirusna terapija pri bolnikih, okuženih s HIV, je lahko povezana z večjo pojavnostjo bolezni srca in ožilja (CVD). Namen naše raziskave je bil ugotoviti razlike v markerjih vnetja, endotelijski disfunkciji in protrombotičnem stanju med zdravljenimi in nezdravljenimi bolniki, okuženimi s HIV, z ali brez subklinične ateroskleroze. V raziskavi je sodelovalo 86 slovenskih moških bolnikov, mlajših od 55 let. Izmerili smo ravni C-reaktivnega proteina (hsCRP), vaskularne celične adhezijske molekule 1 (VCAM-1) in plazminogen aktivator inhibitorja 1 (PAI-1). Prisotnost subklinične ateroskleroze je bila določena z merjenjem debeline karotidne intime-medije. Raven hsCRP je bila pri s HIV okuženih bolnikih znatno povečana; višja je bila pri zdravljenih kot nezdravljenih bolnikih. VCAM-1 je bil znatno povečan; višji pri nezdravljenih kot pri bolnikih, ki so se zdravili. PAI-1 je bil znatno povečan; ni bilo razlik med nezdravljenimi in zdravljenimi bolniki. Bolniki s subklinično aterosklerozo so imeli zvišan hsCRP; ravni VCAM-1 in PAI-1 se niso bistveno razlikovale. Znaki sistemskega in žilnega vnetja vztrajajo pri obeh, nezdravljenih in zdravljenih bolnikih, okuženih z virusom HIV. Noben izmed proučevanih markerjev ni prispeval k izboljšani oceni subklinične ateroskleroze. Uporabnost teh markerjev v rutinskem kliničnem ocenjevanju tveganja za srčno-žilne bolezni pri bolnikih, okuženih z virusom HIV, je še vedno nejasna.
Anja Oštrbenk, Boštjan J. Kocjan, Mario Poljak
HPV-52 je eden izmed najpogostejših genotipov humanih papiloma virusov (HPV), ki povzročajo patološke spremembe materničnega vratu. Najpogosteje uporabljen test za genotipizacijo HPV, Roche Linear Array HPV Genotyping Test (test Linear Array), ne more opredeliti prisotnosti HPV-52 v vzorcih, ki vsebujejo tudi HPV-33, HPV-35 in/ali HPV-58. S testiranjem 100 vzorcev smo potrdili, da je test Linear Array zelo zanesljiv pri odkrivanju HPV-52 v odsotnosti genotipov HPV-33, HPV-35 in HPV-58. Kadar so v vzorcu prisotni HPV-33, HPV-35 in/ali HPV-58 pa je potrebno dodatno testiranje z uporabo specifičnega testa za HPV-52.
Mitja Košnik, Peter Kopač, Renato Eržen, Nissera Bajrović, Katja Adamič, Nika Lalek, Peter Korošec, Mihaela Zidarn
Kronična urtikarija (CU) močno vpliva na kakovost življenja. Če z antihistaminiki ne uspemo nadzorovati simptomov, bolniki potrebujejo imunomodulatorna zdravila. Nedavne študije kažejo na izjemen učinek omalizumaba, monoklonskega protitelesa proti humanem IgE, pri neodzivni CU. Poročamo o uporabi omalizumaba pri štirih bolnikih s CU. S pregledom zdravstveih kartotek smo ocenili delež bolnikov, ki so postali kandidati za takšno zdravljenje. Pregledali smo obstoječo literaturo in primerjali sheme odmerjanja. Do 14 % bolnikov, napotenih v terciarni center, je kandidatov za omalizumab. Štirje naši bolniki so bili zdravljeni z odmerki 150 mg/mesec ali manj. Vsi so se odzvali s skoraj popolno remisijo simptomov. Trenutne študije navajajo 90 % odziv bolnikov na zdravljenje, odziv pa se pokaže v nekaj dnevih. Polovica bolnikov lahko preneha uporabljati vsa druga zdravila, vključno z antihistaminiki. Več kot polovica bolnikov se dobro odziva na odmerke 150 mg omalizumaba vsakih 4 do 8 tednov. Pri večini bolnikov se je bolezen ponovila po prekinitvi zdravljenja z omalizumabom. Omalizumab je potrebno ponuditi bolnikom z neodzivno CU. Trajanje zdravljenja ni znano.
Matej Stuhec
Cepivo proti rumeni mrzlici je kontraindicirano pri imunokompromitiranih bolnikih in starejših. Predstavljamo primer cepljenja proti rumeni mrzlici, ki je bilo opravljeno pri 27-letnem slovenskem moškem s psoriatičnim artritisom med zdravljenjem z metotreksatom. Gre za pozitiven primer, saj ni prišlo do neželenih učinkov. Kljub potencialni izpostavljenosti rumeni mrzlici, bolnik ni zbolel ali kazal resnih neželenih učinkov zaradi sočasnega zdravljenja. Potrebnih je več raziskav o morebitnih škodljivih učinkih pri sočasni uporabi cepiva proti rumeni mrzlici in metotreksata za morebitno bolj pogosto uporabo cepiva pri imunokompromitiranih.
Emine Nur Rifaioglu, Bilge Bülbül Şen, Özlem Ekiz, Asena Cigdem Dogramaci
Behcetova bolezen (BB) je redka avtoimunska bolezen. Razmerje med nevtrofilci in limfociti (NLR) se dandanes uporablja kot označevalec vnetja pri številnih boleznih. Naša študija je raziskovala vlogo NLR pri BB. V retrospektivno študijo je bilo vključenih petinšestdeset bolnikov z diagnozo BB in 100 zdravih preiskovancev. Zabeležili smo število levkocitov, nevtrofilcev in limfocitov. Iz teh parametrov smo določili NLR. Število levkocitov ter vrednosti NLR in CRP so bile višje pri bolnikih z BB v primerjavi s kontrolami (p <0,001, p <0,001 in p = 0,026, v tem zaporedju). Poleg tega je bila vrednost NLR pri bolnikih z aktivno BB višja kot pri tistih z neaktivno BB (p = 0,033). Rezultati torej kažejo, da je NLR višji pri bolnikih z aktivno BB primerjavi s kontrolno skupino in tistimi z neaktivno BB.
Ilze Viberga, Ludmila Engele, Una Kojalo, Daiga Santare
Cilji študije je bil raziskati ozaveščenost, motivacijo in pripravljenost zdravstvenega osebja, da sodeluje v presejalnem programu za raka materničnega vratu, s končnim ciljem povečati odzivnost na vabila in izboljšati učinkovitosti presejalnega programa in pokritost ciljne populacije. Certificiranim ginekologom in splošnim zdravnikom, zaposlenim v nacionalnih in zasebnih zdravstvenih ustanovah v Latviji, smo pripravili posebej izdelane vprašalnike izbirnega tipa. Od 213 razdeljenih vprašalnikov je bilo izpolnjenih 74% (32% stopnja odzivnosti od vseh 486 ginekologov v Latviji). Splošnim zdravnikom smo poslali 933 vprašalnikov (15% stopnja odzivnosti od vseh 1.455 splošnih zdravnikov v Latviji). Splošni zdravniki, ki so bili registrirani 10 ali več let, so o preprečevanju in presejanju za raka materničnega vratu vedeli precej manj kot ginekologi, registrirani enako dolgo (p = 0,05). V celotni skupini zdravnikov je bila povprečna ocena pravilnih odgovorov 5,97 (SD 2,602). Znanje v skupini splošnih zdravnikov je bilo precej nižje (5,03, SD 2,243) kot v skupini ginekologov (7,22, SD 2,527, p <0,001). Ne glede na specializacijo in kraj dela, je bilo znanje slabše z višjo starostjo (RR = 0,950; p <0,001). Znanje, ozaveščenost in percepcija ginekologov glede preprečevanja in zgodnjega odkrivanja raka materničnega vratu v Latviji je zadovoljivo, vendar ni dobro, pri splošnih zdravnikih pa je slabo. Zdravniki bi radi izvedeli več o preprečevanju raka materničnega vratu.
Maja Kovačević, Vesna Lukinović Škudar, Goran Maričić, Gordana Krnjević-Pezić, Andrija Stanimirović
Klinična učinkovitost in varnostni profil 1% kreme s propranololom za zdravljenje površinskih infantilnih hemangiomov (PIH), sta bila določena v predhodno randomizirani skupini osmih dojenčkov. Pet fantov in tri dekleta, starih od 3 do 12 mesecev, s PIH površinskega kapilarnega tipa na čelu, zadnji strani vratu, podlahti, trebuhu ali zadnji strani trupa, smo pregledali v naši ambulanti med letoma 2011 in 2014. 10 mesecev smo dvakrat na dan topikalno aplicirali propranolol ter vsakih 1 do 2 meseca klinično ocenili in fotografsko dokumentirali lezije. Spremljali smo velikost, teksturo in barvne spremembe. Terapevtska učinkovitost je bila ocenjena z uporabo sistema Archauer: Razred I (slabo) zmanjšanje velikosti <25%, razred II (srednje), zmanjšanje med 26% in 50%, stopnja III (dobro) zmanjšanje med 51% in 75%, in razred IV (odlično) zmanjšanje> 75%. Večina zdravljenih hemangiomov (62,5%) je dosegla razred IV. Pri enem bolniku je bil dosežen razred III (12,5%) in razred II pri 25% bolnikov s PIH na trebuhu. Zdravljenje so bolniki dobro prenašali brez stranskih učinkov, kar kaže, da je topikalna uporaba 1% propranolola varna, učinkovita in poceni možnost zdravljenja za zdravljenje površinskih PIH.
Osvaldo Correia, Natividade Rocha, Eckart Haneke
Predstavljamo primer generaliziranih ne-folikularnih prstastih keratoz, klasificiran kot drobne diseminirane prstaste hiperkeratoze. Primer je opisan s kliničnimi, dermoskopskimi in histopatološkimi podatki. Bolnica je 52-letna ženska s 6-letno zgodovino večih asimptomatskih prstastih lezij barve kože, dolgih 3 do 5 mm in širokih 1 do 2 mm, prisotnih na na čelu, vratu in ekstenzorni strani rok, kot tudi v inframamarnih gubah, pazduhah in spodnjih okončinah, zlasti v poplitealnih gubah. Bolnica je poročala o 67-letni sestri in 39-letni nečakinji z enakimi lezijami. Zdravljenje z losjonom s 15% glikolno kislino in s helioterapijo je izboljšalo stanje motečih hiperkeratoz.
Miloš D. Pavlović, Metka Adamič
Znamenje portskega vina ali ognjeno znamenje (ZPV, nevus flammeus) je relativno pogosta žilna malformacija postkapilarnih venul, ki prizadene 0,3 do 0,5% novorojenčkov. Od sredine leta 1990, se je pojavilo več poročil o primerih dermatitisa, nastalih na ZPV, analogno Meyersonovem pojavu, ki navadno nastane na melanocitnih nevusih. Univerzalne razlage vzroka ali patogeneze ekcema pri ZPV ni, vendar se lahko pojavi ob atopijski bolezni ali vaskularnem laserskem zdravljenju malformacij. Opisujemo primera dveh deklet brez atopijskega dermatitisa z razvojem dermatitisa znotraj znamenj portskega vina. V enem primeru je bil pojav dermatitisa časovno povezan z zdravljenjem s KTP laserjem, v drugem primeru ne. Pri obeh bolnicah se je ekcem dobro odzval na kratkotrejno terapijo z lokalnimi kortikosteroidi.
Anja Oštrbenk, Mario Poljak
Acta Dermatovenerologica Alpina, Pannonica et Adriatica je vodilna strokovna revija na področju dermatologije in spolno prenosljivih okužb v naši regiji. V zadnjih 20 letih smo naredili več pomembnih korakov za izboljšanje kakovosti revije, širšo prepoznavnost in mednarodni vpliv. Od leta 1992 smo objavili 699 bibliografskih enot, ki so prejele 1360 citatov. Pomembno je, da je bila skoraj polovica (49,6%) vseh citatov pridobljenih od leta 2012 dalje. Napovedani faktor vpliva smo izračunali s kriteriji, ki ustrezajo uradnim kriterijem za letni izračun faktorja vpliva s strani Thomson Scientific Journal Citation Reports. Analiza citiranosti kaže znatno povečanje predvidenega faktorja vpliva od leta 2006 naprej, z vrednostjo nad 0,5 od leta 2007. V letu 2013 je prvič v zgodovini revije napovedani faktor vpliva nad 1,0.
Andraž Dovnik, Andrej Golle, Dušan Novak, Darja Arko, Iztok Takač
Vulvovaginalna kandidiaza (VVC) prizadene približno tri četrtine vseh žensk v rodni dobi, vendar je točno incidenco VVC težko določiti, saj se mnoge bolnice zdravijo same. Okužbe delimo v zapletene in enostavne. Najbolj učinkovito zdravljenje nezapletene VVC je z lokalnimi azoli, na primer peroralno zdravljenje z enim odmerkom flukonazola. Zdravljenje zapletene VVC je dolgotrajno in najpogosteje zajema več odmerkov peroralnega flukonazola ali vsaj 1 teden trajajočo terapijo z lokalnimi azoli. Vloga probiotikov pri zdravljenju VVC je še vedno vprašljiva. V članku predstavljamo pregled literature o različnih možnostih zdravljenja VVC. Obravnavamo tudi najpogostejše povzročitelje bolezni, ki povzročajo zapleteno VVC.
Barbara Šoba, Miha Skvarč, Mojca Matičič
Trihomonoza je najpogostejša spolno prenosljiva okužba ne-virusnega izvora, ki jo povzroča bičkar Trichomonas vaginalis. Čeprav je zelo razširjena pri spolno aktivnih ženskah, velja za prezrto obolenje v drugih skupinah potencialno okuženih ljudi. Nedavne študije so pokazale, da trihomoniaza povečuje tveganje za okužbo z virusom HIV in lahko povzroči neželene izide nosečnosti, zaradi česar se je povečalo zanimanje za T. vaginalis in tudi potreba po visoko občutljivih diagnostičnih testih. Naš članek povzema diagnostične metode, ki se najpogosteje uporabljajo v diagnostiki trihomoniaze, vključno z najbolj občutljivimi in specifičnimi metodami PCR. Prav tako so predstavljeni rezultati naše študije, kjer smo primerjali učinkovitost mikroskopiranja in kultivacije parazita z metodo PCR v realnem času.
Miloš D. Pavlović, Metka Adamič
Ecthyma gangrenosum je relativno redko kožno obolenje, navadno povezana s sepso ali bakteriemijo, ki jo povzroča bakterija Pseudomonas aeruginosa pri hudo bolnih ali kako drugače imunsko oslabljenih bolnikih. Poročamu o zdravem paru srednjih let s tipično lezijo ecthyma gangrenosum na nasprotnih stegnih, očitno nastalo s tesnim stikom med kožnima površinama. Čeprav je par zavrnil mikrobiološko diagnostiko, sta leziji postopoma, a povsem nazadovali s peroralnim ciprofloksacinom ter pustili atrofični brazgotini.
Gülcan Saylam Kurtipek, Fatma Göksin Cihan, Vefa Öner, Arzu Ataseven, İlkay Özer, Zahide Akman
Favnov rep je trikotna hipertrihoza na sakroiliakalnem predelu. Gre za redko stanje, ki je lahko kožni znak anomalije hrbtenjače. Poročamo o 17-letni bolnici s prirojeno hipertrihozo sakroiliaklnega predela, pri kateri je bila kasneje z magnetno resonanco postavljena diagnoza spinalnega disrafizma.
Saša Simčič, Marko Potočnik
Diagnostika sifilisa lahko v primeru neujemanja rezultatov različnih metod predstavlja diagnostični in terapevtski izziv, saj imajo diagnostične metode za diagnostiko sifilisa precej omejitev in različnih možnih interpretacij. Primerjali smo tri pogoste diagnostične algoritme za diagnostiko sifilisa v populacijah z visoko prevalenco bolezni v Sloveniji. V prospektivno študijo je bilo vključenih 437 serumskih vzorcev odraslih iz vse Slovenije, ki so bili testirani s testom Rapid Plasma Reagin (RPR), Treponema pallidum hemaglutinacijo (TPHA) in avtomatiziranim kemiluminiscenčnim testom (CIA) v skladu z navodili proizvajalca. Od 183 bolnikov, ki so bili seroreaktivni, jih je bilo 180 seroreaktivnih po obeh algoritmih, tako algoritmom “reverse order” kot algoritmom Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC). Oba algoritma sta zgrešila tri posameznike s pozitivno serodiagnozo, ki so bili opredeljeni z dodatnimi potrditvenimi testi. Rezultati kažejo na ustreznost algoritma ECDC pri serodiagnostiki sifilisa v populacijah z visoko prevalenco bolezni ter ustreznost uporabe netreponemskih seroloških testov za spremljanje odziva na zdravljenje.
Boštjan J. Kocjan, Anja Šterbenc, Lea Hošnjak, Diego Chouhy, Elisa Bolatti, Adriana A. Giri, Mario Poljak
Človeški papilomavirusi (HPV) so majhni virusi brez ovojnice s krožno dvojno vijačno DNA, etiološko povezani z različnimi benignimi in malignimi novotvorbami kože in sluznic. Obstaja 201 različnih genotipov HPV s popolnoma opredeljenim zaporedjem (na dan 30.5.2015), ki so uradno priznani in spadajo v pet rodov: Alfa-, Beta-, Gama-, Mu- in Nupapillomavirus. V rod Mupapillomavirus trenutno spadata samo dva genotipa HPV: HPV1 in HPV63, odkrita v letih 1980 in 1993. Oba povzročata sporadične primere kožnih bradavic. V prispeveku preliminarno objavljamo celoten genom novega genotipa HPV, trenutno uradno priznanega kot HPV204. Preliminarni podatki kažejo, da genom HPV204 skupaj obsega 7227 baznih parov in vsebuje pet zgodnjih odprtih bralnih okvirjev (E1, E2, E4, E6 in E7) in dva pozna odprta bralna okvirja (L1 in L2).
Jerneja Videčnik Zorman, Mojca Matičič, Samo Jeverica, Tomaž Smrkolj
Vnetje prostate je pogost sindrom, zlasti pri moških mlajših od 50 let. Občajno se kaže s simptomi težavnega odvajanja urina, bolečinami v območju sečil in spolovil, ter včasih kot spolna disfunkcija. Na podlagi kliničnih in laboratorijskih značilnosti prostatitis razvrščamo v akutni bakterijski prostatitis, kronični bakterijski prostatitis, kronični vnetni in ne-vnetni prostatitis ali sindrom kronične bolečine v medenici, in asimptomatski vnetni prostatitis. Bakterijski prostatitis največkrat povzročajo uropatogene bakterije, predvsem po Gramu negativni bacili, lahko pa tudi po Gramu pozitivni in atipični mikroorganizmi, predvsem v primerih kroničnega prostatitisa. Po poročanju številnih avtorjev sta Chlamydia trachomatis in Trichomonas vaginalis med najpogostejšimi povzročitelji bolezni, zaradi česar kronični prostatitis lahko smatramo za spolno prenosljivo bolezen. Diagnostika in zdravljenje akutnega in kroničnega bakterijskega prostatitisa lahko predstavljata velik izziv.
Urška Glinšek Biškup, Tina Uršič, Miroslav Petrovec
Virusi herpes simpleks tipov 1 in 2 (HSV1, HSV2) so najpomembnejši povzročitelji genitalnih razjed v svetu. Čeprav je okužba s HSV2 glavni povzročitelj genitalnih lezij, okužba z HSV1 predstavlja že polovico novih primerov v razvitih državah. Seroprevalenca HSV2 narašča s spolno aktivnostjo od mladostništva do odrasle dobe. Slovenski podatki v populaciji z visokim tveganjem kažejo 16 % seroprevalenco HSV2. DNA HSV-1 in HSV-2 je bila najdena v genitalnih brisih pri 19 % in 20,7 %. V večini primerov je genitalni herpes asimptomatski. Primarna okužba spolovila s HSV1 in HSV2 se lahko kaže s hudo klinično sliko, ki vključuje vezikularne spremembe kože in sluznic ter ulcerozne spremembe na vulvi, nožnici in materničnem vratu pri ženskah in urogenitalnem področju pri moških. Neposredne metode dokazovanja virusnega genoma se priporočajo v akutni fazi primarnih in ponavljajočih se okužb, ko so razjede ali lezije očitne. Serološko testiranje se priporoča kot pomoč pri diagnostiki genitalnega herpesa pri bolnikih s ponovno okužbo ali v primeru atipičnih ali že zaceljenih lezij. Kadar so prisotne herpetične lezije, se je treba izogibati vsakršni spolni aktivnosti, da se prepreči prenos okužbe. Protivirusna zdravila lahko zmanjšajo izločanje virusa in s tem zmanjšajo tveganje spolnega prenosa virusa.
Oleg Pankratov, Svetlana Gradova, Svetlana Tarasevich, Valentin Pankratov
Poikilodermična oblika mycosis fungoides je redka klinična oblika kožnega T-celičnega limfoma, prej imenovanega poikiloderma vasculare atrophicans ali parapsoriasis variegata. Mycosis fungoides (MF) je maligna neoplazma T-limfocitnega izvora, najpogosteje so vpletene spominske CD4+ T-celice. Opisujemo primer bolnika z generaliziranimi poikilodermičnimi kožnimi lezijami, pri katerem je bila diagnoza MF postavljena nekaj let po pričetku bolezni zaradi bizarne klinične slike in odklonilnosti do diagnosticiranja te bolezni pri otrocih in mladostnikih. Variabilnost atipičnih kliničnih prezentacij MF in podobnost z benignimi vnetnimi in ne-vnetnimi kožnimi boleznimi lahko predstavlja velik izziv dermatologom za postavitev natančne diagnoze.
Azmy Ahmed Abdellatif, Amr Mohamed Zaki, Hamed Mohamed Abdo, Dalia Gamal Aly, Tarek Ahmed Emara, Safinaz El-toukhy, Hanaa Mohamed Emam, Mahetab Samir Abdelwahab
Granulocitno makrofagni kolonije stimulirajoči faktor (GM-CSF), je pomemben dejavnik pri rasti in zorenju krvnih celic, kot tudi pri modulaciji imunskega sistema. Obstaja le malo študij o morebitni vlogi GM-CSF pri razvoju vitiliga, zato smo želeli določiti koncentracijo GM-CSF v serumu pri bolnikih z ne-segmentnim vitiligom v Egiptu ter ugotoviti njegovo morebitno vlogo v etiopatogenezi bolezni. V študijo je bilo vključenih štirideset bolnikov z ne-segmentnim vitiligom in 40, po starosti in spolu usklajenih zdravih control, pri katerih smo določali raven GM-CSF v serumu z metodo ELISA. Pri bolnikih v tej študiji smo dokazali nižje vrednosti GM-CSF v serumu v primerjavi s kontrolno skupino (povprečje ± SD: 33,4 ± 5,7 pg/ml v primerjavi s 63,4 ± 7,4 pg/ml; p = 0,0001). Koncentracija GM-CSF v serumu je lahko eden od determinant avtoimunske hipoteze v etiopatogenezi ne-segmentnega vitiliga.
Boštjan J. Kocjan, Lea Hošnjak, Mario Poljak
V formalinu fiksirani in v parafin vklopljeni (FFPE) vzorci tkiv predstavljajo neprecenljiv diagnostični vir informacij, ko svež klinični material ni na voljo, pa tudi v primeru molekularnih in epidemioloških študij. Ekstrakcija nukleinskih kislin iz FFPE tkiv je še posebej zahtevna. Obstaja več in-house metod, ki so bile razvite v zadnjih treh desetletjih. V zadnjem času je na trgu na voljo tudi več komercialnih kitov, posebej razvitih za ekstrakcijo DNA in/ali RNA iz FFPE, vendar podatkov o njih ne najdemo v recenziranih strokovnih virih. V našem prispevku smo prvič zbrali celovit pregled obstoječih FFPE DNA/RNA ekstrakcijskih kitov, ki so trenutno na voljo, hkrati z opisom njihovih osnovnih značilnosti in posebnosti.
Elisa Molinelli, Katia Giuliodori, Anna Campanati, Valerio Brisigotti, Annamaria Offidani
Estrogeni vplivajo na številne fiziološke procese in igrajo ključno vlogo pri razvoju številnih bolezni, vključno z avtoimunskimi boleznimi in hormonsko občutljivimi oblikami raka. Sistemski lupus eritematozus je ena izmed najbolj pogostih sistemskih avtoimunskih revmatičnih bolezni, ki se najpogosteje pojavlja pri mladih ženskah in ženskah srednjih let. Hkraten pojav različnih avtoimunskih obolenj pri eni osebi je dobro poznan, povezava med sistemskim lupusom eritematozusum in maligno boleznijo, zlasti hormonsko občutljivim rakom, pa ostaja nedorečena. Predstavljamo nenavaden primer ženske srednjih let, ki je sočasno zbolela z lupusom eritematozusom, Hashimoto tiroiditisom in obojestranskim karcinomom dojke.
Hilal Kaya Erdoğan, Zeliha Kaya, Çiğdem Derya Aytop, Ersoy Acer
Pilomatricoma (PM; kalcifirajoči epiteliom Malherbe) je benigni tumor, ki izvira iz matrice lasnih mešičkov. Obstaja več kliničnih oblik te vrste tumorja: familiarna, perforirajoča, multinodularna, eksofitična, itd. Bulozna oblika se pojavlja le v 3 do 6% primerov. Ker so bulozna področja v PM napolnjena z limfo, nekateri avtorji uporabljajo izraz psevdobula. Predstavljamo primer 26-letnega bolnice, pri kateri je bila postavljena diagnoza psevdobulozni PM na osnovi kliničnih, radioloških in histopatoloških ugotovitev. Hkrati predstavljamo pregled literature o patogenezi bulozne oblike PM.
Cengiz Kocak, Ergin Yücel, Nazlı Dizen Namdar, Hasan Tak
Sarkoidoza je večsistemska bolezen, za katero je značilen razvoj granulomov. Sarkoidoza, ki nastane na mestu brazgotine, je redka kožna oblika sarkoidoze. Lezija je lahko solitarna ali pa se razvije v sklopu sistemske bolezni. Predstavljamo primer bolnice, ki je razvila kožno sarkoidozo v stari brazgotini na čelu, pridobljeni pred 30 leti ob poškodbi zaradi padca. Histopatološka preiskava biopsije tkiva brazgotine je pokazala ne-nekrotizantne, ne-kazeozne granulomatozne vnetne strukture, sestavljene iz epitelioidnih celic in Langhansovih velikank z limfocitno infiltracijo znotraj retikularnega dermisa, kar je skladno s sarkoidozo. Visoko ločljivostni CT je pokazal obojestransko mediastinalno limfadenopatijo. Pri bolnikih z vnetnimi kožnimi spremembami na mestu že obstoječih brazgotin je potrebno pomisliti na sarkoidozo. Histopatološki pregled biopsije kože običajno zagotavlja pravilno in končno diagnozo.
Jovan Miljković
Naš učitelj, mentor in dolgoletni sodelavec, profesor Aleksej Kansky, je preminil 6.10.2015. Profesor Aleksej Kansky se je rodil 23. februarja 1925 v Ljubljani, kjer je obiskoval klasično gimnazijo, na Medicinski fakulteti pa je promoviral leta 1951. Po končanem pripravništvu je opravil še 8 semestrov študija kemije na matematično prirodoslovni fakulteti. V letih 1955 do 1957 je delal v Biokemičnem laboratoriju poliklinike v Ljubljani, od leta 1957 do 1979 je bil zaposlen na Dermatovenerološki kliniki v Ljubljani kot dermatolog in vodja biokemičnega laboratorija. Specialistični izpit iz dermatovenerologije je opravil leta 1961, leta 1966 je pridobil naslov doktor znanosti. V letih 1965 do 1967 se je kot štipendist Humboldtovega sklada izpopolnjeval na Dermatološkah klinikah v Mainzu, Frankfurtu in Münchenu, v šolskem letu 1970/1971 pa se je kot štipendist Fullbrightovega sklada izpopolnjeval na Dermatološki kliniki Columbia univerze v New Yorku. Leta 1968 je bil habilitiran za docenta, leta 1974 za izrednega in leta 1978 za rednega profesorja dermatovenerologije. Od leta 1979 do upokojitve 1991 je bil predstojnik Klinike za kožne in spolne bolezni Medicinske fakultete v Zagrebu. Leta 1982 je v Zagrebu organiziral prvi podiplomski študij dermatovenerologije v bivši skupni državi. Istega leta je skupaj s sodelavci v Zagrebu izdal učbenik Kožne i spolne bolesti, ki je bil dvakrat dopolnjen in ponatisnjen. Od leta 1995 je bil sodelavec Dermatovenerološke klinike UKC v Ljubljani, zadolžen za pedagoško in raziskovalno delo. Bil je mentor dvanajstim kandidatom, ki so uspešno zagovarjali doktorat ter petnajstim kandidatom, ki so zagovarjali magisterij. Objavil je preko 230 strokovnih in raziskovalnih člankov. Kot vabljeni predavatelj je predaval na številnih evropskih in ameriških klinikah. Leta 2002 je v Ljubljani skupaj s sodelavci izdal učbenik Kožne in spolne bolezni. Bil je častni član češkega in poljskega dermatološkega društva, član American Academy of Dermatology, dopisni član francoskega, nemškega, avstrijskega in italijanskega dermatološkega društva. Od leta 1988 do 1991 je bil predsednik Združenja dermatologov Jugoslavije. Leta 1974 so skupaj s pokojnim akademikom prof. Janezom Fettichom in prof. Stjepanom Bunto ustanovili strokovno dermatološko revijo Acta dermatovenerologica Jugoslavica katere urednik je bil osem let in od leta 1988 do 1991 glavni urednik. Leta 1992 je v Ljubljani ustanovil mednarodno dermatološko revijo Acta dermatovenerologica Alpina, Pannonica et Adriatica, katere glavni urednik je bil do leta 2009 na to pa častni urednik. Po letu 1996 je splet nesrečnih okoliščin pripeljal slovensko dermatologijo v zelo neugoden položaj. Zaradi upokojitev in prezgodnjega odhoda nekaterih naših učiteljev, smo v Sloveniji ostali brez učiteljev dermatologije. V tem obdobju je bil že upokojeni profesor Kansky vodilna oseba slovenske dermatologije. Organiziral je mednarodna srečanja, pomagal pri publicističnem delu, ter vzgajal pedagoške in znanstveno-raziskovalne kadre, ki so počasi pričeli prevzemati breme, katerega je v prehodnem obdobju nosil sam prof. Kansky. Profesor Kansky je kljub svojim letom bil zelo dolgo časa aktiven. Udeleževal se je strokovnih srečanj, sodeloval pri podiplomskem študiju, ter bil praktično do konca življenja dnevno prisoten na dermatološki kliniki v Ljubljani. Dokaz za vztrajno in neutrudno delo je vsekakor druga dopolnjena izdaja učbenika za študente medicine in dentalne medicine »Kožne in spolne bolezni«, ki je izšla v začetku leta 2009. Zelo poglobljena in resnična je njegova misel, katera lahko marsikomu da misliti, tako je pravil: »Prizadevni učitelji so zelo pomembni za kulturni, strokovni, gospodarski, znanstveni in intelektualni razvoj svojega naroda, vendar so pri učiteljskem delu nekatere razlike. Medtem ko osnovnošolski in srednješolski učitelji predvsem neposredno posredujejo snov učencem, pa je prvenstvena naloga visokošolskega učitelja, da vzpostavi primerno okolje, v katerem bodo sodelavci skupaj z učiteljem z veseljem sodelovali pri pedagoškem, raziskovalnem in strokovnem delu. Visokošolski učitelj sicer tudi poučuje, a sodelavci se ob delu tudi učijo drug od drugega. Stroka se lahko razvija le, če vodilna oseba s svojo strokovno in moralno avtoriteto v tolerantnem duhu vodi svoje sodelavce.« Veliko slovenskih zdravnikov, predvsem univerzitetnih učiteljev po upokojitvi praviloma nadaljujejo svoje pedagoško in raziskovalno delo, ter sodelujejo pri razvoju stroke na svojem področju. Žal pogosto nanje pozabimo in njihovo delo le redko primerno zaznamujemo in prikažemo! Spoštovanemu učitelju in mentorju prof. Kanskemu smo hvaležni za ves trud, ki ga je vložil v razvoj slovenske dermatologije. Hvaležni smo za velik prispevek k oblikovanju pedagoških kadrov, brez katerih napredek sodobne slovenske dermatologije ne bi bil mogoč. Odšel je človek, ki je plemenitil naš čas in s svojim delom bogatil življenje. Za vedno bo imel častno mesto v našem spominu. V imenu uredniškega odbora časopisa ACTA dermatovenerologica, ZSD in v svojem imenu izrekam svojcem pokojnega profesorja Alekseja Kanskega iskreno in globoko sožalje!
Nicola di Meo, Cecilia Noal, Sara Trevisini, Bruno Ulessi, Giusto Trevisan
Morfeja po obsevanju je redek, vendar večkrat opisan in premalokrat prepoznan zaplet radioterapije. Do sedaj v literaturi še ni bilo opisanega primera morfeje po radioterapiji zaradi raka prostate. Predstavljamo primer 74-letnega prekomerno prehranjenega moškega, ki je bil napoten na našo kliniko zaradi sklerotičnih kožnih lezij na trebušno-pelvičnem področju. Najverjetneje gre za prvi opisan primer bolezni, ki pogosto ostane neprepoznana.
Michael Vaiman, Tsilia Lasarovitch, Lior Heller, Gad Lotan
Analizirali smo primere ecthyma gangrenosum (EG) in primere nekrotičnih kožnih lezij, ki so podobne ali zpominjajo na ecthyma, da bi izboljšali trenutno obstoječe definicije teh bolezni. Napravljena je bila retrospektivna analiza 28 primerov lezij (od leta 2001 do junija 2015), ki so bile prepoznane kot EG. Le v 20 primerih (71,42%) je bil kot povzročitelj lezije opredeljen Pseudomonas aeruginosa. V etiologiji ostalih osmih primerov pa je šlo za različne bakterijske povzročitelje (pet primerov, 17,85%) in glivične povzročitelje (trije primeri, 10,73%). V 21 primerih (75%) se je lezija pojavila pri imunsko oslabljenem bolniku. V štirih primerih (14,28%), so bolniki imeli sepsos s Pseudomonas sp. V štirih primerih (14,28%) se je lezija pojavila pri sicer zdravih posameznikih. Opazili nismo nobenih razlik v klinični sliki, lokaciji, številu lezij ali strategijo zdravljenja med primeri, povzročenimi s Pseudomonasom in ostalimi. Nekrotične lezije, ki spominjajo na EG imajo lahko različno mikrobiološko etiologijo in se lahko pojavijo pri imunokompetentnih ali zdravih osebah. Brez razlike v klinični sliki se ne bi smeli obstajati ločeni definiciji za primere, povzročene s Pseudomonas sp. in ostale.
Gülcan Saylam Kurtipek, Recep Kesli, Fatma Tunçez Akyürek, Fikret Akyüret, Yüksel Terzi
Luskavica je kronična recidivna, vnetna, hiperproliferativna bolezen kože. Topni receptor urokinaznega plazminogenskega aktivatorja (suPAR) v plazmi se sprošča iz na celične membrane vezanega plazminogenskega aktivatorja in je nov biomarker sistemskega vnetja. Namen te študije je raziskati plazemske koncentracije suPAR pri bolnikih s psoriazo in določiti njihovo korelacijo z resnostjo bolezni glede na točkovnik PASI. Plazemske koncentracije suPAR so bile izmerjene z metodo mikro-ELISA pri 50 zdravih posameznikih in 65 bolnikih s psoriazo. Po primerjavi koncentracije plazemskega suPAR med bolniki in kontrolno skupino zdravih posameznikov, ni bilo statistično značilne razlike (5,29 ng / ml ± 2.12 in 6.03 ng / ml ± 2,42, p = 0,326). Prav tako ni bilo statistično značilne razlike med koncentracijami suPAR in PASI (r = 0,147, p = 0,243> 0,05). Kljub temu verjamemo, da bi lahko suPAR, nov biomarker, kazal na resnost bolezni, če bi bila študija opravljena z večjim številom bolnikov in pri bolnikih z zmerno do hudo psoriazo.
Nicola di Meo, Giuseppe Stinco, Katiuscia Nan, Caterina Pinzani, Giusto Trevisan
Sindrom Parry-Romberg sindrom je pridobjena, počasi napredujoča bolezen, za katero je značilna atrofija, ki večinoma vključuje polovico obraza. Patogeneza tega stanja je še vedno sporna, potrebno pa je upoštevati morebitno povezavo z boreliozo. Predstavljamo primer 16-letnega dekleta iz Albanije, ki je bila napotena k nam zaradi linearnih depresij na desni strani obraza, kar je klinično ustrezalo sindromu Parry-Romberg. Imela je pozitivno zgodovino lymske borelioze. Okužba z Borrelia sp. smo potrdili s pozitivnim PCR in prisotnostjo protiteles IgM. Bolnico smo zdravili z intravenskim penicilinom in metronidazolom, v trajanju 14 dni. Po zdravljenju in med 2-letnim sledenjem, se je napredovanje klinične bolezni ustavilo, serološki testi in mikrobiološke preiskave na Borrelia burgdorferi sensu lato so bili negativni. Ne moremo izključiti naključja, vendar je prekinitev napredovanja bolezni po antibiotičnem zdravljenju težko prezreti, tako da je ta povezava vsaj sugestivna.
Boštjan Mlakar
Glede na vse večjo priljubljenost tetovaž, se je povečalo tudi število poročil o zdravstvenih zapletih, povezanih s tetoviranjem. Čeprav lahko reakcije na tetovaže izzvenijo spontano, pogosto lahko trajajo več mesecev ali celo let, kljub različnim metodam zdravljenja. V našem primeru predstavljamo uspešno odstranitev hiperkeratozne-lihenoidne reakcije na rdeče črnilo. Celotna tetovaža je bila ohranjena z dobrim estetskim rezultatom in minimalnim brazgotinjenjem.
Cita Zupanc, Mitja Košnik
Angioedem je lokalizirana oteklina podkožnega tkiva in sluznice. Cilj naše raziskave je bil opredeliti pogostost pojava angioedema kot posledice zdravljenja z zaviralci angiotenzinske konvertaze (ACE) in ugotoviti, ali se resnost epizod angioedema pri teh bolnikih razlikuje od epizod idiopatskega angioedema. V raziskavo smo vključili bolnike z angioedemom, ki so bili napoteni na terciarno alergološko kliniko med leti 2005 in 2014. Iz medicinskih kartotek smo pridobili podatke o lokalizaciji, resnosti, številu in zdravljenju epizod angioedema. Bolnike, ki so se zdravili z zaviralci ACE, smo spremljali in preverili učinek prekinitve zdravljenja z zaviralci ACE. Na našo kliniko so bili skupno napoteni 603 bolniki (59.9% žensk), pri čemer je imelo 36.9% bolnikov sočasno ob angioedemu še urtikarijo in anafilakso. Izmed 381 bolnikov z izoliranim angioedemom, jih 10,5% ni imelo ugotovljenega vzroka za pojav angioedema. Delež primerov angioedema, povzročenega z zaviralci ACE, je predstavljal 27,1% do 37,9% (95% CI), pri ostalih bolnikih je bil angioedem opredeljen kot idiopatski. V primerjavi s primeri idiopatskega angioedema, so imeli bolniki, ki so imeli z zaviralci ACE povzročene epizode angioedema, hujše epizode in pogostejše obravnave pri osebnem zdravniku kot tudi hospitalizacije. ACE predstavlja najpogostejši vzrok za izoliran angioedem. Pri približno dveh tretjinah primerov angioedema, povzročenega z zaviralci ACE, je prišlo po ukinitvi terapije z zaviralci ACE do izboljšanja.
Alexey Kubanov, Diana Proshutinskaia, Vladimir Volnukhin, Oksana Katunina, Tatiana Abramova
Pojav lezij vitiliga je posledica uničenja melanocitov v prizadeti koži in s tem zmanjšanja količine kožnega pigmenta melanina. Ni še pojasnjeno, kakšen je delež rezidualnih melanocitov v depigmenitarni koži in kakšne so optimalne metode za njihovo identifikacijo. V vzorcih kožnih biopsij, odvzetih 16 bolnikom z ne-segmentnim vitiligom in 10 zdravim prostovoljcem, smo opredelili prisotnost Melan-A (klon A103)+ melanocitnega izražanja z imunohistokemično metodo, medtem ko smo za dokazovanje melanina uporabili histokemično analizo s sekcijskim barvanjem po metodi Fontana-Masson. Pri nekaterih bolnikih, med drugim tudi pri tistih z dolgotrajno boleznijo (več kot 40 let), smo v depigmentirani koži dokazali Melan-A+ celice in melaninska zrnca, kar nakazuje na prisotnost rezidualnih melanocitov v lezijah vitiliga. Pri bolnikih z vitiligom je bila v normalno pigmentirani koži ob lezijah količina Melan-A+ melanocitov več kot trikrat manjša (P < 0,001) v primerjavi s kožo zdravih prostovoljcev. V primeru lokalnega zdravljenja je zato potrebno upoštevati patološke procese tudi v klinično normalni koži. Pri nekaterih bolnikih z vitiligom so v depigmentirani koži prisotni rezidualni melanociti. Melan-A predstavlja uporaben označevalec za identifikacijo melanocitov v koži bolnikov z vitiligom.
Giuliodori Katia, Campanati Anna, Liberati Giulia, Ganzetti Giulia, Giangiacomi Mirella, Marinelli Katia, Cataldi Ivana, Marconi Barbara, Offidani Annamaria
Predstavljamo primer bolnika s HPV70/85-pozitivnimi razširjenimi kožnimi bradavicami in kliničnimi ter histološkimi lastnostmi, ki niso značilne za generalizirano verukozo ali bradavičasto epidermodisplazijo. Za kožno okužbo s HPV so značilne novotvorbe v obliki bradavičastih papul ali plakov, ki se razlikujejo po velikosti, številu in razporeditvi, in so odvisni od genotipa HPV ter imunskega stanja bolnika. Človeške papilomaviruse uvrščamo v 5 rodov (alfa, beta, gama, mu in nu), pri čemer imajo posamezni genotipi HPV različne življenjske cikle, tropizem za epitelije in povzročajo različne bolezni. Bradavičasta epidermodisplazija (EV) je redka, vseživljenjska avtosomno recesivna bolezen kože, za katero je značilna vztrajajoča okužba kože s človeškimi papilomavirusi, ki ni nujno povezana z imunsko pomanjkljivostjo. Bolezen je posledica nenavadne genetske podvrženosti okužbam z različnimi genotipi HPV (še posebno beta-HPV), pri čemer nekateri izmed njih povzročajo maligno transformacijo. Nasprotno je generalizirana verukoza pogosteje povezana z generaliziranimi bradavicami, ki so značilne za stanja z imunsko pomanjkljivostjo.
Fernando Mota, Sandrina Carvalho, Madalena Sanches, Manuela Selores
Pytriasis rubra pilaris je kronična vnetna dermatoza neznane etiologije in izjemne klinične variabilnosti. Delimo jo v 6 skupin; tipi 3, 4 in 5 se pojavljajo v otroštvu. Med seboj se razlikujejo glede na klinične znake in simptome ter glede na potek in starost ob pojavu bolezni. Predstavljamo primer 19-letnega moškega z dva tedna trajajočo srbečico in luščenjem kože rok, nog, komolcev in kolen. Bolnik ni imel družinske anamneze bolezni kože. Pri kliničnem pregledu smo opazili omejene, rdeče-oranžne luščeče plake na komolcih in kolenih ter voskasto palmoplantarno keratodermo. Kožna biopsija je pokazala akantozo, menjajočo ortokeratozo, parakeratozo in folikularni čep, ki so bili značilni za pytriasis rubra pilaris. Bolnik je pričel z oralnim zdravljenjem z acitretinom (25 mg) vsak drugi dan. Zdravljenje je dobro prenašal, lezije so po 6 mesecih izginile. Pytriasis rubra pilaris je kronična papuloskvamozna bolezen neznane patogeneze, za katero so značilni rdeče-oranžni luščeči plaki, palmoplantarna keratoderma in keratotične folikularne papule. Za zdaj še ni standardnega zdravljenja, terapevtske možnosti predstavljajo sistemski retionidi, še posebno acitretin v priporočenem odmerku 0.5 do 0.75 mg/kg/dan. V našem primeru smo bolnika zdravili z nizkimi odmerki acitretina, ki so bili učinkoviti in jih je tudi dobro prenašal.
Demet Kartal, Salih Levent Çınar, Levent Kartal, Özge Şeyda Saka, Murat Borlu
Liopidna proteinoza je redka avtosomno recesivna bolezen. Zanjo so značilne hripavost glasu, ki se pojavi v zgodnjem otroštvu, in različne kožne spremembe kot na primer voskaste papule, akneiformne brazgotine in zrnatost vek. Na naši dermatološki kliniki smo obravnavali 42-letno bolnico z rigidnostjo ustne sluznice in omejeno gibljivostjo jezika. Navajala je tudi pekoč občutek v ustih, zmanjšano zmožnost okušanja hrane in hripavost. Postavili smo diagnozo lipoidne proteinoze. Za lipoidno proteinozo značilne kožne spremembe vključujejo voskaste rumene papule z generalizirano zadebelitvijo kože obraza, okončin in trupa. Predstavljamo primer bolnice s hujšo prizadetostjo sluznic in nekoliko milejšimi spremembami kože.
Mehmet Eren Yuksel, Funda Tamer
Predstavljamo klinični primer 31-letnega bolnika, ki je bil obravnavan zaradi številnih podkožnih sprememb. Šest vidnejših lezij je bilo kirurško odstranjenih brez postoperavitnih zapletov. Histopatološka slika je pokazala več povrhnjih cist, najmanjšo velikosti 1,5×1×0,7 cm, največjo pa velikosti 6x3,5x2,5 cm. Epidermalne ciste so pogoste, benigne, sferične kožne lezije, ki se običajno pojavljajo na področju lasišča, obraza, vratu in trupa. Po dostopnih podatkih gre za prvo poročilo o multiplih razširjenih epidermalnih kožnih cistah različnih velikosti: od 1,5 do 6 cm.
Georgi Tchernev, Anastasiya Atanasova Chokoeva, James W. Patterson
Poročamo o 37-letnem bolniku, ki je bil obravnavan na naši dermatološki polikliniki zaradi tumorske tvorbe na področju leve lopatice, ki je povzročala zmerne bolečine in nelagodje. Histopatološka slika je pokazala fibrozno kapsulo, številne krvne žile s tankimi stenami, napolnjene z eritrociti in gnezdi lipocitov, ter večja področja fibroznega vezivnega tkiva. Histopatološka slika je potrjevala diagnozo podkožnega angiofibrolipoma. Po naših informacijah gre za prvi primer velikanskega podkožnega angiofibrolipoma na hrbtu odraslega bolnika. Pri obravnavi priporočamo kirurško ekscizijo in vsaj 5-letno postoperativno spremljanje, zaradi možnosti ponovitve ali pojava malignosti.
Maja Jakič, Miha Jager, Mitja Košnik
Nesteroidna protivnetna zdravila (NSAID) spadajo na prvo oziroma drugo mesto med zdravili, ki povzročajo preobčutljivostne reakcije. Oralni provokacijski test (OPT) je zlati standard za diagnostiko preobčutljivosti za nesteroidna protivnetna zdravila. V naši tudiji smo opazovali, katere analgetike so uporabljali bolniki po negativnem OPT in določili delež bolnikov, ki so doživeli preobčutljivostno reakcijo kljub negativnemu OPT. Izbrali smo 115 bolnikov (67,8 % žensk, starost 54,9 ± 16,7 let) z negativnim OPT za aspirin in prepričljivo anamnezo takojšnje preobčutljivostne reakcije na aspirin ali NSAID. S pomočjo telefonske ankete smo opredelili analgetike, uporabljene po opravljenem OPT in podatke o morebitnih neželenih učinkih. Povprečen čas spremljanja bolnikov je bil 5,1 ± 2,0 leti. Vsi udeleženci raziskave so potrebovali najmanj eno protibolečinsko zdravilo. Kljub negativnemu OPT za aspirin se je le 33,9 % udeležencev preiskave odločilo vzeti aspirin, 0,9 % je imelo preobčutljivostno reakcijo. Negativna napovedna vrednost (NNP) OPT za aspirin je bila 97,4 %. Skupno 16 (13,9 %) oseb je doživelo preobčutljivostno reakcijo, od tega 12 zaradi zaužitja zdravila, ki ni bilo testirano z OPT. NNP OPT za vsa nesteroidna protivnetna zdravil je bila 96,4 %. Naši rezultati so v skladu z razpoložljivimi podatki, da se večina preiskovancev ne odloči za ponovno zaužitje določenega zdravila, kljub visoki NNP OPT.
Irena Grmek Košnik, Urška Dermota, Andrej Golle
Bakterijska vaginoza je klinično pomembna zaradi možne vzročne povezave z zapleti med nosečnostjo, po porodu in zapleti po operativnih posegih. V prvi polovici leta 2015 smo v našem mikrobiološkem medicinskem laboratoriju retrospektivno pregledali vzorce vaginalnih brisov, pobarvane po Gramu (iskanje t.i. clue-cells) ter metode kultivacije Gardnerelle vaginalis. Zanimal nas je delež izolacij G. vaginalis iz ustreznih vzorcev, korelacija s prisotnostjo t.i. clue-cells po barvanju po Gramu, napotna klinična diagnoza in nosečnost. Prejeli smo 358 vzorcev vaginalnih brisov; 82 % z napotno diagnozo kolpitis, cervicitis ali izcedek iz nožnice; 40 % je bilo nosečnic. G. vaginalis smo izolirali iz 14 % vaginalnih brisov, 52 % je bilo nosečnic. Ujemanje med rezultati barvanja po Gramu in izolacije G. vaginalis je bilo 86 %. V klinični praksi se za diagnosticiranje bakterijske vaginoze uporabljajo standardni klinični kriteriji, barvanje odvzetega vaginalnega brisa po Gramu in/ali izolacija G. vaginalis. Rezultati naše študije potrjujejo, da izolacija bakterije G. vaginalis pomaga potrditi diagnozo bakterijske vaginoze.
Boštjan Mlakar, Ana Ramšak
Lymphogranuloma venereum (LGV) je spolno prenosljiva okužba s Chlamydio trachomatis, ki jo večinoma vidimo pri HIV-pozitivnih moških, ki imajo spolne odnose z moškimi (MSM). Prva tri poročila o morebitni okužbi z LGV v Sloveniji so bila objavljena od aprila do junija 2015, avgusta 2015 pa je sledil prvi potrjen primeru. Predstavljamo primer HIV-pozitivnega moškega z anorektalnim abscesom, izcedkom, limfadenopatijo ter nenavadnimi perianalnih kožnimi plaki. Zaradi suma na gonokokni proktitis je prejemal empirično zdravljenje z antibiotiki, po katerem je prišlo le do prehodnega izboljšanja. Po pozitivnem rezultatu testiranja za klamidijsko okužbo, vendar zaradi nezadostnega odziva na zdravljenje z azitromicinom, je bil postavljen sum na LGV. Uvedeno je bilo zdravljenje v skladu s smernicami. Po uvedbi doksiciklina je prišlo do hitrega izboljšanja, zatp lahko sklepamo, da je bila okužba LGV uspešno zdravljena. V isti ustanovi sta bila kmalu po primeru zdravljena še dva bolnika s podobno nenavadno klinično sliko anorektalno in z odličnim odzivom na zdravljenje z ustreznimi antibiotiki. Zaradi številnih omejitev pri opravljanju diagnostičnih storitev v samoplačniških ustanovah opozarjamo na potrebo po izboljšanem dostopu do visoko kakovostne obravnave spolno prenosljivih bolezni tako v javnih kot v zasebnih ustanovah. Izboljšane diagnostične smernice in epidemiološko spremljanje bi lahko razkrila skrito epidemijo LGV med MSM v Sloveniji.
Mario Poljak, Jovan Miljković, Tina Triglav
Acta Dermatovenerologica Alpina, Pannonica et Adriatica (Acta Dermatovenerol APA) je vodilna strokovna revija s področja dermatologije in spolno prenosljivih okužb v naši regiji. V zadnjih 25 letih je uredniški odbor sprejel več pomembnih odločitev, ki so pripomogle k izboljšanju kakovosti revije in večji mednarodni prepoznavnosti. Po leto dni trajajočem poskusnem obdobju je Thomson Reuters pred kratkim obvestil uredništvo, da je bila Acta Dermatovenerol APA izbrana za kritje v novi bazi podatkov informacijskega servisa Web of Science Core Collection, imenovani Emerging Sources Citation Index (ESCI). Indeksiranje Acta Dermatovenerol APA v omenjeni bazi se prične z vsebino, objavljeno na spletu v letu 2016.
Hournaz Hasanzadeh, Saman Ahmad Nasrollahi, Nader Halavati, Maryam Saberi, Alireza Firooz
Izpadanje las je pogosta težava, prisotna po vsem svetu. Zaradi razširjenosti je potrebno iskati najboljše načine zdravljenja. Naša študija ocenjuje učinkovitost in varnost topikalne pene s 5 % minoksidilom pri zdravljenju izpadanja las po moškem tipu in zadovoljstvo pacientov pri uporabi. Raziskava je bila opravljena pri 17 moških. Vsi udeleženci so si dnevno aplicirali po en zamašek (1 ml) topikalne pene s 5 % minoksidilom na lasišče, v skupnem trajanju 6 mesecev. Učinkovitost je bila ocenjena s pomočjo štetja las, subjektivno oceno preiskovanca in fotografskim pregledom. Od 17 preiskovancev so bili trije izključeni iz raziskave, 14 jih je sodelovalo 16 tednov, 12 pa 24 tednov. Povprečno število las s fotografskim pregledom v 16. tednu (181,87 ± 52.42) in v 24. tednu (194,58 ± 62.82) ter štetjem las v 16. tednu (62.57 ± 15.28) in v 24. tednu (69.91 ± 15.61) je bilo občutno višje po intervenciji v primerjavi z začetnim stanjem. Naša raziskava je potrdila, da je topikalna pena s 5% minoksidilom varna in učinkovita pri zdravljenju izpadanja las.
Manuel António Campos, Ana Cristina Sousa, Paulo Varela, Armando Baptista
Znano je, da je ustrezna higiena izrednega pomena za zdravje. Čeprav gre za temo, ki je medijsko precej izpostavljena, obstaja malo oziroma skoraj nič znanstveno podprtih podatkov in raziskav. Zato smo izvedli primerjalno presečno raziskavo na podlagi vprašalnika, ki smo ga razdelili trem skupinam preiskovancev: bolnikom, ki obiskujejo dermatološko ambulanto, bolnikom, ki so bili obravnavani pri specialistu interne medicine in splošni populaciji. Analizirali smo rezultate skupno 446 vprašalnikov (249 dermatoloških bolnikov, 98 internističnih bolnikov in 99 posameznikov iz splošne populacije). Tri skupine se niso statistično razlikovale po spolu in starosti (p = 0,070). Dermatološki bolniki so v povprečju imeli višjo izobrazbo. Število tedenskih kopeli se med tremi skupinami ni razlikovalo (p = 0,417), ravno tako ne higiena lasišča. Internistični in dermatološki bolniki so si v povprečju pogosteje prali roke kot splošna populacija (p = 0.028). Če primerjamo naše rezultate z omejenimi podatki, ki so na voljo, lahko trdimo, da ima naša anketirana populacija boljše higienske navade od do sedaj dostopnih. Menimo, da bi bilo o higienskih navadah potrebno razpravljali med ambulantnimi obiski.
Mateja M. Jelen, Lea Hošnjak, Špela Štunf, Anja Zagožen, Kristina Fujs Komloš, Petra Markočič, Mario Poljak, Katja Seme
Od 350 milijonov bolnikov s kronično okužbo z virusom hepatitisa B (HBV) po vsem svetu, je približno 15 do 20 milijonov bolnikov izpostavljenih virusu hepatitisu D (HDV). V naši raziskavi prvič opisujemo prevalenco okužb s HDV pri slovenskih bolnikih s kronično okužbo s HBV. Poleg tega predstavljamo pregled obstoječe literature vseh evropskih raziskav o razširjenosti HDV. Analizirali smo skupno 1.305 vzorcev seruma HBsAg-pozitivnih bolnikov, ki so bili naključno izbrani v bazi 2,337 bolnikov slovenskega nacionalnega referenčnega laboratorija za diagnostiko virusnih hepatitisov med letoma 1998 in 2015. Vsi vzorci so bili retrogradno testirani na prisotnost skupnih anti-HDV protiteles. Vse vzorce, pozitivne na anti-HDV, smo dodatno testirali na prisotnost anti-HDV IgM protiteles, HDV antigena in HDV RNK. Prisotnost anti-HDV protiteles smo dokazali pri le treh izmed 1.305 testiranih bolnikov (0,23 %; 95 % CI: 0,08-0,67 %), od tega je en bolnik že okreval po okužbi s HDV, dva bolnika pa sta imela kronično okužbo s HDV. Pri pregledu obstoječe literature smo našli 36 recenziranih študij o prevalenci HDV iz 21 evropskih držav, objavljenih med letoma 1983 in 2016. Ugotovljena prevalenca okužb s HDV v Sloveniji je med najnižjimi poročanimi v Evropi in po svetu. Zaradi zelo nizke prevalence ne priporočamo rutinskega diagnostičnega testiranja na okužbo s HDV v diferencialni diagnostiki poslabšanja bolezni jeter pri slovenskih bolnikih s kronično okužbo s HBV.
Funda Tamer, Esra Adışen, Serhan Tuncer, Mehmet A. Gurer
Pioderma gangrenosum je kronična vnetna bolezen, za katero so značilne boleče kožne razjede. Etiologija bolezni ni znana, vendar pa piodermo gangrenousum lahko sproži tudi operativni poseg. Poročamo o primeru 34-letne bolnice, pri kateri je prišlo do pojava pioderma gangrenousum po operativnem posegu rekonstrukcije dojke. Bolnica je bila uspešno zdravljena s sistemsko imunosupresivno terapijo.
Katarina Čurić, Mario Poljak, Alojz Ihan, Janez Tomažič
Pri majhnem deležu bolnikov, okuženih s HIV, bolezen hitro napreduje v AIDS; pri nekaterih posameznikih je okužba napredovala v AIDS v letu dni po primarni okužbi. Pljučnica, ki jo povzroča Pneumocystis jirovecii (PCP) je najpogostejša indikatorska bolezen ob AIDSu, vendar se lahko redko pojavi tudi med primarno okužbo s HIV kot posledica hudega zmanjšanja imunskega odziva, ki lahko spremlja zgodnjo fazo okužbe z virusom HIV. Okužbe z Mycobacterium avium kompleks med protiretrovirusnim zdravljenjem so skoraj vedno povezane z vnetnim sindromom imunske obnove (IRIS). Predstavljamo nenavaden primer okužbe s PCP in Mycobacterium avium kompleks-IRIS, ki se je nastala manj kot 3 mesece po primarni okužbi z virusom HIV.
Özge Mine Örenay, Funda Tamer, Evren Sarıfakıoğlu, Umran Yıldırım
Predstavljamo primer 51-letne ženske s klinično sliko 5-mesecev trajajočih širečih eritematoznih kožnih izpuščajev in srbečico. Gre za bolnico, ki se sicer zdravi zaradi akutno limfoblastne levkemije. Po neuspešnem začetnem zdravljenju levkemije je bil uveden ponatinib, 45 mg na dan. Mesec dni po pričetku zdravljenja s ponatinibom so se pojavili kožni izpuščaji. Na podlagi kliničnih in histopatoloških preiskav, je bila pri bolnici postavljena delovna diagnoza lamelarne ihtioze. Predstavljamo torej nov kožni stranski učinek ponatiniba. Bolniki, ki se zdravijo s ponatinibom, morajo biti obveščeni o možnih kožnih stranskih učinkih ter prejeti navodila o ustrezni negi kože, da bi se lahko izognili nepotrebnemu prenehanju jemanja terapije.
Jovan Miljković
Naša draga učiteljica, mentorica in dolgoletna sodelavka, MARIJA Berčič-Mojca, je preminila 3.9.2016. Mojca se je rodila 14.4.1928 v Črni na Koroškem, kjer končala osnovno šolo, gimnazijo je sprva obiskovala na Ptuju, med vojno jo nadaljevala v Celovcu in maturirala na Klasični gimnaziji v Mariboru. Medicinsko fakulteto je končala v Ljubljani, specialistični izpit iz dermatovenerologije pa opravila na Dermatološki kliniki v Ljubljani. Vso delovno dobo je delala na Oddelku za kožne in spolne bolezni Splošne bolnišnice v Mariboru. Po opravljenem specialističnem izpitu je bila vodja otroškega oddelka in tudi novo-ustanovljenega histopatološkega laboratorija. Na področju dermatohistopatologije se je izpopolnjevala pri dr. Milavcu na Dermatovenerološki kliniki v Ljubljani, pri prof. Zambalu na Kliniki za kožne i spolne bolesti v Zagrebu in pri prof. Ackerman-u v New Yorku. 1986 je na Kliniki za kožne i spolne bolesti v Zagrebu uspešno zagovarjala doktorsko disertacijo. Aktivno se je udeleževala strokovnih srečanj doma in v tujini, bila je mentor številnim zdravnikom specializantom, bila tudi vrsto let predavatelj na Višji medicinski šoli. Sodelovala je tudi pri izdaji učbenika za študente medicine in stomatologije »Mala Dermatovenerologija-Betetto-Fettich«, ki je izšla 1993. leta. Ob znanstvenem in zdravniškem delu je Mojca opravljala še številne druge zadolžitve: bila je članica Slovenskega zdravniškega društva (SZD) od leta 1953, članica Dermatovenerološke sekcije SZD od leta 1958, prva tajnica Mediko-historične sekcije SZD (s sedežem v Mariboru) od leta 1968 in tesna sodelavka predsednika Mediko-historične sekcije prim. Emana Pertla, predsednica Izvršnega odbora Dermatovenerološke sekcije SZD, od 1980 do 1984, članica izvršnega odbora Udruženja dermatovenerologa Jugoslavije od 1980 do 1991, sourednica strokovnega časopisa »Acta dermatovenerologica Alpina, Pannonica et Adriatica« od 1992, članica avstrijskega združenja dermatologov ter članica mednarodnega združenja dermatohistopatologov. Mojca je s svojim strokovnim znanjem, organizacijskimi sposobnostmi, pedagoškim delom, publicistično dejavnostjo in z obsežnim znanstvenoraziskovalnim delom veliko prispevala razvoju našega oddelka in tudi slovenske dermatologije. Za slednje ji je bil podeljen častni naziv primarij. Tudi po upokojitvi je Mojca še vedno vzdrževala stike s stroko in sodelovala na naših strokovnih srečanjih in predano delala pri Mediko-historični sekciji ter veliko prispevala k njenem razvoju. Odbor Mediko-historične sekcije Slovenskega zdravniškega društva ji je podelil naziv častnega člana. Spoštovani kolegici in mentorici Mojci smo hvaležni za ves trud, ki ga je vložila v razvoj mariborske in slovenske dermatologije. Člani uredniškega odbora časopisa ACTA dermatovenerologica, ZSD in Mediko-historične sekcije bomo ohranili v trajnem spominu.
Jovan Miljković
Izdaja prve številke revije Acta Dermatovenerologica Alpina, Pannonica et Adriatica (Acta Dermatovenerol APA) pred 25 leti je bila rezultat vizije enega samega izjemnega človeka: Alekseja Kanskega. Čeprav je Acta Dermatovenerol APA »majhna revija iz majhne države« je v zadnjih 25 letih pomembno izboljšala kakovost objavljenih del in mednarodno prepoznavnost. Pomemben rezultat prizadevanj sedanjega uredniškega odbora je dejstvo, da je bila Acta Dermatovenerol APA izbrana za kritje v novi bazi podatkov informacijskega servisa Web of Science Core Collection, imenovani Emerging Sources Citation Index (ESCI).
Lea Hošnjak, Kristina Fujs Komloš, Boštjan J. Kocjan, Katja Seme, Mario Poljak
V raziskavi opisujemo razvoj in evalvacijo prvega multiplega tipsko-značilnega kvantitativnega PCR v realnem času (RT-PCR), ki omogoča enostavno, hitro, občutljivo in specifično hkratno detekcijo in diferenciacijo med človeškimi papilomavirusi (HPV) HPV2, 27 in 57 v eni sami PCR reakciji. Analitična občutljivost multiplega RT-PCR za detekcijo HPV2/27/57 z dinamičnim razponom sedmih redov velikosti (lahko razlikuje od 10 do 108 virusnih genomskih ekvivalent/reakcijo) je vsaj 10 virusnih kopij za vsak tarčni HPV genotip/reakcijo, pri čemer ni bilo navzkrižne reaktivnosti med vključenimi tarčami. Vse tri kombinacije oligonukleotidnih začetnikov/sond so učinkovito pomnožile 500 kopij tarčne DNK ob hkratni prisotnosti 108, 107, 500 in 10 kopij ne-tarčne virusne DNK/reakcijo. Prav tako na učinkovitost testa ni vplivala hkratna prisotnost človeške genomske DNK. Testiranje DNK izolatov, pridobljenih iz sveže zmrznjenih tkivnih vzorcev različnih bradavic pri otrocih, je pokazalo, da se rezultati, ki so bili pridobljeni z multiplim RT-PCR za detekcijo HPV2/27/57, popolnoma ujemajo z rezultati testiranja s konvencionalnim Low-risk Alpha-PV RT-PCR. Novi multipli RT-PCR za detekcijo HPV2/27/57CE predstavlja primeren test za uporabo v rutinskem kliničnem laboratoriju kot tudi v raziskavah, ki temeljijo na molekularni epidemiologiji, patogenezi in naravnem poteku s HPV2/27/57 povezanih sprememb.
Anja Šterbenc, Katja Seme, Liza Lea Lah, Olga Točkova, Tina Kamhi Trop, Nataša Švent-Kučina, Mateja Pirš
Beta hemolitični streptokoki (BHS) so najpogostejši povzročitelji perianalnega streptokoknega dermatitisa (PSD). V naši raziskavi smo opravili retrospektivno analizo mikrobioloških rezultatov perianalnih BHS, ki smo jih izolirali v našem laboratoriju med leti 2006 in 2015, in opredelili razporeditev BHS v izolatih iz perianalnih bakterijskih kultur. V raziskavo smo vključili 105 BHS izolatov iz rektalnih brisov in brisov klinično normalne perianalne kože. Večina BHS je pripadala skupini A (GABHS) (73/105; 69.5%), sledili so BHS skupine B (GBBHS) (27/105; 25.7%) in BHS iz drugih skupin (5/105; 4.8%). Razporeditev GABHS je bila odvisna od starosti bolnikov, pri čemer je bila večina GABHS izoliranih pri otrocih. Vsi BHS izolati so bili občutljivi na penicilin. Vsi GABHS izolati so bili občutljivi na klindamicin, medtem ko je bilo 1.4% izolatov odpornih na eritromicin. GBBHS so bili odporni na eritromicin v 14.8%, na klindamicin pa v 7.4% primerov. Dodatno smo želeli opozoriti na pomembnost zgodnje diagnoze PSD, zato predstavljamo pregled postopkov, ki omogočajo skrajšanje časa do postavitve diagnoze in zdravljenja PSD, ter lajšajo bolnikove težave in preprečujejo nepotrebne diagnostične posege.
Funda Tamer
Erythema dyschromicum perstans je redko, kronično pigmentno obolenje neznane etiologije. Klinično se kaže kot prisotnost ovalnih ali okroglih makul različnih barv (siva, modra, rjava) in velikosti. Etiologija bolezni ostaja sicer nepojasnjena, vendar se predvideva, da jo lahko povzročajo alergija na kobalt, radiokontrastna sredstva, črevesni paraziti, človeški virus imunske pomanjkljivosti in hipotiroidizem. Za vitiligo so značilne depigmentirane makule in zaplate, ki so lahko obsežne in simetrično razporejene. Najverjetneje igrajo avtoimunski mehanizmi pomembno vlogo pri nastanku vitiliga. Fizični in čustveni stres lahko sprožita nastanek vitiliga pri genetsko obremenjenih bolnikih. Sočasna prisotnost erythema dyschromicum perstans in vitiliga je izjemno redka, pri čemer so za nastanek teh pigmentnih bolezni najverjetneje odgovorni podobni imunski mehanizmi.
Raghda Al Maas
Paninkulitis, povzročen z metotreksatom, (MIAN) je redek neželen učinek
Antigona Mithat Begolli Gerqari, Mybera Ferizi, Sadije Halimi, Aferdita Daka, Syzana Hapciu, Ilir Mithat Begolli, Mirije Begolli, Idriz Hysen Gerqari
Erythema exsudativum multiforme je imunološko obolenje kože, ki ga lahko povzročajo virusi, bakterije, določena hrana in zdravila. Obstajajo različne oblike bolezni, ki jih radelimo v major in minor oblike. Minor oblike minejo brez posledic, major oblike in Stevens-Johnsonov sindrom pa prizadenejo tudi sluznico in imajo lahko smrten izid. Bolezen prizadene vse starostne skupine, vendar je bolj pogosta pri mladih. Tipični znaki bolezni so spremembe na koži,
Miguel Costa-Silva, Ana Pedrosa, Filomena Azevedo, Alberto Mota
Leta 2000 so Galaria in sodelavci za nevtrofilno dermatozo na rok
Mario Poljak
Decembra 2016 je Elsevier predstavil novo orodje za merjenje citiranosti akademskih revij, ki se imenuje indeks CiteScore. Vrednosti indeksa CiteScore za leto 2015 so potrdile status revije Acta Dermatovenerologica Alpina, Pannonica et Adriatica (Acta Dermatovenerol APA) kot ene izmed vodilnih revij na področju dermatologije in spolno prenosljivih okužb v regiji. Petinšestdeset člankov, ki je bilo objavljenih v reviji Acta Dermatovenerol APA med leti 2012 in 2014, je bilo citiranih 77-krat v letu 2015, na podlagi česar znaša vrednost indeksa CiteScore za našo revijo 1,18. Več kot polovica člankov, objavljenih med leti 2012 in 2014, je bila citirana vsaj enkrat v letu 2015. Acta Dermatovenerol APA je bila visoko ocenjena v vseh treh uvrščenih kategorijah – uvrstila se je na 384. mesto med 1,549 revijami v kategoriji Splošna Medicina (75. percentila), 53. mesto med 122 revijami v kategoriji Dermatologija (56. percentila) in 142. mesto med 246 revijami v kategoriji Infekcijske bolezni (42. percentila).
Hadis Yousefzadeh, Farahzad Jabbari Azad, Mahnaz Banihashemi, Maryam Rastin, Mahmoud Mahmoudi
V naši raziskavi smo pri bolnikih z luskavico primerjali učinkovitost kombiniranega zdravljenja z metotreksatom (MTXe skupini sta 12 tednov prejemali oralni metotreksat (0,2-0,3 mg/kg/teden), skupina B pa je vsak dan dodatno prejemala še eno tableto z mikrohranili. Resnost bolezni je bila ocenjena pred začetkom zdravljenja in po 12 tednih zdravljenja, in sicer na podlagi PASI indeksa, ki ocenjuje resnost in razširjenost psoriatičnih sprememb. Nivo IL-1β in TNF-α smo izmerili s pomočjo encimsko-imunske metode ELISA. V primerjavi s skupino A, kjer je nizek indeks PASI (<10% prizadete telesne površine) doseglo 8 (53,3%) bolnikov, je v skupini B doseglo nizek indeks PASI 13 (86.6%) bolnikov. Koncentracija IL-1β in TNF-α je bila pri skupini B pomembno nižja (p < 0.05). Dokazali smo, da je prišlo po zaključku raziskave do značilno pomembnih razlik tako v koncentraciji IL-1β in TNF-α kot tudi v indeksu PASI (p < 0.05). Rezultati so spodbudni, vendar pa so potrebne dodatne randomizirane, dvojno slepe raziskave na večjem številu vzorcev, ki bi potrdile ali zavrgle naše izsledke.
Kuzma Khobzey, Iryna Liskova, Andrea Szegedi, Lev Pavlovsky, Tomaž Lunder, Külli Kingo, Jovan Miljković, Juraj Péč, Maša Bohinc, Maja Hojnik
Na voljo imamo malo podatkov o učinkovitosti bioloških zdravil v rutinski obravnavi pri zdravljenju luskavice, ki prizadene nohte in skalp (PSO). Cilj naše raziskave je bila torej opredelitev učinkovitosti adalimumaba pri zdravljenju psoriatičnih sprememb na skalpu in nohtih v rutinski dermatološki praksi. V opazovalno raziskavo je bil vključen 501 bolnik; 157 bolnikov je imelo spremembe na nohtih (skupina NPS), medtem ko so imeli 404 bolniki spremembe na skalpu (skupina SPS). Bolnike, zdravljene z adalimumabom, smo spremljali do 12 mesecev. Rezultate zdravljenja smo ocenili na podlagi NAPSI (ocenjuje resnost luskavice na nohtih), PSSI (ocenjuje resnost luskavice na skalpu), PASI (ocenjuje resnost in razširjenost psoriatičnih sprememb) in QoL indeksa (dermatološki indeks za kakovost življenja). Dober klinični odgovor na zdravljenje z adalimumabom je doseglo 84% bolnikov v skupini NPS in 93.8% bolnikov v skupini SPS. Do popolnega izboljšanja lokalnih simptomov je prišlo pri 33% bolnikov v skupini NPS in 66.7% bolnikov v skupini NPS. Opazili smo tudi izrazito izboljšanje v kakovosti življenja. Pri bolnikih z zmerno do hudo obliko luskavice, ki prizadene nohte in skalp, predstavlja adalimumab učinkovito in klinično varno metodo za zdravljenje bolezni.
Eren Yuksel Mehmet
Zdravljenje pilonidalnega sinusa obsega več različnih kirurških pristopov. Vendar pa invazivni kirurški posegi predstavljajo tveganje za okužbo rane in zahtevajo dolgotrajno po-operativno celjenje rane. Zdravljenje pilonidalnega sinusa s kristliziranim fenolom je minimalno invazivno s kratkim obdobjem po-operativnega okrevanja. V prispevku je predstavljeno zdravljenje pilonidalnega sinusa s kristaliziranim fenolom z uporabo hitre in nezahtevne tristopenjske metode. Med avgustom 2014 in januarjem 2016 je bilo s kristaliziranim fenolom zdravljenih 43 bolnikov in 7 bolnic s pilonidalnim sinusom. Dlake smo iz sinusne odprtine previdno odstranili s pean kleščami. Temu je sledilo previdno polnjenje odprtin pilonidalnega sinusa s kristaliziranim fenolom. Uspešen zaključek zdravljenja smo opredelili kot zaprtje odprtin pilonidalnega sinusa brez izcedka po enkratni aplikaciji kristaliziranega fenola. Zdravljenje ni bilo uspešno pri dveh bolnicah s predhodnim operativnim zdravljenjem pilonidalnega sinusa ter pri štirih bolnikih, pri katerih je prišlo do ponovitve bolezni po okužbi rane. Celokupni delež uspešno zdravljenih bolnikov in bolnic je bil 88%. Zdravljenje pilonidalnega sinusa s kristaliziranim fenolom z uporabo tristopenjske metode je preprosto, hitro in ni neprijetno, zaradi česar bi lahko zdravljenje s kristaliziranim fenolom predstavljalo prednostno metodo pri obravnavi bolnikov s pilonidalnim sinusom.
António Campos Manuel, Paulo Varela, Carlos Marques
Karcinom ustnice pogost rak v predelu glave in vratu. Pogosteje se nahaja na spodnji ustnici (>90%), pri čemer predstavlja ploščatocelični karcinom več kot 95% primerov. Avtorji predstavljajo primer rekonstrukcije spodnje ustnice z uporabo dveh klasičnih režnjev: Karapandzic in Bernard-Burrow-Webster režnja. V prispevku je opisan kirurški postopek rekonstrukcije.
Emanuela Martina, Anna Campanati, Katia Giuliodori, Annamaria Offidani
V literaturi je opisanih nekaj sporadičnih povezav med pojavom hidradenitis suppurativa in drugimi boleznimi, vendar je
Alexandra Monastirli, Efstathia Pasmatzi, George Badavanis, Dionysios Tsambaos
Erythema multiforme (EM) jorejene po udih (minor oblika). Pri hujši obliki (major) pa so lahko dodatno prizadete še sluznice ali pa pride do luščenja povrhnjice, ki lahko prizadene <10% celotne površine telesa. Predstavljamo primer nove povezave med pnevmokoknim cepivom in pojavom EM pri dva in pol letnem dečku. Vključitev 13-valentnega konjugatnega cepiva proti pnevmokoku (PCV13) v cepilne programe je privedla do zmanjšanja pojavnosti pnevmokokne bolezni. Sistemski stranski učinki PCV13 vključujejo mrzlico, vročino, glavobol, bruhanje, bolečine v mišicah in sklepih, zmanjšan apetit in drisko, medtem ko se kožni stranski učinki kažejo kot lokalne reakcije na mestu vboda, Sweetov sindrom in globoka morfea. EM lahko sprožijo različna cepiva, vendar, kolikor je nam znano, do sedaj ni bilo opisov o povezavi med EM in pnevmokoknim cepivom. Čeprav ni bilo mogoče z gotovostjo izključiti naključnega sočasnega pojava EM pri našem bolniku, predstavlja cepljenje s PCV13 najbolj verjeten razlog, saj bolnikova zgodovina in laboratorijski izvidi niso nakazali na možnost drugih razlogov za pojav EM.
Liljana Mervic
Povezave med boleznimi kože in psiho so dobro poznane, vendar kompleksne, zaradi česar so še vedno pogosto spregledane v klinični praksi. Ocenjuje se, da ima približno ena tretjina dermatoloških bolnikov znake ali simptome psiholoških oziroma psihiatričnih bolezni. Knjigo je napisalo 20 strokovnjakov s področja dermatologije, psihiatrije in psihologije, v kateri se osredotočajo na psihodermatologijo, ki predstavlja relativno novo področje preučevanja medsebojnega vpliva uma in kože. Predstavljamo recenzijo knjige z naslovom »Skin and Psyche«, avtorjev Klas Nordlind, Department of Dermatology Karolinska University Hospital, Solna, Stockholm, Švedska in Anna Zalewska-Janowska, Psychodermatology Department, Medical University of Łódź, Poljska: Bentham Science Publishers, Sharjah, U.A.E, 2016, 239 strani, ISBN: 978-1-68108-302-5, eISBN 978-1-68108-301-8.
Nicolas Kluger
Koebnerjev fenomen (KF) prizadene približno tretjino bolnikov z luskavico in se lahko pojavi na tetovažah. Malo je znanega o pogostosti in posledicah tetoviranja bolnikov z luskavico. Izvedli smo anketo, s katero smo želeli opredeliti demografske značilnosti, motivacijo in odnos do tetovaž, zaplete ter vpliv na telesno samopodobo pri tetoviranih bolnikih z luskavico. Junija 2016 je 90 finskih bolnikov izpolnilo spletni vprašalnik. Dvainpetdeset odstotkov bolnikov (48/90) je imelo vsaj eno tetovažo (povprečno število tetovaž 3, razpon 1-20). Tetovirani bolniki so bili mlajši od bolnikov brez tetovaž (p = 0.001), pri čemer je pri 27,6% prišlo do pojava KF v področju tetovaže v obdobju 1 tedna do 15 do 20 let po tetoviranju. P
Fernando Mota, Esmeralda Neves, José Carlos Oliveira
Pri do 30% bolnikov z luskavico, ki se zdravijo z antagonisti tumor nekrotizirajočega faktorja, ne pride do zadovoljivega odziva, medtem ko pri do 50% bolnikov zdravljenje sčasoma ni več učinkovito. Sedaj je znano, da je za izgubo odziva na zdravljenje odgovorna imunogenost. Devetnajstim bolnikom z luskavico smo izmerili serumske koncentracije adalimumaba in protiteleo kliničnega odziva na zdravljenje. Predpostavljamo, da bo v prihodnosti testiranje imunogenosti in farmakodinamike bioloških zdravil del vsakdanje obravnave bolnikov z luskavico.
Betul Sereflican, Guler Bugdayci
Luskavica je kronična vnetna bolezen kože. Maščobno tkivo igra pomembno vlogo pri uravnavanju metabolizma. V raziskavi smo določili nivo komplementa 3 (C3), beljakovine, ki spodbuja dodajanje acilne skupine (ASP) in adipsina. Vse molekule so del alternativne poti aktivacije komplementa in jih sintetizira ter izloča maščobno tkivo. V raziskavo smo vključili 32 bolnikov z luskavico in 22 kontrol, ki so bile po starosti, spolu, indeksu telesne mase in lipidnemu profilu primerljive s skupino bolnikov. Serumske koncentracije C3, ASP in adipsina smo izmerili pri obeh skupinah. V skupini bolnikov je bila serumska koncentracija C3 povišana, medtem ko sta bili koncentraciji ASP in adipsina znižani, vendar razlike niso bile statistično pomembne (p = 0.708, p = 0.628 oziroma p = 0.218). Koncentraciji ASP in adipsina sta bili pozitivno povezani pri bolnikih z luskavico (p = 0.029). Kolikor nam je znano, je to prva raziskava, ki je opredelila koncentracijo ASP in adipsina pri bolnikih z luskavico. Vloga ASP in adipsin v patogenezi luskavice je zaenkrat nejasna. Čeprav nismo dokazali statistično pomembne povezave, nižje koncentracije ASP in adipsina v skupini bolnikov nakazujejo na morebitno protivnetno delovanje teh beljakovin v patogenezi luskavice. Nadaljnje raziskave morajo dodatno opredeliti povezave med ASP oziroma adipsinom in luskavico.
Ali Sahan, Funda Tamer
Pareza obraznega živca je lahko posledica okužbe, vnetja, poškodbe, operativnih posegov in tumorjev. Vodi do asimetrije obraza, sprememb v ustni votlini, otežene artikulacije ter psiholoških težav. Zdravljenje obsega fizioterapijo, uporabo statičnih opornic, transplantacijo živcev in mišic, blefaroplastiko, dvig obrvi ter kemično denervacijo z uporabo botulin toksina. Predstavljamo primer 66-letne bolnice s permanentno parezo obraznega živca, ki je nastala po operaciji srednjega ušesa. Obrazno asimetrijo smo uspešno izboljšali z injiciranjem botulin toksina A in dermalnih polnil s hialuronsko kislino ter s pomočjo liftinga z nitkami.
Jonas Olsen, Peter Nejsum, Gregor Borut Ernst Jemec
Predstavljamo primer 62-letne bolnice, ki smo jo obravnavali zaradi pojava dveh gnojnih sprememb na stegnih po vrnitvi s potovanja v Sao Paolo, Brazilija. Bolnica je navajala plavanje v sladkovodnem jezeru. Pravilna diagnoza furunkularne mioze, povzročene z Dermatobio hominis, je bila postavljena šele po tem, ko je obiskala tri specialiste in dvakrat prejemala antibiotično terapijo. Parazite smo odstranili operativno brez zapletov.
Nicola di Meo, Mattia Fadel, Giusto Trevisan
Dermatologi se pogosto srečujejo z izzivom diagnosticiranja bolnikov, ki tožijo zaradi nespecifičnih simptomov kot sta srbečica in/ali eritem. Simptoma povezujemo s kopico bolezni, ki so lahko trivialne ali pa življenjsko ogrožajoče. Za postavitev pravilne diagnoze se morajo dermatologi zanesti na učinkovite diagnostične metode in znanje. Dermoskopija je bila sprva namenjena za pregledovanje pigmentnih lezij, sedaj pa se uporablja tudi pri diagnozi nemelanomskega kožnega raka, vnetnih bolezni in praktično katerega koli dermatološkega obolenja. Dermoskopija se lahko uporablja tudi za hitro diagnostiko parazitoz na koži. Predstavljamo nenavaden, vendar reprezentativen primer, kjer smo s pomočjo entomodermoskopije hitro postavili diagnozo pri bolniku z nespecifično eritematozno lezijo. Medtem ko bi lahko bila diferencialna diagnostika takšne kožne manifestacije preobsežna in zavajajoča, smo z uporabo dermoskopije zlahka našli majhnega parazita, ki smo ga kasneje prepoznali kot Trombiculo autumnalis.
Funda Erduran, Esra Adışen, Aksakal Ahmet Burhan
Alopecia universalis (AU) je večinoma opredeljena kot varianta alopecie areate (AA), kjer so učinki zdravljenja redko zadovoljivi. Kljub temu je bilo v zadnjem času opisanih več primerov uspešnega zdravljenja z oralnimi inhibitorji Janus kinaze (JAK). Predstavljamo primer 23-letne bolnice z AU, ki smo jo uspešno zdravili s selektivnim inhibitorjem JAK-3 tofacitinibom. Začetni odmerek je bil 5 mg tofacitiniba dvakrat dnevno. Po dveh mesecih zdravljenja smo opazili začetke ponovne rasti obrvi in las na skalpu. Odmerek smo nato povišali na 10 mg zjutraj in 5 mg ponoči. Do 6. meseca zdravljenja smo dosegli popolno rast las in dlak po celem telesu. Bolnica je zdravljenje dobro prenašala in ni imela resnejših stranskih učinkov. Tofacitinib tako predstavlja obetajoče novo zdravilo za zdravljenje AU. Menimo, da so kljub začetnim uspehom potrebne nadaljnje raziskave o varnosti in učinkovitosti tofacitiniba za zdravljenje AU.
Manoj Pawar
Porokeratoza je specifična motnja v keratinizaciji, za katero so značilni dobro omejeni anularni oziroma linearni keratotični plaki različnih velikosti in oblik. Značilna histološka slika vključuje kornoidno lamelo, ki jo sestavlja stolpec tesno združenih parakeratotičnih celic, ki segajo v stratum corneum. Porokeratotične lezije na prstih redko privedejo do sprememb na nohtih in so prav tako redko opisane pri podtipu porokeratoze Mibelli (PM). Predstavljamo primer deklice s PM lezijami na rokah ter onihodistrofijo na prizadetem prstu.
Anja Šterbenc, Anja Oštrbenk
Orodje za merjenje citiranosti CiteScore, ki ga je nedavno predstavil Elsevier, omogoča podrobno, transparentno in posodobljeno oceno delovanja posamezne revije. Za uredništvo je vpogled v vpliv revije izjemnega pomena pri sprejemanju odločitev o njeni prihodnosti. V primerjavi z indeksom za leto 2015 so se zadnje vrednosti indeksa CiteScore za leto 2016 za revijo Acta Dermatovenerologica Alpina, Pannonica et Adriatica (Acta Dermatovenerol APA) rahlo znižale, in sicer z 1,18 na 0,96. Acta Dermatovenerol APA je še vedno ena izmed vodilnih revij v naši regiji na področju dermatologije in spolno prenosljivih okužb, pri čemer je skoraj polovica člankov, objavljenih med leti 2013 in 2015, prejela vsaj en citat v letu 2016. Acta Dermatovenerol APA je bila dobro ocenjena v obeh uvrščenih kategorijah – uvrstila se je na 67. mesto med 121 revijami v kategoriji Dermatologija (44. percentila) in 175. mesto med 250 revijami v kategoriji Infekcijske bolezni (30. percentila).
Ali Ebrahimi, Mahmood Reza Moradi, Mansour Rezaei, Hossein Kavoussi, Seyed Hamid Madani, Kiarash Mohammadamini, Reza Kavoussi
Uvod: Spremembe, ki jih povzročajo človeški papilomavirusi (HPV) se redko pojavijo na zunanjem ustju sečnice (UM), vendar je njihovo zdravljenje težavno. Metode: V presečno raziskavo smo vključili 22 bolnikov z anogenitalnimi bradavicami (AGW) v področju UM in 22 bolnikov z AGW na drugih anatomskih področjih. Za določanje genotipov HPV v vzorcih biopsij smo uporabili HPV Easy typing kit (GenID GmbH, Nemčija). Rezultati: Čeprav so imeli bolniki z AGW v področju UM v primerjavi z bolniki z AGW na drugih anatomskih področjih višjo incidenco spolnih odnosov z več spolnimi partnerji (63,6% proti 40,9%), večji premer ustja sečnice (81,8% proti 36,4%) in pogostejše analne (36,4% proti 18,2%) oziroma nezaščitene spolne odnose (68,2% proti 36,4%), sta se pri obeh skupinah statistično pomembno razlikovala samo trajanje sprememb (p = 0.04) in premer ustja sečnice (p = 0.004). Nizkorizične genotipe HPV smo dokazali pri 75,0% bolnikov z AGW v področju UM in 69,2% bolnikov z AGW na drugih anatomskih področjih. Zaključek: Dokazali smo, da je večji premer zunanjega ustja sečnice dejavnik tveganja za nastanek AGW v tem področju. K zmanjšanju tveganja za nastanek AGW (še zlasti v področju UM) najverjetneje pripomorejo tudi sklenjena zakonska zveza, odlašanje s pričetkom spolnih odnosov in izogibanje spolnih odnosov z več spolnimi partnerji.
Sharma Shruti, Fouzia Siraj, Avninder Singh, V Ramesh
Epidermodyplasia verruciformis (EV) je redka dedna bolezen, za katero je značilna povečana dovzetnost za okužbo z določenimi človeškimi papilomavirusi (HPV) zaradi okvare v celično posredovanem imunskem odzivu na okužbo s HPV. Razširjena okužba s HPV lahko sproži nastanek bradavicam oziroma pityriasis versicolor podobnih lezij. Bolniki z EV imajo vse življenje povišano tveganje za razvoj kožnega raka, še posebno Bowenove bolezni in ploščatoceličnega karcinoma, ki se večinoma pojavita na soncu izpostavljeni koži. EV predstavlja temelj za razumevanje virusne onkogeneze, saj je bila ravno pri bolnikih z EV prvič vzpostavljena povezava med virusno okužbo in rakavim obolenjem. Predstavljamo tri primere EV, pri čemer je eden izmed bolnikov naknadno razvil Bowenovo bolezen. Bolniki so imeli več hipopigmentiranih papul in plakov različnih velikosti, ki so se začeli pojavljati v otroštvu in so bili večinoma prisotni na soncu izpostavljeni koži. Histopatološka analiza kožnih biopsij je potrdila diagnozo EV. Pri enemu izmed bolnikov se je pred dvema letoma pojavil ulceriran plak. Histopatološka analiza biopsije s področja ključnice je dodatno dokazala prisotnost Bowenove bolezni. V kliničnem pregledu predstavljamo tri primere EV v različnih starostnih skupinah skupaj z natančnimi histopatološkimi lastnostmi, ki so značilne za EV.
André Coelho, Boštjan Luzar
Površinski epiteliom s sebaceozno diferenciacijo je prvotno ime za redki benigni tumor, za katerega ni soglasja tako pri poimenovanju kot tudi pri diagnostičnih kriterijih. Predstavljamo primer 68-letnega moškega z belo papulo na levi spodnji veki, ki je bila v celoti kirurško odstranjena. Histološko je bila lezija površinska, lobulirana, s »plate-like« proliferacijo epitelija in z majhnimi zrelimi otočki sebocitov ter izvodili. Z imunohistokemično analizo smo dokazali ohranjene beljakovine za popravljanje neujemanja MLH-1, MSH-2, MSH-6 in PMS-2. Naredili smo pregled literature in dodali naš primer, za katerega verjamemo, da bo prispeval k boljši opredelitvi površinskega epitelioma s sebaceozno diferenciacijo. Tumor se večinoma kaže kot posamezna papula oziroma nodul na obrazu moških v srednjih letih. Histološko najdemo poleg značilne površinske »plate-like« epitelijske proliferacije tudi naključno razporejene ciste, napolnjene s keratinom, »squamous eddies«, minimalno periferno palisadenje, izrazito veruciformno arhitekturo in retikularni vzorec vzdolž podaljšanih koncev keratinocitov. Mitotska aktivnost je lahko visoka, vendar je brez citoloških abnormalnosti ali nekroze. Če je primerno odstranjen, ne pride do lokalne ponovitve ali razširjenja v druge strukture. Povezava z Muir-Torre sindromom ostaja nepojasnjena.
Efstathia Pasmatzi, Alexandra Monastirli, George Badavanis, Dionysios Tsambaos
Učinkovitost oralnega acitretina pri sistemskem zdravljenju hudih in vztrajajočih dermatoz je bila dokaza v številnih kliničnih raziskavah. Acitretin pogosto povzroča kožno-sluznične in očesne neželene učinke, medtem ko so sistemski neželeni učinki redki in vključujejo teratogenezo, hiperlipidemijo, hepatotoksišnost, zvišanje intrakranialnega tlaka, miopatijo in periferno nevropatijo. Angioedem je definiran kot akutna, omejena ali razširjena oteklina kože oziroma sluznic, ki prizadene usnjico in podkožno tkivo, traja 24 do 72 ur in lahko postane življenjsko ogrožajoče stanje, če prizadene žrelo oziroma grlo. Predstavljamo primer 51-letne bolnice z luskavico, ki je po oralnem zdravljenju z acitretinom razvila angioedem brez urtikarije, kar smo potrdili z oralnim provokacijskim testom. Kolikor nam je znano, je to šele drugi opisani primer takšnega neželenega učinka pri zdravljenju z acitretinom.
Kaya Erdoğan Hilal, Işıl Bulur, Nurhan Saraçoğlu Zeynep, Tekden Karapınar, Deniz Arık
Kaposijev sarkom (KS) je multifokalna in angioproliferativna neoplazma. KS se sicer lahko pojavlja hkrati z luskavico, vendar je v večini primerov nastanek iatrogenega KS posledica uporabe imunosupresivnih zdravil pri zdravljenju luskavice. V primeru nastanka angioproliferativnih lezij zaradi venskega popuščanja in stasis dermatitis najpogosteje pomislimo na akroangiodermatitis (psevdo-KS). Doslej še ni bilo opisanega primera hkratne prisotnosti luskavice, stasis dermatitis in KS. Predstavljamo tipičen primer KS pri 83-letnem bolniku z luskavico, ki je bil zakrit s stasis dermatitis.
Vesna Tlaker
Acne excoriata predstavljajo težek izziv v vsakdanji praksi. Bolniki se večinoma ne držijo najpomembnejšega ukrepa: ne »čistiti« oziroma se dotikati teh sprememb. Zaradi poudarjanja psihološkega aspekta te bolezni v literaturi se pogosto zgodi, da se bolnike z acne excoriata opredeli kot psihosomatske ali celo psihiatrične primere, pri čemer lahko dermatologi spregledajo priložnost za pomoč tem bolnikom. V prispevku predstavljam primer mlade ženske z anoreksijo in acne excoriata, ki je bila zdravljena s kombinacijo 1,064 nm Nd:YAG laserja, standardne topikalne terapije za akne in pomirjujočega, ne obsojajočega pristopa. Po 2 mesecih zdravljenje je prišlo do popolnega izboljšanja stanja, ki je ostalo stabilno tekom treh let spremljanja.
Yesim Akpinar, Ülker Karagece Yalcin
Rhupus sindrom je redek sindrom, za katerega je značilno prekrivanje simptomov, značilnih za sistemski lupus eritematozus (SLE), s tistimi, ki so značilni za revmatoidni artritis (RA). Predstavljava primer mladega bolnika z RA, ki je bil diagnosticiran pred 3 leti, in novo postavljeno diagnozo SLE zaradi novih kožnih sprememb.
Vijay Zawar, Shrikant Kumavat, Manoj Pawar, Dipti Desai
Gobavost je kronična, granulomatozna, multisistemska, nalezljiva bolezen s številnimi simptomi in znaki. Posnema namreč različna sistemska in dermatološka obolenja. Predstavljamo primer starejše bolnice z metuljastim izpuščajem, občasno povišano telesno temperaturo in bolečinami v sklepih. Postavitev pravilne diagnoze je bila pomembno zakasnjena zaradi izjemne klinične podobnosti s sistemskim lupus eritematozus. Za klinike je izjemno pomembno, da se izboljša prepoznavanje takšnih znakov in simptomov gobavosti, saj se lahko tako izognejo napačnim diagnozam in zamudam pri zdravljenju.
Yesim Akpinar Kara
Lichen planus je pogosta vnetna kožna bolezen z multifaktorsko etiologijo. Ključno vlogo pri patogenezi lichen planusa igrajo citokini. Avtorji so preučevali razmerje med resnostjo bolezni in količino TNF-α, primarnim citokinom, ki naj bi bil vpleten v citotoksične mehanizme bolezni. Vrednosti TNF-α v serumu so avtorji primerjali med skupino bolnikov (n = 34) in kontrolno skupino (n = 20), in sicer z uporabo testa ELISA. V skupini bolnikov so ugotovili, da so osrednje vrednosti serumske koncentracije TNF-α bistveno višje kot v kontrolni skupini (p <0,005). Avtorji so mnenja, da ima TNF-α, proinflamatorni citokin, pomembno vlogo pri patogenezi lichen planusa. TNF-α je lahko preprost in učinkovit označevalec vnetnega stanja pri bolnikih z lichen planusom.
Tasleem Arif, Iffat Hassan, Mushtaq A. Margoob, Parvaiz Anwar, Sheikh Shoib, Syed Akeel
Pri bolnikih s psihiatričnimi boleznimi lahko najdemo različne specifične in nespecifične dermatološke manifestacije. Večina dosedanjih študij je potekala pri ambulantno obravnavanih bolnikih, za bolnike, ki so bili hospitalizirani v psihiatričnih ustanovah, pa je podatkov malo. Opisana presečna bolnišnična študija je vključevala dve skupini psihiatričnih bolnikov, ki so bili hospitalizirani v obdobju enega leta, pri čemer je bilo v vsako skupino vključenih 100 bolnikov. V prvi skupini so bili bolniki, ki so jih med hospitalizacijo spremljali družinski člani, v drugi pa bolniki z zaprtih oddelkov. Pri bolnikih v prvi skupini je bila najpogostejša dermatološka diagnoza ekcem, in sicer pri 29 bolnikih. Pri 28 bolnikih so bile ugotovljene atrofične brazgotine, pri 25 bolnikih eritem ab igne ter pri petih bolnikih bakterijska okužba kože. Pri 18 bolnikih so opazili različne oblike sprememb na nohtih. V zaprtem oddelku je bila najpogostejša dermatološka diagnoza parazitska okužba, ugotovljena pri 56 bolnikih, ki ji je sledil generaliziran pruritus pri 53 bolnikih in pojav atrofičnih brazgotin pri 52 bolnikih. 38 bolnikov je imelo spremembe na nohtih. Kožna obolenja so bolj pogosta pri psihiatričnih bolnikih v zaprtih oddelkih. Avtorji poudarjajo pomen vpletenosti družine pri obravnavi psihiatričnih bolnikov.
Mualla Polat, Güler Bugdayci, Hatice Kaya, Hamdi Oğuzman
Avtorji so iskali povezavo med aktivnostjo bolezni in razmerjem med nevtrofilci in limfociti (NLR) ter razmerjem med trombociti in limfociti (TLR) pri bolnikih s kronično psoriazo s plaki. Klinični in biokemični podatki so bili pridobljeni z retrospektivnim pregledom zdravstvenih kartotek bolnikov in zdravih kontrol. Vrednosti NLR in TLR so izračunali iz rezultatov hemograma. V študijo je bilo vključenih 46 bolnikov (25 moških, 21 žensk; starih 36,58 ± 9,82 let) z diagnozo kronične psoriaze s plaki ter 46 zdravih prostovoljcev v skupini kontrol (21 moških, 25 žensk; starih 34,02 ± 8,41 let). TLR in NLR sta bila pri bolnikih s kronično psoriazo s plaki pomembno povišana (p = 0,0001 in p = 0,003). NLR in TLR sta cenovno ugodna diagnostična testa, ki ju je mogoče uporabiti za ugotavljanje stopnje trenutnega sistemskega vnetja pri bolnikih s kronično psoriazo s plaki.
Ali Sahan, Funda Tamer
Rinoplastika je eden najpogostejših estetskih postopkov, ki jih izvajajo plastični kirurgi po vsem svetu. V zadnjih letih postaja tako pri bolnikih kot pri specialistih vse bolj priljubljena oblika rinoplastike brez kirurškega posega, pri kateri bolniki ne potrebujejo anestezije in posebne obravnave v pooperacijskem obdobju. Med januarjem 2016 in januarjem 2017 smo v študijo vključili 35 bolnikov (33 žensk, 2 moška), pri katerih je bila opravljena rinoplastika s kožnimi polnili. Zabeležili smo izjemno visoko stopnjo zadovoljstva in nismo opazili nobenih zapletov. Vsi bolniki so se takoj po koncu postopka vrnili v svoje običajne dnevne aktivnosti. Rinoplastika s kožnimi polnili je enostavna, varna in udobna tehnika. Zdi se, da bi morali dermatologi prevzeti aktivnejšo vlogo pri izvajanju rinoplastike.
Nicolas Kluger
Perkutana radioterapija (RT) lahko povzroči večje število akutnih in kroničnih stranskih učinkov na obsevanih območjih, med drugim obstajajo opisi primerov lokaliziranega ali generaliziranega lichen planusa (LP) po RT. Mehanizmi nastanka LP so nejasni, zato smo pripravili prikaz primera in sistematičen pregled literature. Od leta 2002 je bilo obpisanih 12 primerov LP v povezavi z onkološko radioterapijo. Od tega je 83 % bolnikov razvilo LP po RT. LP je nastal z mediano zakasnitvijo 30,7 dni po zaključku RT in srednjim odmerkom 50 Gy. Gre za redek zaplet RT, ki se večinoma pojavi na mestu obsevanja in se lahko včasih širi in postane generaliziran. V nekaterih primerih imajo lahko bolniki že obstoječ, a asimptomatski LP pred RT in se bolezen izrazi šele po obsevanju.
Nicola di Meo, Gabriele Pozzato, Eugenio Leonardo, Sara Trevisini, Silvia Vichi, Giusto Trevisan
Kožna oblika levkemije (LC) nastane zaradi infiltracije neoplastičnih levkocitov v epidermidisu, dermisu ali podkožju, kar povzroči klinično različne kožne lezije. Kadar so v infiltratu neoplastični prekurzorji granulocitov, je LC opredeljena kot granulocitni sarkom. Najpogostejšo klinično sliko predstavljajo številne eritematozne papule in noduli na nogah, rokah in prsnem košu. Avtorji poročajo o primeru granulocitnega sarkoma pri bolniku s predhodno diagnozo akutne mieloične levkemije, ki je trenutno v hematološki remisiji.
Debeeka Hazarika, Manoj Pawar
Vse od njenega prvega opisa leta 1995 porokeratoza ptychotropica (PP) ostaja najmanjkrat prepoznana oblika porokeratoze. Izraz porokeratoza ptychotropica se nanaša na značilno prizadetost telesnih gub. Ker bolezen posnema številne druge dermatološke bolezni, je pogosto napačno diagnosticirana. Poročamo o primeru bolnika s številnimi hiperkeratotičnimi lezijami na zadnjici, podobnimi bradavicam, ki so spominjale na kožno obliko tuberkuloze, vendar je histološki pregled potrdil diagnozo PP.
Rui Pedro Santos, Cristina Resende, Maria da Luz Duarte, Celeste Brito
Tungiaza je kožna parazitoza, ki jo povzročajo gravidne bolhe iz rodu Tunga, predvsem Tunga penetrans. Ta vrsta bolh je zelo razširjena v tropskih in subtropskih predelih sveta, vendar ne v Evropi. Okužba je mogoča preko bosih nog ali ležanja na mestih, kjer je bolha prisotna, navadno na plažah ali peščenih tleh. Poročamo o dveh nepovezanih primerih uvožene tungiaze na Portugalskem, ki so ju avtorji obravnavali v istem tednu. Opozarjajo na eno najpogostejših dermatoloških bolezni pri potnikih, ki se vračajo iz tropskih držav, katere diagnoza je predvsem klinična, vendar je kljub temu v veliki meri nepoznana lečečim zdravnikom.
Nina Skornšek, Tijana Orešič Barač, Pij Bogomir Marko
Prirojena longitudinalna melanonihija se redko pojavlja pri belcih in predstavlja diagnostično dilemo. Zanjo je značilna prisotnost hiperpigmentiranih rjavih ali črnih črt, ki so vidne na nohtih. Avtorji predstavljajo primer 20-mesečnega fanta s prirojeno longitudinalno melanonihijo, postopek diagnostike in obravnavo. Dermatoskopija nohta je pokazala neenakomerno obarvane temno rjave linearne hiperpigmentirane črte v nohtni plošči. Postavljena je bila klinična diagnoza kongenitalnega nevusa nohta. Biopsije niso opravili, saj gre za benigno spremembo, še posebej če gre za kongenitalno obliko. Subungvalni melanomi so namreč zelo redki in se večinoma pojavljajo pri bolnikih srednje starostne skupine. Trenutno še nimamo kliničnih, dermatoskopskih in histopatoloških smernic, ki bi lahko pomagale pri neposrednem razlikovanju med benignim nevusom v nohtnem matriksu in malignim subungvalnim melanomom pri otrocih.
Marko Potočnik
Prof. Stefania Jabłońska, izjemna zdravnica in spoštovana dermatologinja ter znanstvenica, je umrla 8. maja 2017. Prof. Jabłońska je bila pionirka raziskovanja virusne etiologije raka materničnega vratu. Njena raziskovalna skupina je pripomogla k razumevanju mehanizmov vpliva okužb s človeškimi papilomavirusi na razvoj karcinomov. Prof. Stefania Jabłońska je bila avtorica številnih akademskih učbenikov, mentorica 69 doktorskim študentom, predsednica Poljskega dermatološkega društva (1962-1982, 1987-1995) in predsednica Dermatološkega oddelka na Medicinski univerzi v Varšavi (1950-1990). Skozi leta je postala častna članica več kot 40 dermatoloških združenj po vsem svetu ter ostaja ena najpomembnejših in najpogosteje citiranih poljskih znanstvenikov.
Katarina Sočan, Maja Sočan
Erizipel je pogosta okužba kože in podkožnega tkiva. Kljub sorazmerni pogostnosti so podatki o osnovnih epidemioloških značilnostih te bolezni nezadostni. V študiji so opisani trendi epidemiologije erizipela v Sloveniji. Podatki o prijavljenih primerih erizipela v obdobju od leta 2000 do leta 2016 so bili pridobljeni iz elektronske podatkovne baze prijavljivih nalezljivih bolezni. V izbranem časovnem obdobju 17 let je bilo prijavljenih 36.254 primerov. Letna starostno standardizirana incidenčna stopnja se je povečala s 71.5/100,000 leta 2000 na 111.3/100,000 leta 2016, pri čemer je prišlo do porasta predvsem v starostni skupini ≥ 75 let let. Erizipel je pogostejši pri ženskah, vendar se je v opazovanem obdobju zmanjšala razlika med spoloma. Stopnja hospitalizacije se je zmanjšala. Bolezen je znatno pogostejša v toplejšem obdobju leta. Korelacija med incidenco erizipela in povprečno mesečno temperaturo je bila v starostni skupini ≤ 64 let močnejša kot v starostni skupini ≥ 65 let. Retrospektivno zbrani podatki so potrdili naraščanje incidence erizipela, zlasti med starejšimi. Staranje prebivalstva bo še naprej povečevalo breme bolezni, razen če s promocijo zdravja in preventivnimi ukrepi zmanjšamo razširjenost dejavnikov tveganja.
Miguel Costa-Silva, Julia Vide, Sofia Lopes, Filomena Azevedo, Sofia Magina
Sistemske vnetne bolezni, kot so psoriaza, sistemski lupus eritematozus (SLE) in revmatoidni artritis (RA), so povezane z višjo prevalenco kardiovaskularnih bolezni in drugih komorbidnosti. Glavni cilj študije je bil oceniti presejalne prakse družinskih zdravnikov v povezavi z najpogostejšimi komorbidnostmi pri bolnikih s psoriazo. Avtorji so z dovoljenjem prilagodili vprašalnik, ki ga je uporabil Parsi s sodelavci leta 2012, in ga razdelili družinskim zdravnikom. Pregledanih je bilo 372 vprašalnikov. Pri bolnikih z RA in SLE se je precej več zdravnikov odločalo preveriti dejavnike tveganja za nastanek kardiovaskularnih bolezni, kot pri bolnikih s psoriazo. Večina zdravnikov, ki so sodelovali v tej študiji, se torej ne zaveda povečanega tveganja za razvoj kardiovaskularnih bolezni pri bolnikih s psoriazo.
Špela Baglama, Katarina Trčko, Janez Rebol, Jovan Miljković
Avtoimunske bolezni se lahko kažejo tudi kot spremembe v ustni votlini, ki lahko predstavljajo prvi znak bolezni ali pa se pojavijo hkrati z oziroma kasneje med potekom bolezni. Spremembe v ustni votlini so večinoma nespecifične, zato so potrebne nadaljnje preiskave, da bi izključili ali potrdili morebitne diagnoze. Avtorji predstavljajo najpomembnejše avtoimunske in avtoinflamatorne bolezni z možnimi oralnimi manifestacijami, jih razdelijo v smiselne skupine in poudarjajo pomen pregleda ustne votline.
Agnieszka Owczarczyk-Saczonek, Joanna Czerwińska, Waldemar Placek
Psoriaza je kronična vnetna bolezen z genetsko predispozicijo, ki jo lahko sprožijo okoljski dejavniki. Za patogenezo je značilna aktivacija osi Th1/Th2 in spremembe v razmerju Th17/Treg, pa tudi pomanjkanje protivnetnih citokinov (IL-10, TGF-β). Regulatorni limfociti (Treg), ki so vključeni v mehanizme homeostaze, vzdržujejo imunsko toleranco in preprečujejo avtoimunske bolezni. Le malo študij opisuje prisotnost Treg in protivnetnih citokinov v koži ali serumu bolnikov s psoriazo. V članku so zbrane dosedanje študije in opisi vloge celic Treg in protivnetnih citokinov pri bolnikih s psoriazo.
Stephanie Chapman, Daniel Delgadillo III, Cara Barber, Amor Khachemoune
Hidradenitis suppurativa (HS) je kronična kožna bolezen, za katero so značilni tvorba bolečih abscesov in brazgotinjenje pretežno v kožnih gubah, kot so pazduhe in presredek. Natančna razširjenost HS ni znana, ker je bolezen pogosto nezadovoljivo diagnosticirana, vendar je ocenjena na 4,1 %. HS je trikrat pogostejša pri ženskah. S HS so povezane različne komorbidnosti, vključno z vnetno črevesno boleznijo in ploščatoceličnim karcinomom (SCC). Prehod kronične HS v SCC se pogosto šteje za najresnejši zaplet HS. Prevalenca SCC, povezana s HS, je približno 4,6 % in je pogostejša pri moških. Kronično draženje in vnetje verjetno pripomoreta k nastanku SCC, nedavno pa so bili opisani nekateri drugi dejavniki tveganja, kot je okužba s HPV in kajenje. Možnosti zdravljenja so se v zadnjih letih razširile in vključujejo trotirno antibiotično zdravljenje, imunomodulatorne biološke dejavnike, lasersko terapijo in kirurško obravnavo.
Yesim Akpinar Kara, Evren Sarifakioglu
Linearna Moulinova atrophoderma (LAM) je redka dermatoza, za katero je značilna hiperpigmentirana atrophoderma, ki sledi Blaschkovim linijam, in se navadno pojavi v otroštvu in adolescenci. LAM je etiološko neopredeljena oblika dermalne atrofije. Običajna klinična slika so ovalne ali okrogle atrofične, nesklerotične, hiperpigmentirane lezije, ki sledijo Blaschkovim linijam. Običajno se pojavijo na trupu in zgornjih in spodnjih okončinah. Gre za prikaz primera ne-klasične oblike LAM pri bolniku, pri katerem se je bolezen pričela s papulami.
Maitri Shah, Manoj Pawar, Vijay Zawar
Primarni kožni anaplastični velikocelični limfom je CD30+ limfoproliferativno obolenje kože, za katero je značilna odsotnost nodalne in visceralne vpletenosti, nizka stopnja recidiva, spontana remisija in pojavnost pri bolnikih, starejših od 20 let. Predstavljamo primer 15-letnega dečka z združenimi papularnimi lezijami, razporejenimi obročasto na desni roki. Sprememba je bila prisotna 4 mesece, ko je bila postavljena diagnoza primarnega kožnega kinaza-negativnega CD30+ anaplastičnega velikoceličnega limfoma. S CT preiskavo, biopsijo kostnega mozga in laboratorijskimi izvidi je bila izključena sistemska bolezen. Bolnik je bil zdravljen oralno z metotreksatom 10 mg enkrat na teden.
Tasleem Arif, Mohammad Adil, Syed Suhail Amin
Prirojena atrihija s papularnimi lezijami (APL) je bolezen, za katero je značilna popolna odsotnost dlak na celem telesu. Pojavi se nekaj mesecev po rojstvu, prisotne pa so tudi papule. Avtorji predstavljajo primer 9-letnega dečka, ki je kmalu po rojstvu izgubil lase. Na lasišču so opazili več papul v barvi kože. Biopsija papule je pokazala keratinozne ciste v dermisu in odsotnost lasnih mešičkov. Po izključitvi rahitisa je bila postavljena diagnoza kongenitalne APL. Primer izpostavlja prirojeno APL kot vzrok za generalizirano alopecijo.
Vesna Breznik, Klara Dai, Maruška Marovt
Kronični periferni edem je zelo pogosta klinična entiteta. Za optimalno izbiro zdravljenja je pomembno ugotavljanje različnih možnih vzrokov in razumevanje patofizioloških mehanizmov nastanka kroničnega perifernega edema. Avtorji predstavljajo primer polimorbidnega bolnika z revmatoidnim artritisom in leto dni prisotnim progresivnim simetričnim perifernim edemom. S številnimi diagnostičnimi preiskavami je bila pri bolniku postavljena diagnoza kombinirane oblike kroničnega perifernega edema, sestavljenega iz limfedema, potrjenega z limfoscintigrafijo, ter filtracijskega edema zaradi mišične neaktivnosti. Dodatno je obstajala možnost edema kot stranski učinek prejemanja tocilizumaba.
Uwe Wollina
Že leta 2006 sta Shelley in Shelley uvedla koncept mobilnih tumorjev. Vpeljala sta izraz »abakus« tumor. V literaturi so kot primer »abakus« tumorjev opisani tudi mobilni lipomi. Hipoteza je bila kasneje postavljena pod vprašaj s strani dr. Burgdorfa in sodelavcev, ki so opravljali primerjalne študije pri govedu. Predlagali so izraz mobilno inkapsulirano maščobno tkivo (MEAT) za lipomu podobne lezije pri govedu in ljudeh. Avtorji poročajo o dveh primerih MEAT pri odraslih bolnikih ter predstavljajo pregled literature.
Anja Trajber Horvat, Katarina Trčko, Vesna Jurčić, Pij Bogomir Marko
Za primarno sistemsko amiloidozo je značilno odlaganje netopnih lahkih verig monoklonskih imunoglobulinov v različnih tkivih zaradi okvare plazmatk. V zgodnji fazi bolezni so lahko dermatološke spremembe edina manifestacija bolezni, kasneje v poteku pa je v ospredju vpletenost drugih organov. Dermatolog lahko zgodaj diagnosticira amiloidozo s kožno biopsijo, barvanjem z barvilom Kongo rdeče in drugimi ustreznimi preiskavami. Avtorji prikazujejo primer bolnice s primarno sistemsko amiloidozo, histološko potrjeno z biopsijo kože. Ob postavitvi diagnoze je bila prisotna okvara srca. Uvedeno je bilo zdravljenje z bortezomibom in deksametazonom, kasneje je bila bolnica zaradi neželenih učinkov prevedena na lenalidomid, ki ga je bolje prenašala.
Daniel Fernandes Melo, Violeta Duarte Tortelly, Taynara de Mattos Barreto, Elaine de Souza Albernaz
Alopecia areata je kronična bolezen, ki prizadene lasne mešičke. Etiologija ostaja neznana, verjetno gre za multifaktorsko bolezen z avtoimunskimi in genetskimi komponentami. Bolezen se enako pogosto pojavlja pri moških in ženskah, ne glede na starost. Štorkljino znamenje je prirojena venska malformacija, imenovana tudi nevus flammeus (neonatorum) oz. ognjeno znamenje ali nevus simplex. Opisanih je več primerov povezave med štorkljinim znamenjem in alopecijo areato. Poleg tega avtorji opisujejo obravnavo bolnikov s hudimi oblikami alopecije areate in znanim štorkljinim znamenjem na vratu.
Peter Theut Riis, Pernille Lindsø Andersen, Gregor Borut Jemec
Hidradenitis suppurativa (HS) je kronična vnetna bolezen. Pri bolnikih s HS pride do nastanka bolečih podkožnih nodulov, predvsem intertriginozno. Zgodnja diagnoza je ključnega pomena za začetek primernega zdravljenja, ki lahko prepreči napredovanje bolezni. Stroški zdravljenja se povečujejo z resnostjo bolezni. Študije so odkrile precejšnjo diagnostično zakasnitev pri HS. Presejalni programi lahko zmanjšajo diagnostično zakasnitev in omogočajo boljšo izrabo virov. V prispevku avtorji predstavljajo argumente za izvajanje presejalnega programa za HS na podlagi 10 meril WHO. HS je pomembna zdravstvena težava zaradi razširjenosti in škodljivih vplivov bolezni. Obstajajo možnosti zdravljenja in ustrezni diagnostični postopki, vprašalnik pa je metoda, ki je sprejemljiva za splošno populacijo. Bolnikio s HS se morajo obravnavati pri dermatologih in biti ustrezno zdravljeni. Ker se zdravstveni stroški povečajo z resnostjo in napredovanjem bolezni, se iskanje pacientov z zgodnjo fazo HS šteje za stroškovno učinkovito. Avtorji menijo, da bi bil presejalni program v dobrobit javnega zdravstva. Bolniki se lahko izognejo obsežnim ali pogostim operativnim posegom ali zdravljenju z biološimi zdravili, če se prepreči napredovanje bolezni, kar bi vodilo k zmanjšanju zdravstvenih stroškov v javnozdravstvenem sistemu.
Isil Bulur, Emel Bülbül Baskan, Mustafa Ozdemir, Ali Balevi, Emek Kocatürk Göncü, Ilknur Altunay, Müzeyyen Gönül, Can Ergin, İlgen Ertam, Hilal Kaya Erdoğan, Muza er Bilgin, Teoman Erdem
V študiji so avtorji preiskovali učinkovitost in zanesljivost omalizumaba pri zdravljenju kronične spontane urtikarije pri turških bolnikih. Podatke so zbirali retrospektivno v osmih terciarnih bolnišnicah v Turčiji. Vključenih je bilo 132 bolnikov s kronično spontano urtikarijo, ki se niso odzivali na zdravljenje z antihistaminiki do štirikratne vrednosti maksimalnega priporočenega odmerka in so bili zato 6 mesecev zdravljeni z omalizumabom v odmerku 300 mg/mesec. Povprečni rezultati tedenskega točkovnika aktivnosti urtikarije (UAS7) so se bistveno izboljšali po zdravljenju z omalizumabom v primerjavi s stanjem pred zdravljenjem (p <0,001). Odziv na zdravljenje je bil viden predvsem v prvem in drugem mesecu pričetka zdravljenja. Povprečne vrednosti točkovnika DLQI so bile pred zdravljenjem 23,12 ± 6,15, po zdravljenju pa so se zmanjšale na 3,55 ± 3,60 (p <0,001). Pri 89,4% (118) bolnikov niso poročali o nobenih neželenih učinkih. Študija je pokazala, da se je pri bolnikih, zdravljenih z omalizumabom, izboljšala kakovost življenja na podlagi vprašalnikov UAS7 in DLQI.
Lea Hošnjak, Mario Poljak
Avtorji so v pregledni članek vključili 203 prispevke o povezavi med humanimi papilomavirusi (HPV) in ploščatoceličnim karcinomom požiralnika (ESCC). Prispevki so bili objavljeni med letoma 1982 in 2017, izhajajo iz 187 raziskav, izvedenih v 32 državah s šestih kontinentov. Izbrane raziskave so vključevale skupno 14.788 primerov ESCC; okužba s HPV je bila dokazana v 30,9 % primerov (95 % CI 30,1-31,6 %) in je bila najvišja v regijah z največjo incidenco ESCC. Med raziskavami, objavljenimi v zadnjih šestih letih, so bili v 31,1 % ESCC dokazani Alphapapillomavirusi (1,464/4,708, 95 % CI 29,8-32,4 %), od tega v 73,8 % (1,080/1,464, 95 % CI 71,5-76,0 %) HPV16/18. HPV16 je bil daleč najpogostejši genotip HPV, prisoten je bil kar v 21,0% (799,5 / 3,803 95% CI 19,8-22,4%) primerov ESCC. Rezultati so v skladu s predhodno objavljenimi študijami, kar kaže na etiološko vlogo HPV pri razvoju podskupine primerov ESCC. Nekatere raziskave kažejo na potencialno vlogo HPV v etiologiji podskupine adenokarcinomov požiralnika (EAC), čeprav je bila povezava med HPV in EAC preučena v precej manjšem obsegu.
Sabrina Lichon, Amor Khachemoune
Lipomi so najpogostejši tumorji mehkih tkiv mezenhimskega izvora. Lahko se pojavijo kjerkoli na telesu, v redkih primerih pa se lahko pojavijo na dlaneh. Lipomi predstavljajo približno 1% do 3,8% vseh benignih tumorjev dlani. Običajno se lipomi pojavijo v petem ali šestem desetletju življenja, enao pogosto pri moških in ženskah. Lahko se pojavijo kjerkoli na dlaneh, pogosto kot neboleča, počasi rastoča in mobilna masa. Simptomi se razvijejo, če pride do pritiska na lokalna živčno-mišična tkiva. Diferencialna diagnoza vključuje liposarkom in fibrolipomatozni hamartom. Pri klinični diagnostiki so lahko v pomoč ultrazvok, računalniška tomografija ali magnetna resonanca. Diagnozo potrdimo s histopatologijo. Zdravljenje lipomov je kirurško, z redkimi postoperativnimi ponovitvami.
Nina Kmet Lunaček, Mario Poljak, Mojca Matičič
Okužba z virusom hepatitisa B (HBV) je še vedno eden glavnih vzrokov za kronično bolezni jeter in s tem povezano umrljivost. V Evropi je približno 15 milijonih okuženih oseb. Razširjenost okužbe s HBV v splošni populaciji je odvisna od regije in se giblje od 0,01% v Skandinaviji do 10,3% v Kirgizistanu. Razširjenost 10 genotipov HBV (A-J) se razlikuje med različnimi deli sveta, pri čemer sta v Evropi najpogostejša genotipa A in D. Drugi genotipi HBV so v Evropo večinoma prinešeni iz drugih delov sveta in jih redko odkrivamo. Genotip HBV vpliva na klinični izid okužbe s HBV, stopnjo serokonverzije HBeAg in pogostost mutacij v promoterskih regijah. Poleg tega genotip HBV vpliva na odziv na zdravljenje s pegiliranim interferonom alfa. Zaradi nedavnega množičnega priseljevanja v Evropo lahko v bližnji prihodnosti pričakujemo spremembe v razporeditvi genotipov HBV.
Uwe Wollina
Livedoidna vaskulopatija je redka bolezen, povezana s hiperkoagulabilnim stanjem. Lahko povzroči boleče in kronično ponavljajoče se razjede. V prispevku poročamo o dermatoskopskih najdbah pri petih bolnikih. Za bolezen je značilna prisotnost belih atrofičnih območij hkrati s številnimi eritematoznimi papulami v središču lezij. Pri dermatoskopiji papule ustrezajo glomerularnem žilju. Na obrobju lezij navadno najdemo linearne žile z videzom telangiektazij, čeprav niso prisotne pri vseh bolnikih.
Manoj Pawar, Mehak Singh
Sparfloksacin je antibiotik, ki spada v skupino kinolonov. Le-ti pogosto povzročajo fotosenzitivne kožne reakcije, pogosteje fototoksične reakcije kot fotoalergijske, včasih pa tudi foto-oniholizo. Predstavljamo primer fototoksičnega dermatitisa s foto-onihiolizo pri 38-letnem moškem, ki je bil najverjetneje posledica jemanja sparfloksacina, ki mu je bil predpisan skupaj z rifampicinom in klofaziminom, zaradi zdravljenja lepre. Na koži, izpostavljeni soncu, so se pri bolniku razvile opeklinam podobne lezije, hkrati se je pojavila boleča oniholiza nohtov. Koža, ki je bila bolezensko spremenjena zaradi lepre, ni bila prizadeta. Po ukinitvi zdravljenja s sparfloksacinom ter uvedbi sistemskih steroidov je prišlo do izboljšanja kožne simptomatike.
Funda Tamer, Fatma Gülru Erdoğan, Didem Dinçer Rota, Dilsun Yıldırım
Behçetova bolezen je redka motnja neznane etiologije, opredeljena kot sistemski vaskulitis. Bolezen je razširjena predvsem v državah Daljnega vzhoda, v Sredozemlju in vzhodni Aziji. Za Behçetovo bolezen so značilne ponavljajoče se razjede v ustni votlini, na genitalnem področju in lezije na očeh. Pri težjem poteku lahko pride do motenj v delovanju kardiovaskularnega sistema, centralnega živčnega sistema ter okvar prebavil. Bolezen lahko povzroča resne zaplete, zlasti če zbolijo mlajši moški. Predstavljamo redek primer Behçetove bolezni z vpletenostjo večih organskih sistemov pri 26-letni ženski.
Anja Blejc Novak, Živa Zupančič, Domen Plut, Diana Gvardijančič, Matjaž Homan
Trihobezoari so tujki v prebavilih, ki se pri otrocih redko pojavljajo; v glavnem gre za klobčič zaužitih las. Redko vidimo hudo obliko trihobezoara, kjer klopčič zaužitih las sega iz želodca v tanko črevo ali celo izven njega. Klinično se stanje lahko kaže kot asimptomatska tipna trebušna masa, lahko pa so simptomi zelo hudi in pride do obstrukcije prebavil, perforacije želodca ali akutnega pankreatitisa. Trihobezoarji se običajno zdravijo s kirurško odstranitvijo. Predstavljamo primer 8-letnega dekleta, pri katerem je bila med rednim ambulantnim pregledom odkrita tipna čvrsta masa v epigastrični regiji. Deklica je sicer poročala o poročala o rahlem nelagodju v trebuhu med obroki. Kasneje so pri dekletu odkrili še fokalno alopecijo. Z ultrazvočnim pregledom so našli trihobezoar v želodcu s podaljškom v dvanajstnik, kar je bilo kasneje potrjeno s CT preiskavo. Trihobezoar je bil uspešno kirurško odstranjen.
Miguel Costa-Silva, Artur César, Nuno Preto Gomes, Filomena Azevedo
Mycobacterium abscessus je ubikvitarna netuberkulozna mikobakterija, ki je vedno bolj pogosto prepoznana kot povzročitelj bolezni. Lahko povzroča okužbe kože in mehkega tkiva po travmi ali operaciji. V prispevku opisujemo primer kožne razjede, povzročene z M. abscessus pri zdraviliškem delavcu. Atipične mikobakterije najpogosteje najdemo v vodovodni vodi, vendar pa v večini izbruhov vir okužb ni prepoznan. Opravljena biopsija ter kultivacija sta kključnega pomena za zgodnjo diagnozo. Posebnega zdravljenja okužb kože z M. Abscessus ne poznamo; zdravljenje je predvsem odvisno od imunskega statusa gostitelja in razširjenosti bolezni. Čeprav gre za redko bolezen, bi morala biti okužba z netuberkuloznimi mikobakterijami del diferencialne diagnoze kožnih razjed.
Pavel Skok, Kristijan Skok
Crohnova bolezen je kronična vnetna črevesna bolezen. Zanjo so značilna akutna poslabšanja z drisko, bolečinami v trebuhu, zvišano telesno temperaturo, anoreksija, krvavitev v črevesju in izguba teže. Ostala stanja, ki so pogosto povezana s Crohnovo boleznijo, vključujejo artritis, ankilozirajoči spondilitis, sakroiliitis, episkleritis, uveitis in kožne lezije, kot sta eritema nodosum in pioderma gangrenosum. Avtorji v prispevku predstavljajo primer 22-letne ženske, ki je bil sprejeta v bolnišnico zaradi diareje, zvišane telesne temperature, artralgij in difuznih eritematoznih papul in plakov z vezikli in pustulami na bolničinem obrazu, ustnicah, trupu in okončinah. Šest mesecev pred pojavom bolezni je bila pri bolnici postavljena diagnoza terminalni ileitis in Crohnova bolezen sigmoidnega kolona, uvedeno je bilo zdravljenje z mesalazinom in budezonidom. Ob tokratni hospitalizaciji je bila pri bolnici opravljena biopsija kože. Histologija je potrdila gosto infiltracijo nevtrofilnih polimorfonuklearnih levkocitov oziroma Sweetov sindrom. Ta bolezen je redka manifestacija kroničnih vnetnih črevesnih bolezni, kot sta Crohnova bolezen ali ulcerozni kolitis. Domneva se, da gre za preobčutljivostno reakcijo, ki je lahko povezana z različnimi vnetnimi, nalezljivimi ali neoplastičnimi stanji. Bolnica je bil zdravljena z visokimi odmerki metilprednizolona (60 mg IV), kar je privedlo do hitrega izboljšanja Crohnove bolezni in kožnih sprememb.
Maša Vidič, Igor Bartenjev
Med številnimi kožnimi polnili, ki so bila razvita v zadnjih desetletjih, so hialuronska polnila (HA) postala polnila prve izbire. So varna, učinek je dolgotrajen, niso imunogena, so stroškovno učinkovita, mogoče jih je tudi odstraniti s hialuronidazo. Na žalost se lahko pojavijo tudi zgodnji in zakasnjeni zapleti po injiciranju HA polnil. Avtorji poročajo o primeru zapleta pri 50-letni ženski. Tri dni po aplikaciji HA polnila v zgornji ustnici, glabelarni regiji in nosnem korenu, se je na mestu injiciranja v pojavil dobro omejen eritematozen, livedoiden izpuščaj na območju od nosnega korena do lasišča in leve zgornje veke. Zaradi suma na okužbo ali alergijo, je prejela antibiotično zdravljenje, kasneje tudi sistemsko zdravljenje s kortikosteroidi z dobrimi rezultati. Dve leti kasneje se je bolnica odločil za ponovitev zdravljenja z HA polnili in ni imela nobenih neželenih učinkov.
Tasleem Arif, Mohammad Adil, Jaswinder Singh Sodhi, Iffat Hassan
Izhodišča: Sistemska skleroza (SSk) je multisistemska bolezen vezivnega tkiva, za katero so značilni imunsko posredovana aktivacija tkivnih fibroblastov in posledična fibroza, žilne nepravilnosti ter vnetje. Najpogosteje prizadeta organa pri tej bolezni sta koža in požiralnik. Podatki o povezavi med resnostjo prizadetosti kože in požiralnika pri SSk, določeni z objektivnimi metodami, so do sedaj zanemarljivi. Metode: Pri 31 bolnikih s SSk je bila opravljena ezofagealna manometrija. Opredelili smo povezavo med modificiranim Rodnanovim kožnim točkovnikom (MRKT) in ezofagealnimi manometričnimi parametri tlaka spodnjega ezofagealnega sfinktra (TSES), odstotkom relaksacije spodnjega sfinktra, amplitudo in trajanjem peristaltičnih valov. Rezultati: Ugotovljena srednja vrednost MRKT je bila 16,9 8,7. Statistične korelacije med MRKT in TSES (p = 0,496), odstotkom relaksacije (p = 0,070), amplitudo (p = 0,531) in trajanjem (p = 0,459) kontrakcij ni bilo. Pri razdelitvi bolnikov na podskupini z omejeno in difuzno boleznijo ni bilo razlik med manometričnimi parametri. Zaključki: Korelacija med resnostjo prizadetosti kože, določeno z MRKT, in manometričnimi nepravilnostmi pri SSk ni bila statistično pomembna. Tako je ne glede na resnost prizadetosti kože potrebno pri vseh bolnikih s SSk opraviti ezofagealno manometrijo.
Mohammed El Amine Ghembaza, Ali Lounici
Izhodišča: Raziskava primerja klinične značilnosti in zdravljenje bolnikov z Behçetovo boleznijo glede na starost ob nastopu v Univerzitetnem bolnišničnem centru dr. Tidjani Damerdjija v Tlemcenu, Alžiriji. Metode: Podatki bolnikov, zdravljenih zaradi Behçetove bolezni med januarjem 1990 in decembrom 2016, so bili analizirani retrospektivno. V študijo so bili vključeni vsi bolniki, ki so izpolnjevali diagnostične kriterije Mednarodne raziskovalne skupine za Behçetovo bolezen. Primerjali smo bolnike z zgodnjim (≤ 30 let) in poznim nastopom bolezni (> 30 let). Rezultati: Od 77 pacientov je bilo 80,5 % moških, srednja starost ob nastopu bolezni pa je bila 27,2 7 let. Približno 60 % bolnikov je imelo zgodnji nastop bolezni. V primerjavi z bolniki s poznim nastopom bolezni so se pri bolnikih z zgodnjim nastopom bolezni pogosteje razvili intermediarni uveitis (52,9 % proti 22,7 %, p = 0,03), posteriorni uveitis (54,3 % proti 23,8 %, p = 0,03) in panuveitis (45,7 % proti 14,3 %, p = 0,01). V skupini bolnikov z zgodnjim nastopom bolezni je bilo pogostejše zdravljenje z azatioprinom (57,5 % proti 26,9 %, p = 0,01) in biološkimi zdravili (15 % proti 0 %, p = 0,03). Zaključki: Zgodnji nastop Behçetove bolezni je bil povezan s pogostejšo in resnejšo očesno prizadetostjo ter s pogostejšim zdravljenjem z azatioprinom in biološkimi zdravili.
Eugene Klimov, Artemii Tretiakov, Olga Rudko, Anna Soboleva, Ivan Danilin, Irina Korsunskaya, Vladimir Sobolev
Članek opisuje temelje razvoja psihodermatologije. Predstavljena je analiza literature in podatkov, ki temeljijo na primeru luskavice in anksioznih motenj. Na podlagi pregleda literature smo identificirali proteinske molekule s spremenjeno koncentracijo pri bolnikih z luskavico in anksioznimi motnjami. Mednje uvrščamo kemokin [C-C motiv] ligand 2, kortikotropin sproščujoč hormon, rastni hormon 1, leptin in tumor nekrotizirajoči faktor, ki imajo zvišane koncentracije, ter možganski nevrotrofični faktor, ki je prisoten v nižji koncentraciji. Vse molekule so sekretorni peptidi. Pridobljeni podatki bi lahko v prihodnosti omogočili poglobljene študije molekularnih mehanizmov psihodermatologije.
Brittany Urso, Karen B. Lu, Amor Khachemoune
Pazduhe lahko prizadenejo številna dermatološka obolenja, pri čemer je opredelitev teh stanj zaradi podobne klinične slike pogosto težavna. Pazduhe so anatomsko posebne zaradi povečane vlažnosti kot tudi zaradi visoke gostote lasnih foliklov in žlez znojnic. So tudi mesto povečanega trenja zaradi tesnega stika kožnih površin. Pazduhe so lahko prizadete pri pogostih kožnih boleznih, ki obsegajo tudi druga anatomska področja, zaradi opisanih unikatnih značilnosti pa so pazduhe poleg tega podvržene tudi razvoju redkejših kožnih manifestacij. V preglednem članku so opisana različna stanja, ki prizadenejo pazduhe, ki so razdeljena v različne skupine na osnovi njihove vnetne oz. infektivne etiologije. Vsako stanje je opisano glede na prevladujoče značilnosti, kot so tip in barva lezije, diagnostika ter zdravljenje. Cilj tega preglednega članka je zagotoviti širok nabor diferencialnih diagnoz stanj, ki lahko prizadenejo pazduhe. Zanesljivo ločevanje med posameznimi entitetami namreč zagotavlja izbor uspešnega zdravljenja.
Anja Šterbenc, Polona J. Maver, Mario Poljak
Profilaktična cepiva proti človeškim papilomavirusom (HPV) predstavljajo revolucionaren pristop k preprečevanju in potencialni eliminaciji rakov, povezanih s HPV. Podatki iz vsakdanjega življenja potrjujejo visoko učinkovitost in izjemen varnostni profil vseh treh profilaktičnih cepiv proti HPV, ki so trenutno na voljo, kar je bilo do sedaj prikazano v ključnih kliničnih študijah. V preglednem članku povzemamo in razpravljamo o, po našem mnenju, najpomembnejši literaturi, ki je bila objavljena med septembrom 2017 in septembrom 2018; torej med šolskim letom 2017/2018 v Sloveniji. Večinoma smo se osredotočili na publikacije o napredku in razvoju novejših profilaktičnih cepiv proti HPV, klinične študije o učinkovitosti različnih shem cepljenja in cepljenja alternativnih populacij, ter na študije, ki dokazujejo učinkovitost profilaktičnega cepljenja proti HPV v vsakdanjem življenju v različnih državah z uveljavljenimi programi cepljenja proti HPV. Predstavljamo tudi najpomembnejše podatke o varnosti cepiv proti HPV iz večjih populacijsko osnovanih kohort, ki so ocenjevale potencialne neželene učinke, na kratko opisujemo najpomembnejše s krize, povezane s HPV cepljenjem, in ponujamo vpogled v različne ukrepe zdravstvenih organov, ki so privedli do bistveno različnih dojemanj cepljenja v splošni populaciji, kar je posledično vplivalo tudi na precepljenost. Globalne razlike v dostopu do HPV-cepiv razkrivajo pomembno spolno in socialno-ekonomsko neenakost, ki ju je treba odpraviti, da bi lahko dosegli pomembne učinke cepljenja proti HPV na populacijskem nivoju po vsem svetu.
Giuseppe Mancuso
Tiokolhikozid spodbuja mišično relaksacijo in deluje kot protivnetno oziroma analgetično zdravilo. Uporabljamo ga v oralni, intramuskularni ali topični obliki za simptomatsko zdravljenje mišičnih spazmov in revmatoloških obolenj. Kljub vsesplošni uporabi ga le redko povezujemo s preobčutljivostnimi reakcijami. V tem prispevku opisujemo primer hkratne kontaktne urtikarije in zapoznele kontaktne preobčutljivosti na tiokolhikozid. Diagnozo je nakazovala zgodovina bolnika, potrdili pa smo jo s takojšnjo in zapoznelo pozitivno reakcijo na kožnih testih. Rezultati krpičnih testov na neprizadeti koži (negativni ob takojšnjem pregledu) in odprtih testov (pozitivni samo na vneti koži) nakazujejo na to, da epikutani nanos tiokolhikozida lahko sproži takojšnjo preobčutljivostno reakcijo samo v primeru poškodovane epidermalne bariere. Nasprotno rezultati ne nakazujejo na to, da neprekinjena integriteta kože preprečuje nastanek zapoznele preobčutljivosti na to zdravilo.
Ana Cristina da Silva Sousa, Rita Venina Amaral Pereira Guedes, Nuno Miguel Bouças Vasconcelos Noronha Menezes, Antónia Maria Cruz Furtado, Armando Manuel Baptista
V tem prispevku opisujemo primer 37-letnega moškega s pruritičnimi papulami in plaki (nekateri s centralno erozijo) na rokah, vratu in trupu, ki so se pojavili po zdravljenju raka debelega črevesja s kemoterapijo po shemi FOLFOX (folinat, fluorouracil in oksaliplatin). Histološki pregled je pokazal prisotnost nevrofilnega ekrinega hidradenitisa. Po naših informacijah je to prvi primer nevtrofilnega ekrinega hidradenitisa po zdravljenju s kemoterapijo po shemi FOLFOX.
Melike Kibar Ozturk, İlkin Zindanci, Ebru Zemheri, Cumhur Çakır
Epidermoidne cistične lezije vulve so posledica proliferacije epidermalnih celic, ki lahko nastanejo kot zaplet ženskega genitalnega pohabljenja (FGM), ki je še dandanes pogosta praksa v številnih kulturah, zlasti v Afriki. Opisujemo primer 36-letne ženske iz Sudana z veliko maso v področju klitorisa, ki se je pojavila pred dvema letoma. V anamnezi je bolnica navajala FGM v starosti treh let. Pregled perineja je pokazal mobilno, nebolečo, okrogli cistično zadebelitev z vitiligom. Izrezali smo unilokularno okroglo maso v velikosti 13 x 11 x 11 cm, ki se je na podlagi mikroskopskega pregleda skladala z diagnozo epidermoidne ciste. Po 6 mesecih spremljanja so bili rezultati dobri, ni prišlo do ponovnega pojava ciste. Gre za največjo opisano epidermoidno cisto po FGM in prvi primer takšen primer s sočasnim vitiligom.
Agnieszka Owczarczyk-Saczonek, Aleksandra Znajewska-Pander, Witold Owczarek, Agata Maciejewska-Radomska, Waldemar Placek
Anularna pustularna psoriaza (APP) je redka oblika pustularne psoriaze s kroničnim potekom in ponovitvami, vendar ugodno prognozo. V klinični sliki so značilne eritematozne lezije, ki so večinoma policiklične, z majhnimi, sterilnimi pustulami na obodu lezij, ter drobnim luščenjem. Prikazujemo dva primera APP z diagnostičnimi problemi: 65-letno bolnico z občasnimi epizodami APP in izboljšanji ter poslabšanji, ki so se pojavljala več let, ter 83-letnega bolnika z lezijami, ki so se pojavile po zdravljenju z atenololom. V obeh primerih je bil postavljen sum na reakcijo po uvedbi terapije - akutna generalizirana eksantemozna pustuloza (AGEP). Šele podroben pregled poteka bolezni in histopatološka analiza sta omogočila postavitev pravilne diagnoze. Klinična slika APP je podobna AGEP, generalizirani pustularni psoriazi in subkornealni pustularni bolezni, zaradi česar je pravilna diferencialna diagnoza ključna.
Suzana Ljubojević Hadžavdić, Jelena Krtanjek, Paola Đurinec, Lidija Žele-Starčević, Mihael Skerlev, Igor Bartenjev
Lichen sclerosus (LS) je kronično, vnetno, mukokutano obolenje genitalne in zunajgenitalne kože. Anogenitalne bradavice so benigne proliferativne spremembe, ki jih v > 95% primerov povzročajo človeški papilomavirusi (HPV). Predstavljamo dva primera sočasne prisotnosti LS in genitalnih bradavic, pri čemer je samo en od bolnikov navajal zgodovino anogenitalnih bradavic. Po naših informacijah in pregledu literature je sočasni pojav LS in genitalnih bradavic opisan zelo redko.
Rui Pedro Santos, Sofia Carvalho, Joana Gomes, Joana Perdal
Pseudomiogeni hemangioendoteliom (PHE) je redek indolenten tumor žilja z značilno multifokalno prezentacijo, ki prizadene več plasti tkiva. V prispevku opisujemo primer 34-letnega moškega z multiplimi infiltriranimi rjavimi papulami in plaki na levi nogi, ki so se začeli pojavljati pred 6 meseci. Biopsija kože je pokazala dermalno in subkutano neoplazmo, sestavljeno iz fasciklov vretenastih celic z atipijo in epiteliodnih celic z izrazitimi nukleoli ter obilno eozinofilno citoplazmo. V vzorcu tkiva ni bilo znakov nekroze, medtem ko je bil delež mitotsko aktivnih celic nizek. Imunohistokemična analiza je pokazala močno pozitivno reakcijo za citokeratin AE1/AE3, ERG in FLI1, multifokalno reaktivnost z gladkomišičnim aktinom in fokalno reaktivnost s CD31. Keratin MNF116, CAM5.2, CD34, CAMTA1, beljakovina S100, antigen epitelijske membrane, melan-A, HMB-45, faktor XIIIa, HHV8 in CD10 niso bili izraženi. V jedrih neoplastičnih celic je bilo izražanje INI1 nespremenjeno. Klinične, histološke in imunohistokemične značilnosti so se tako skladale z diagnozo PHE. CT spodnje okončine je pokazal spremembe v ravni kože, mišic in kosti. Bolnik je bil napoten na onkološki center, kjer ga redno spremljajo (klinično in radiološko).
Manuel António Campos, Ana Cristina Sousa, Paulo Varela, Armando Baptista, Nuno Menezes
Uvod: Eritematotelangiektatična rozacea je pogosta bolezen, ki se pojavlja pri belcih. Najpogosteje se za zdravljenje uporabljata pulzni barvni laser (PDL) in neodimijev laser (Nd: YAG). V tej študiji primerjamo učinkovitost zdravljenja s PDL z valovno dolžino 595 nm in kombiniranim pristopom z laserjem Nd:YAG (1.064 nm) in PDL. Metode: Izvedli smo prospektivno, dvojno slepo randomizirano študijo. Naključno izbrano lice smo zdravili s PDL, drugo lice pa z multipleks laserjem PDL/Nd:YAG. Učinkovitost zdravljenja smo ocenili s sprektofotometričnim merjenjem, primerjanjem slik, vprašalnikom Dermatološkega indeksa kakovosti življenja in vprašalnikom po zaključku zdravljenja. Rezultati: Študijo je zaključilo 27 bolnikov. Zdravljenje je statistično pomembno izboljšalo kakovost življenja (p<0,001). Oba laserja sta znatno zmanjšala indeks eritema (EI; P<0,05). Stopnja zmanjšanja EI je bila pri obeh načinih zdravljenja primerljiva. Pri zdravljenju s PDL smo opažali višjo stopnjo bolečine ter večji delež purpure. Multipleksni PDL/Nd:YAG je bil povezan z manj stranskimi učinki in večjim zadovoljstvom med bolniki, 96.3% bolnikov bi priporočilo ta način zdravljenja prijateljem. Zaključki: Oba laserja sta učinkovita pri zdravljenju eritematotelangiektatične rozacee. Multipleksni PDL/Nd:YAG je bil bolje sprejet pri bolnikih.
Tasleem Arif, Syed Suhail Amin, Mohammad Adil, Konchok Dorjay, Dinesh Raj
Uvod: Gobavost je kronična bolezen, ki jo povzroča bakterija Mycobacterium leprae. Kljub temu, da naj bi bila ta bolezen v Indiji eliminirana že v letu 2005, je še vedno zaznanih kar nekaj primerov. Metode: V prospektivno raziskavo smo vključili vse bolnike z gobavostjo, ki so obiskali Oddelek za dermatologijo med januarjem 2015 in decembrom 2016. Rezultati: V času raziskave je obiskalo oddelek za dermatologijo 220 bolnikov s sumom na gobavost. Večina bolnikov (48,7%) je bilo starih med 20 in 40 let. Multibacilarna gobavost je bila pogostejša pri ženskah (84,7%) kot pri moških (67,6%) in pri bolnikih s podeželja (80,9%) kot tistimi, ki so prebivali v mestu (64,8%). Najpogostejša diagnosticirana oblika je bila mejna lepromatozna gobavost (38,2%), sledita ji lepromatozna gobavost (28,2%) ter mejna tuberkuloidna gobavost (21,4%). Zaključki: Kljub eliminaciji ostaja gobavost še vedno pomemben javnozdravstveni problem v nekaterih predelih sveta. V študiji smo pokazali, da so ženske ter podeželska populacija bolnih bolj dovzetni za multibacilarno obliko gobavosti.
Hossein Kavoussi, Mansour Rezaei, Mahtab Azimi, Reza Kavoussi
Uvod: Hiperplazija žlez lojnic (SH) je pogosta kožna bolezen, ki povzroča kozmetične težave. Kljub obstoju različnih metod zdravljenja ter laserjev, ki so bolj ali manj učinkovite, ni natančno jasno, v kakšni meri vplivajo na preprečevanje ponovitve bolezni in kakšen je njihov kozmetični učinek. Metode: V študiji smo SH lezije najprej obdelali s CO2 laserjem, nato pa skrčene lezije odstranili s pomočjo ostre kirete. Rezultati: V študijo je bilo vključenih 46 bolnikov (32 žensk in 14 moških, povprečna starost 39,9+/-5,7 let) z različno stopnjo obsežnosti SH lezij. Povprečni čas do izboljšanja je bil 11,5+/-1,9 dni; krajši čas smo opazili pri ženskah ter pri manjših lezijah (p<0,001). Postopek je bil uspešen pri 76,1% bolnikov, boljše rezultate smo dosegli pri ženskah ter tistih s kožnim tipom II in III (p<0,001). Zaključki: Opisana metoda je hitra, enostavna in uspešna pri odstranjevanju SH lezij, z večinoma redkimi zapleti pri bolnikih s številnimi lezijami in tipom kože II-IV po Fitzpatrick klasifikaciji. Kozmetični učinek je bil boljši pri ženskah in pri bolniki s tipom kože II in III.
Mehak Singh, Manoj Pawar, Antonio Chuh, Vijay Zawar
Uvod: V retrospektivni epidemiološki raziskavi smo želeli opredeliti vpliv sezonskih sprememb, vremenskih spremenljivk in okužbe z virusom Denga na pojavljanje pityriasis rosea (PR). Metode: Študijo smo izvedli v terciarnem centru v Guwahati, Assam v Indiji. Pridobili smo zdravstvene datoteke vseh bolnikov, ki so jim dermatologi med 1. decembrom 2014 in 31. julijem 2017 diagnosticirali PR. Diagnozo je bila postavljena le v primeru, ko je bolnik izpolnjeval vsaj tri od štirih kliničnih kriterijev: 1) heraldni obliž 2) periferne luske 3) prevladujoča porazdelitev lezij na trupu in proksimalnih okončinah 4) izpuščaji razporejeni v področju dekolteja. Za vsak obisk posameznega bolnika smo pridobili podatke o povprečni mesečni temperaturi zraka, povprečni količini padavin in povprečni relativni vlažnosti. Bolniki, ki so imeli dokazano okužbo z dengo (pozitiven NS1 antigen in/ali pozitivna protitelesa IgM /IgG), so bili vključeni v študijo in primerjani z zdravo kontrolno skupino. Rezultati: PR se je pogosteje pojavljala v hladnih ter manj deževnih mesecih, vendar so ti rezultati statistično neznačilni (p=0,23, R=-0,38 oz. R=-0,55). Najmanjša incidenca PR je bila zaznana v mesecu marcu in aprilu (F=8,31, P=0,002). Statistično pomembno višja incidenca PR je bila zaznana v septembru, novembru in decembru (p<0,001 za leto 2014 in 2017) ter tudi v januarju in februarju (p<0,05 za leto 2016 in 2017). V raziskavi smo našli zanimivo povezavo med dengo in PR. Zaključki: V našem okolju je pojavljanje PR odvisno od časovnega obdobja in sezonskih variacij. Incidenca denge je tesno povezana s PR.
Eman Hamed Elmaadawy, Shaimaa Saeed Shams, Doaa Salah Hegab, Raghda Ahmed Zaki
Uvod: Zdravljenje genitalnih bradavic še vedno predstavlja velik terapevtski problem. Pulzni barvni laser (PDL) je neablativna metoda za zdravljenje virusnih bradavic, medtem ko se imunoterapija s Candida albicans, ki jo apliciramo v lezijo, lahko uporablja pri zdravljenju različnih tipov bradavic. Namen raziskave je bilo opredeliti učinkovitost PDL v primerjavi s C. albicans imunoterapijo pri zdravljenju genitalnih bradavic. Metode: V študijo smo vključili 40 odraslih oseb z genitalnimi bradavicami in jih razdelili v dve enakovredni skupini. Prvo skupino smo zdravili s PDL, drugo pa z injiciranjem C. albicans antigena v posamezno lezijo. Bolnike smo zdravili v tritedenskih razmakih do popolne odstranitve lezij oziroma največkrat trikrat. Rezultati: Zdravljenje s PDL je bilo učinkovitejše (95%) v primerjavi s C. albicans antigenom (50%; p=0,001), ki pa je bilo sicer bolj primerno za zdravljenje distalnih in notranjih genitalnih bradavic. Zdravljenje s PDL je sicer nekoliko bolj boleče, vendar so bolniki oba postopka dobro prenašali, pri čemer pri nobenem izmed ozdravljenih bolnikov ni prišlo do ponovitve bolezni znotraj 16-tednskega obdobja po zdravljenju. Zaključki: PDL in injiciranje C. albicans antigena sta varni in uspešni metodi za zdravljenje genitalnih bradavic. Rezultati po zdravljenju s PDL so bili boljši, vendar ima injiciranje C. albicans antigena nekatere druge prednosti, med drugim se lahko aplicira zgolj na eno mesto in se uporablja za zdravljenje težko dostopnih (npr. notranjih) bradavic.
Efstathia Pasmatzi, Christina Papadionysiou, Alexandra Monastirli, George Badavanis, Dionysios Tsambaos
Galektini sodijo v družino topnih beljakovin. So vseprisotni v naravi in se vežejo na številne glikoproteine in glikolipide z β-glikozidnimi ostanki. Vključeni so v zelo pomembne procese na molekularnem in celičnem nivoju v človeški koži in drugih tkivih. Imajo pomembne biološke vloge, ki jih posredujejo skozi interakcije s citoplazemskimi in jedrnimi proteini ter komponentami celične površine in zunajceličnega matriksa. Galektin 1 (Gal 1) je prvi izoliran galektin. Gre za nekovalentno homodimerno beljakovino z monomerom velikosti 14 kDa, ki ima domeno za prepoznavanje domene ogljikovih hidratov (CDR) in preferenčno prepozna galaktozno-β1-4-N-acetilglukozaminsko zaporedje na N- ali O- vezi glikanov. Gal 1 je prisoten znotraj in zunaj celic ter na celični površini. Nedavne raziskave so pokazale, da ima Gal 1 širok spekter regulatornih učinkov, ne samo v normalnih pogojih, ampak tudi v različnih patoloških procesih, kar je odprlo zanimivo področje o njegovem terapevtskem potencialu. V tem preglednem članku smo povzeli trenutno znanje o izražanju Gal 1 v zdravi in bolezensko spremenjeni človeški koži, njegov vpliv na patogenezo, diagnozo in prognozo kožnih bolezni ter o novih pristopih za zdravljenje teh bolezni z Gal 1 ali njegovimi inhibitorji/antagonisti.
Sarah Anwar, Mohammad Jafferany
Trihotilomanija ali motnja puljenja las spada med obsesivno-kompulzivne motnje in se najpogosteje pojavlja pri ženskah. V preglednem članku se osredotočamo na psihopatološke lastnosti puljenja las. Trihotilomanija naj bi zmanjšala stres in druga čustvena stanja in tako predstavlja metodo za uravnavanje čustev posameznika. Triholomanija se pojavlja pri 1% do 3% ljudi. Največkrat si bolniki pulijo lase, sramne dlake, obrvi, trepalnice in dlake na bradi. Ljudje, ki trpijo za to motnjo, se ponavadi izogibajo socialnemu stiku, saj jih je sram svojega videza in se bojijo mnenja drugih. Trihotilomanijo povezujemo z nezmožnostjo normalnega funkcioniranja in povečanim tveganjem za sočasne psihiatrične motnje kot so druga patološka vedenja, depresija, tesnoba ter zasvojenost. V preglednem članku prikazujemo epidemiologijo, klinične značilnosti in diagnostične kriterije za trihotilomanijo s poudarkom na psihopatologiji in pridruženih psihiatričnih obolenjih.
Sandra Burja, Alen Jovic, Robert Ekart, Nejc Piko, Jovan Miljkovic, Vesna Breznik
Predstavljamo primer 72-letne bolnice s končno ledvično odpovedjo na »on-line« hemodiafiltraciji in terapiji z varfarinom, ki je imela napredovano obliko ulcerozne kalcifilakse spodnjih okončin z dvema epizodama celulitisa. Bolnica je prejela intravenozno injiciran natrijev tiosulfat, prilagodili smo njeno terapijo in dialize, oskrbeli smo rane in vključili druge podporne terapije, po 8 mesecih terapije je prišlo do ozdravitve. Kalcifilaksa je redka življenjsko ogrožajoča sistemska bolezen, ki se najpogosteje razvije pri bolnikih s kronično ledvično boleznijo. Kalcifikacije žil in vnetje vodijo do nastanka trombotičnih okluzij kožnih in podkožnih arteriol, kar privede do nastanka bolečih livedoidnih plakov, ki lahko napredujejo v nekrotične razjede. Konvencionalno zdravljenje je podporno, v zadnjih desetletjih pa je v preizkušanju zdravljenje z natrijevim tiosulfatom, ki je močan kelator kalcija, deluje pa tudi kot antioksidant in vazodilatator. Zdravljenje z natrijevim tiosulfatom se je izkazalo kot zelo učinkovito, umrljivost zaradi te še nedavno smrtne bolezni se je bistveno zmanjšala. Znanje o novih pristopih k zdravljenju kalcifilakse je ključno za zdravnike in druge zdravstvene delavce.
Sharma Shruti, Fouzia Siraj, Geeti Khuller, Ashok Saxena
Kolagenomi so nevusi vezivnega tkiva, ki nastanejo zaradi hamartomatozne proliferacije prevladujočega kolagena kože. Pojavijo se lahko kot posamezne ali multiple lezije na različnih delih telesa, ki so po izvoru lahko dedne ali pridobljene. Kolagenom se zelo redko pojavi na obrazu, v redkih opisanih primerih se je nahajal na lasišču ali podplatu. Po temeljitem pregledu literature nismo našli objave o kolagenomu, ki bi se pojavil na obrazu. V prispevku predstavljamo zelo redek primer izoliranega kolagenoma na obrazu pri 22-letni ženski.
Antigona Begolli Gerqari, Mybera Ferizi, Idriz Gerqari
Atrofoderma Pasini in Pierini je kožna atrofija, ki se kaže kot ena ali več ostro razmejenih, hiperpigmentiranih, mehkih plakov. Koža je rahlo ugreznjena, prizadeta območja se lahko zlivajo, kar rezultira v atrofiji celotnega prizadetega predela. Prvič je to bolezen opisal Pasini leta 1923, nato še Pierini leta 1936. Bolezen se od drugih tipov atrofij razlikuje glede na morfološke in klinične zančilnosti. Na začetku so to obliko atrofije povezovali z okužbo z Borellia burgdorferi, dandanes pa se predvideva, da je bolezen posledica genetskih, nevrogenetskih ter imunoloških dejavnikov. Predstavljamo primer bolnice, ki je bila sprejeta v bolnišnico zaradi diseminiranih lezij na koži spodnjih okončin. Koža je bila rahlo pigmentirana ter atrofična, spremembe velikosti od nekaj mm do nekaj cm so bile nepravilno omejene, vendar jasno ločene od zdrave kože. Bolnica ni imela družinske anamneze kožnih bolezni ali vboda klopa.
Jordan M. Montoya, David J. DiCaudo, Aaron R. Mangold, David L. Swanson
Predstavljamo klinične in dermatoskopske značilnosti ter histopatološke izvide 33-letne bolnice s fotodermatozo, ki se je prvič pojavila v odrasli dobi. Primer je zanimiv zato, ker erupcija ni bila značilna za bolnike s fotodermatozo, saj smo ugotavljali prisotnost apoptotskih keratinocitov. Po našem mnenju gre za prvi opisani primer s takšno kombinacijo kliničnih in patoloških značilnosti.
Uwe Wollina
Uvod: Kronična izpostavljenost sončni svetlobi pospešuje staranje, kar je posledica sprememb v zunajceličnem matriksu. Cutis rhomboidalis nuchae in erythrosis interfollicularis colli sta benigni kožni obolenji, povezani z zunanjimi dejavniki staranja. Metode: V študiji smo pri 50 moških, ki so zboleli za kožnim rakom zaradi poklicne izpostavljenosti sončnim žarkom, ugotavljali delež sočasne pristotnosti cutis rhomboidalis nuchae. Rezultati: Sočasen pojav cutis rhomboidalis nuchae in erythrosis interfollicularis colli z značilnim perifolikularnim belim halosom, ki je bil viden z dermoskopom, smo ugotavljali pri 11 bolnikih, ki so imeli tip II ali III kože po Fitzpatricku. Intenziteta erythrosis interfollicularis colli je bila zmanjšanja, kadar se je pojavila v območju cutis rhomboidalis nuchae. Bazalnocelični karcinom je bil dokazan zgolj pri enem bolniku, in sicer na meji cutis rhomboidalis nuchae, medtem ko erythrosis interfollicularis collli ni preprečila razvoja bazalnoceličnega karcinoma. Spremembe v sklopu aktinične keratoze so bile dokazane pri 9 od 11 bolnikov z erythrosis interfollicularis colli, medtem ko jih bolnikih s cutis rhomboidalis niso imeli. Zaključki: Rezultati nakazujejo, da ima cutis rhomboidalis nuchae lokalen zaščitni učinek, ki preprečuje nastanek kožnih sprememb, ki jih sicer povzroča ultravijolična svetloba.
Mustafa Tunca, Mehmet Gamsızkan, Aslan Yürekli, Berk Alp Göksel, Ali Fuat Çiçek, Ercan Çalışkan
Uvod: Model zajčjega ušesa s hipertrofičnimi brazgotinami je pomemben živalski model za raziskovanje poteka brazgotinjenja in zdravljenja. Kirurška odstranitev perihondrija je zahtevna, pogosto nezadostna, pri čemer lahko pride do poškodb hrustanca. Ena izmed hipotez predvideva, da je kriokirurgija primernejša od konvencionalne kirurgije. V raziskavi smo zato primerjali strukturne spremembe brazgotin v dveh skupinah hipertrofičnega modela brazgotin, in sicer smo primerjali kriokirurgijo in konvencionalne kirurške metode. Metode: Predstavljamo novo tehniko za odstranitev perihondrija s pomočjo kriokirurgije. Preučevali smo hipertrofične brazgotine nastale s konvencionalnimi kirurškimi pristopi in s kriokirurgijo. Primerjalni kriteriji so bili: histološka struktura brazgotine in strukturne spremembe hrustanca tik pod brazgotino. Rezultati: Brazgotine po kriokirurškem pristopu so bile podobne tistim, kjer je bila uporabljena konvencionalna metoda. Čeprav statistično nepomembno (p=0,16), je bil v primerjavi s konvencionalnimi metodami (10 od 20) pri kriokirurgiji delež poškodb hrustanca (6 od 21) nižji. Zaključki: Kriokirurgija je lahko uspešna metoda za odstranjevanje perihodnrija.
Sofia Lopes, Júlia Vide Miguel Costa-Silva, Filomena Azevedo, Sofia Magina
Uvod: Hidradenitis supurativa (HS) je pogosto spregledana kronična vnetna bolezen, z veliko zapleti, ki pomembno vplivajo na kvaliteto bolnikovega življenja. Metode: Med specializanti družinske medicine in specialisti smo izvedli raziskavo, da bi izvedeli kakšno je njihovo znanje, odnos in ozaveščenost o HS. Rezultati: Izmed 372 anketirancev je bilo 74% zdravnikov specializantov družinske medicine v prvih dveh letih, 22% specializantov v tretjem oziroma četrtem letu in 4% specialistov. Pri bolnikih z vnetnimi vozliči in/ali s ponavljajočimi abscesi v intertriginoznih predelih je 90% zdravnikov (ne glede na leta izkušenj) diagnosticiralo HS. K dermatologu je te bolnike napotilo 273 (80%) specializantov in 8 (53%) specialistov, pri čemer je bila razlika statistično pomembna. Za zdravljenje je 84% zdravnikov predpisalo topikalni antibiotik in 76% oralni antibiotik. Starejši specializanti (51%) so večkrat predpisali nesteroidne antirevmatike v primerjavi z mlajšimi specializanti (36%, p<0,02), medtem ko so oralni klindamicin večkrat predpisali specialisti (31%) kot specializanti (12%, p<0,04). Zaključki: Rezultati naše raziskave nakazujejo, da je znanje o HS med zdravniki na primarnem nivoju pomanjkljivo. Komunikacija z dermatologi je slaba, zato priporočamo, da se v program specializacije družinske medicine vključi več izobraževanja o HS in poteku zdravljenja.
Funda Tamer, Mehmet Eren Yuksel, Emine Avcı
Uvod: Za sistemsko zdravljenje aken se pogosto uporablja izotretionin. Zdravljenje z izotretionin lahko privede do povišane ravni trigliceridov in holesterola v serumu, ter patoloških jetrnih testov. Vpliv izotretionina na hematološke parametre je slabo opredeljen. V raziskavi smo proučevali spremembe v krvni sliki in hematoloških ter vnetnih parametrih pri bolnikih z aknami, ki se zdravijo z izotretinoinom. Metode: V raziskavo smo vključili 70 bolnikov (59 žensk in 11 moških v starosti od 18 do 37 let) z zmerno ali hudo obliko navadnih aken, ki so bili zdravljeni z izotretinoinom v obdobju od marca 2017 do septembra 2018. V retrospektivno analizo smo vključili vse bolnike, ki so imeli rezultate opravljenih laboratorijskih testov. Rezultati: Po zdravljenju z izotretinoinom smo beležili povišane vrednosti celokupnega holesterola, HDL, LDL, trigliceridov, povprečne koncentracije hemoglobina v krvi in razmerje med trombociti in limfociti, medtem ko se je število belih krvničk in povprečni volumen trombocitov (p=0,036) zmanjšal. Zaključki: V raziskavi smo pokazali, da se povprečni volumen trombocitov znatno zmanjša po 3-mesečnem zdravljenju z izotretinoinom. Zato predlagamo, da se povprečni volumen trombocitov lahko uporablja kot vnetni marker pri bolnikih, ki jih zaradi aken zdravimo z izotretinoinom. Za dokončno opredelitev tega problema bo potrebno še več prospektivnih študij v randomiziranih pogojih.
Majda Troha, Anja Šterbenc, Martina Mlaker, Mario Poljak
Uvod: V Sloveniji je cepljenje proti človeškim papilomavirusom (HPV) od šolskega leta 2009/2010 del nacionalnega cepilnega programa. Za dekleta, ki obiskujejo 6. razred osnovne šole, je financirano s strani države. Idrija in Cerkno sta v šolskem letu 2014/2015 na pobudo specialistov kot prvi občini uvedli tudi brezplačno cepljene proti HPV za dečke. Metode: V raziskavi smo želeli ugotoviti, kakšna je precepljenost dečkov v 6. razredu osnovne šole, ki jim je bilo ponudeno brezplačno cepljenje proti HPV. Podatke smo pridobili v otroških dispanzerjih v različnih občinah. Iz raziskave smo izključili dečke, ki so prejeli manj kot dva odmerka cepiva ali pa so cepivo plačali. Rezultati: Število občin, ki nudijo brezplačno cepljenje proti HPV za dečke, se je od šolskega leta 2014/2015 do šolskega leta 2017/2018 povečalo iz dveh na deset. Kljub temu, da je bila na začetku precepljenost dečkov nizka, se je s časom precepljenost dečkov povzpela na vsaj 50%, kar je primerljivo s precepljenostjo deklic v Sloveniji. Zaključki: Naši podatki nakazujejo, da je bilo po zaslugi prizadevanj več specialist pediatrije in šolske medicine v Sloveniji cepljenje dečkov proti HPV dobro sprejeto. Podatki kažejo na zadovoljivo precepljenost dečkov, ki so primerljivi ali celo višji od precepljenosti deklic na nacionalnem nivoju. Prepričani smo, da bi vključitev dečkov v nacionalni program cepljenja (predvideno za šolsko leto 2020/2021) privedla do visoke precepljenosti tudi med dečki.
Pavel V. Chernyshov, Iryna Humenna
Uvod: V Ukrajini cepljenje proti človeškim papilomavirusom (HPV) ni del nacionalnega cepilnega programa, zato je precepljenost izjemno nizka. Cilj naše raziskave je bil ugotoviti, kakšna je precepljenost in znanje o cepljenju, tveganju za prenos HPV ter nastanku raka med študentkami medicine. Metode: V raziskavo smo vključili študentke medicine drugega do šestega letnika, ki obiskujejo Bohomolets National Medical University. Rezultati: Analizirali smo 640 anket. Za cepljenje proti HPV je vedelo 57,3% anketirank. Precepljenost je bila 1,7%. Med izprašanimi študentkami je 81.1% vedelo, da lahko okužba s HPV povzroči nastanek raka materničnega vratu. Več kot 30% jih še ni bilo spolno aktivnih. Zaključki: V povprečju je znanje študentk medicine o cepljenju proti HPV skopo, prav tako je precepljenost v tej populaciji zelo nizka. Veliko bolj so ozaveščene o nastanka raka zaradi HPV. Precejšnje število študentk še ni bilo spolno aktivnih (30%) oziroma nikoli niso imele spolnega odnosa brez uporabe kondoma. Cepljenje proti HPV bi bilo zato še vedno primerno za to populacijo, prav tako bi bilo potrebno v univerzitetne programe vključiti izobraževanja o HPV in poskrbeti za širšo informacijsko kampanjo, ki bi se osredotočala na šoloobvezne otroke in njihove starše.
Clare A. Goggins, Amor Khachemoune
Hiperbarična komora (HBOT) se uporablja za zdravljenje različnih bolezni, na primer pri opeklinah, zastrupitvi z ogljikovim monoksidom in dekompresijski bolezni. Zdravljenja s HBOT, ki so odobrena s strani Undersea and Hyperbaric Medical Society vključujejo le 14 bolezni, vendar se HBOT uporablja še za vrsto dermatoloških obolenj. V preglednem članku predstavljamo uporabo HBOT v dermatologiji in diskutiramo o dokazih za njeno uporabo. Osredotočili smo se na zdravljenje nekrotizirajočih okužb mehkih tkiv, presadkov, hidradenitis suppurativa in pioderme gangrenozum.
Eva Klara Merzel Šabović, Olga Točkova, Tina Uršič, Borut Žgavec, Mateja Dolenc-Voljč
Bolezen rok, nog in ust je zelo nalezljiva otroška bolezen, ki največkrat prizadene otroke do petega leta starosti. Bolezen se redko pojavi pri odraslih in se pogosto kaže z atipičnimi kožnimi lezijami. V članku predstavljamo primer 19-letnega zdravega, imunskokompetentnega moškega z makularnim izpuščajem na lasišču, dlaneh, podplatih in golenici ter minimalnimi lezijami v ustni votlini. Diagnozo bolezni rok, nog in ust smo potrdili z izolacijo coxsackievirus A6 iz brisa lezije na desnem stopalu. Vse lezije so spontano izginile po enem tednu. S tem primerom poudarjamo, da je pojavnost bolezni rok, nog in ust pri odraslih podcenjena, saj je lahko klinična slika neznačilna. Možen povzročitelj je coxsackievirus A6. Predstavljamo še pregled literature na temo te bolezni pri odraslih.
Miroslav Nečas, Vladimír Vašků, Eva Březinová
Predstavljamo dva primera bolnikov s hudim atopijskim dermatitisom z izjemno povišano ravnjo IgE protiteles, ki sta bila zdravljena z omalizumabom. Učinek zdravljenja je bil pri obeh bolnikih zanemarljiv, najverjetneje zaradi zelo povišanih vrednosti IgE, na katere omalizumab ni imel učinka. Naši rezultati se skladajo z že prej objavljenimi primeri, ki so pokazali, da je omalizumab bolj učinkovit pri zdravljenju atopijskega dermatitisa pri bolnikih z nižjo ravnjo IgE protiteles.
Claudio Conforti, Roberta Vezzoni, Anna Moret, Chiara Retrosi, Paola Corneli, Giovanni Magaton-Rizzi, Iris Zalaudek, Nicola di Meo
Koebnerjev fenomen je dobro poznan in opisan pojav. Včasih se lahko pojavi v linearni obliki in ga lahko diagnosticiramo z dermatoskopskim pregledom. Predstavljamo primerjavo med linearnim Koebnerjevim fenomenom na temni in svetli polti. Opisujemo tudi glavne dermatoskopske značilnosti v povezavi s histopatologijo.
Helena Klar, Nika Sotošek, Julij Šelb, Mitja Košnik
Uvod: Z raziskavo smo želeli ugotoviti, kolikokrat se pojavijo preobčutljivostne reakcije pri zdravljenju z nesteroidnim protivnetnim zdravilom (SNIUAA) in kakšne so klinične ter diagnostične značilnosti takšne preobčutljivostne reakcije. Metode: S pomočjo bolnišničnega informacijskega sistema smo poiskali bolnike, ki so med leti 2004 in 2016 opravili oralni provokacijski test (OPT) z analgetiki. Bolnike smo glede na klinično zgodovino in rezultate OPT razdelili v dve skupini. Rezultati: SNIUAA je bila diagnosticirana pri 248 bolnikih (44,3%). Najbolj problematična zdravila v skupini bolnikov s SNIUAA so bili diklofenak (52,4%) in pirazoloni (30,7%). V skupini s preobčutljivostjo za diklofenak je bil velik delež bolnikov (40,0%) z anafilaktično reakcijo. V primerjavi z drugimi fenotipi, je bil OPT pri bolnikih s sumom na SNIUAA opravljen manjkrat. Zanimivo pa je dejstvo, da je v tej skupini 69.4% bolnikov opravilo OPT z acetilsalicilno kislino. Zaključki: V naši kohorti je bil SNIUAA najpogostejši fenotip preobčutljivostne reakcije za nesteroidna protivnetna zdravila. Najpogostejši povzročitelj preobčutljivostne reakcije in anafilaksije je bil diklofenak. Pri bolnikih z zgodovino preobčutljivosti za diklofenak in pirazolon je bil OPT s predvidenim zdravilom opravljen redkeje, medtem ko je bilo testiranje z OPT za aspirin pogostejše, saj smo želeli dokazati, da je je preobčutljivost selektivna za posamezno zdravilo.
Rune Kjærsgaard Andersen, Gregor Borut Ernst Jemec
Uvod: Teledermatologija oz. posvet z dermatologom na daljavo je zelo uporaben način obravnave bolnikov za območja brez dermatološke oskrbe. Zaradi pridruženih stroškov pa je potrebno opredeliti uporabnost te metode v prihodnosti. Metode: Specialistične dermatološke preglede na Ferskih otokih smo opravili po standardnih postopkih ali pa z uporabo teledermatologije. Opravili smo retrospektivno analizo teledermatološke baze podatkov od ustanovitve leta 2003 do novembra 2018. Izračunali smo razmerje posvetov na bolnika (CPP), da bi ugotovili, ali obstaja nesorazmerno breme teledermatološkega pregleda na posameznega bolnika z določeno boleznijo. Rezultati: Najpogostejše diagnoze so bile luskavica, dermatitis, atopijski dermatitis in akne. Med najpogostejšimi CPP diagnozami so bili bulozni pemfigoid, hidradenitis suppurativa, lichen sclerosus in granuloma annulare. Zaključki: Dermatološke bolezni, ki zahtevajo klinično obravnavo za postavitev diagnoze in/ali potrebujejo zdravljenje z zdravili ali operativni poseg, imajo visok CPP. Vseeno pa je teledermatologija kljub temu izjemnega pomena tudi pri zdravljenju dermatoz z visokim CPP, saj v oddaljenih območjih ni alternativnih možnosti za obravnavo. Za območja, ki niso težko dostopna, pa se lahko CPP uporablja kot usmeritev, katere dermatoze bi bilo potrebno opredeliti s standardnim kliničnim pregledom in katere se lahko diagnosticira s pomočjo teledermatologije.
Hersha Patel, Susan M. Sherman, Kristine Pčolkina, Kristīne Strazdiņa, Ilze Viberga, Charles W. Redman, Jana Zodzika, Dace Rezeberga, Esther L. Moss
Uvod: Pojavnost raka materničnega vratu (CC) je v vzhodni Evropi visoka, vendar je kljub temu udeleževanje v preventivnih programih subotpimalna. V članku predstavljamo znanje in odnos latvijskih žensk do strategij za preprečevanje raka na materničnem vratu. Metode: Ankete in pol strukturirane intervjuje smo izvedli med septembrom in oktobrom 2015 v Rigi, Latviji. Rezultati: Pridobili smo 158 anket in 10 intervjujev. Pri 87% (n=135) žensk je bil odvzet bris, pri čemer je 67% (n=105) žensk je pravilno navedlo, da se citološki pregled uporablja za detekcijo predrakavih sprememb. Velika večina je obišče ginekologa vsako leto, pri tem so mnenja, da pregled pri ginekologu vedno vključuje tudi presejalno testiranje za rak materničnega vratu. Pri preiskovankah smo ugotovili pomanjkljivo znanje o človeških papilomavirusih (HPV) ter o cepljenju, čeprav jih je 73% že slišalo za HPV in 70% za cepivo proti HPV. Ženske so imele kar nekaj zadržkov proti cepljenju proti HPV, predvsem zaradi strahu pred potencialnimi stranskimi učinki. Ko so izvedele, da je HPV spolno prenosljiva okužba, bi ob pozitivnem testiranju za HPV ženske občutile sram in zadrego. Zaključki: Majhen delež Latvijk se prepogosto udeležuje presejanja, medtem ko se večina žensk premalo ali sploh ne udeležuje presejalnih programov. To pripisujemo njihovemu slabemu razumevanju pomena rednega odvzema brisa materničnega vratu ter cepljenja proti HPV v sklopu preprečevanja raka materničnega vratu.
Mondana H. Ghias, Norhan Shamloul, Amor Khachemoune
Več pogostih pristopov in splošno sprejetih principov v dermatološki kirurgiji temelji na prepričanjih in ne z dokazi podprto medicino. Potem, ko smo preučili veljavnost nekaterih napačnih prepričanj, predstavljamo posodobljena priporočila, ki vključujejo omejitev antibiotične profilakse glede na specifične dejavnike tveganja posameznega bolnika, kontinuirano uporabo antikoagulantne terapije perioperativno, varno rabo epinefrina za digitalno anestezijo, možnost nadomestitve sterilne tehnike s čisto, uporabo topikalnih sredstev in petroleja namesto protimikrobnih sestavin za preprečevanje kirurških okužb, alternative elipsoidnim izrezom za zmanjšanje dolžine brazgotin, izpostavitev rane na kozmetično delikatnih področjih in prenehanje uporabe sistemskih retinoidov, ki so se izkazali kot nepotrebni pri večini dermatoloških posegov. V dermatološki kirurgiji ne obstaja veliko validacijskih raziskav, kar vodi do širjenja mitov, ki temeljijo na anekdotičnih dokazih. Čeprav že obstajajo poročila v literaturi, ki razblinjajo marsikatero napačno prepričanje, pa so kljub temu potrebne ustrezno zasnovane večje randomizirane raziskave, ki bodo preverile optimalnost postopkov in smernic.
Ligi Isac, Song Jiquan
Luskavica je avtoimuna kronična vnetna bolezen. Povezana je s povečanim izražanjem celic T-pomagalk 1 in celic T-pomagalk 17, medtem ko je izražanje celic T-pomagalk 2 in T-regulatornih limfocitov zmanjšano. Interlevkin 10 (IL-10) je pomemben imunosupresivni citokin, ki ga proizvajajo celice T-pomagalke 2 in T-regulatorne celice. Glavna vloga IL-10 je, da zaključi in nadzira vnetne procese in tako vzpostavi imunološko homeostazo. Zaradi njegovih protivnetnih lastnosti je IL-10 v zadnjem času pomemben predmet raziskav. Relativno pomanjkanje IL-10 pri luskavici igra pomembno vlogo pri sami patogenezi bolezni. Natančnejša opredelitev izražanja IL-10 bo omogočala boljši vpogled v patogenezo luskavice. Samo peščica raziskav je poskušala opredeliti vlogo IL-10 v patogenezi luskavice, pri čemer so bili rezultati nasprotujoči. V preglednem članku predstavljamo vlogo IL-10 in polimorfizmov v promotorju gena za IL-10 v patogenezi luskavice.
Nicolas Kluger
Uvod: Zaenkrat še ni znano, ali postajajo zapleti po tetoviranju pogostejši, in če da, kakšen je časovni trend. Metode: Podatke, kolikokrat ljudje po internetu iščejo informacije o zapletih po tetoviranju smo pridobili preko spletne strani Google Trends (GT) za obdobje od 1. januarja 2004 do 31. decembra 2018. Podatke smo analizirali s pomočjo indeksa vpisov (SVIs) za izbrane simptome ("oteklost," "dvig tetovaže," "izboklina na tetovaži," "srbečica," "pobledela tetovaža"), diagnoz ("okužba tetovaže," "alergija po tetovaži") in nekaterih drugih terminov ("nega tetovaže," "celjenje tetovaže"). Rezultati: V obdobju od 2004 do 2018 so bili povprečni SVIs za simptome: “srbečica” (41) > “izboklina” (31) > “ dvig tetovaže” (30) > “pobledela tetovaža” (24) > “oteklina tetovaže” (22). V 5-letnem obdobju povprečje SVIs kaže na redno in stalno povečanje iskanj za simptom “srbečica.” Iskanje za termin »okužba tetovaže« se s časom malenkostno povečujejo, medtem ko delež pogostosti iskanja »alergija po tetovaži« ostaja enak v obdobju od 2004 do 2018. Zaključki: Analiza GT je pokazala, da se je povečalo iskanje simptomov kot so srbečica, izbokline in zatrdline. Iz teh rezultatov težko sklepamo, ali gre za dejanski porast stranskih učinkov tetoviranja ali pa se je zgolj povečala priljubljenost tetoviranja oziroma so te številke le odraz splošno povečane uporabe interneta za iskanje informacij o zapletih po tetoviranju. Pri takšnih analizah svetujem uporabo neformalnih in ne medicinskih izrazov.
Hossein Kavoussi, Reza Kavoussi
Revizija ugreznjenih brazgotin je zahtevnejša, saj v tem primeru ni možno slediti Langerjevim linijam. Za revizijo takšnih brazgotin je bilo preizkušenih več pristopov, vendar imajo vsi določene omejitve, potencialne zaplete, prednosti oziroma slabosti. Predstavljamo primer 45-letne ženske z ugreznjeno brazgotino velikosti 45x2,5 mm na bradi, ki jo je pridobila v nesreči pred 17 leti. Prestala je že več posegov za zmanjšanje brazgotine, a noben ni bil uspešen. Z našo metodo smo najprej ob brazgotini izvedli nekaj vbodov pod anestezijo, nato smo uporabili še CO2 laser, v prizadeto območje pa smo na koncu vbrizgali hialuronsko kislino. Po 12ih mesecih smo zaznali pomembno izboljšanje. Prednosti naše metode so enostavnost in hitrost postopka, pri čemer napredna oprema ni potrebna, prav tako niso potrebni nobeni novi rezi. Omejitev te metode je ta, da je uporabna samo za ugreznjene brazgotine blage do zmerne širine in globine.
Georgia Kyriakou, Maria Gkermpesi, Konstantinos Thomopoulos, Markos Marangos, Sophia Georgiou
Chronova bolezen (CD) je multisistemska avtoimunska kronična grnulomatozna vnetna bolezen, ki se lahko poleg črevesja prizadene tudi številne druge organe, med drugim tudi kožo. Metastatska Chronova bolezen (MCD) je definirana kot prisotnost granulomatoznih lezij kože, ki so ločene od gastrointestinalnega trakta bolnika s CD. Je najbolj redka oblika kožne manifestacije bolezni, lahko pa se pojavi kot prvi znak CD. Kožne spremembe se lahko pojavijo več mesecev ali celo let pred pojavom gastrointestinalnih motenj in so pogosto napačno diagnosticirane. Predstavljamo primer 42-letne ženske z redko kožno obliko MCD na zunanjih genitalijah, pri kateri so se šele po dveh letih pojavili gastrointestinalni simptomi, značilni za CD. Bolnica je bila zdravljena z azatioprinom, oralnimi steroidi in antibiotiki. Z zdravljenjem je prišlo do zmanjšanja kožnih nodulov, izcedka in eritema ter omilitve gastrointestinalnih simptomov. Odgovor na zdravljenje je bil primeren znotraj 6 mesecih spremljanja bolnice. Gre za izjemno redek primer MCD na zunanjih genitalijah, saj je znanih le nekaj primerov. Za pravilno postavitev diagnoze te redke dermatološke entitete je potrebno pridobiti in združiti klinične podatke ter rezultate mikroskopskega pregleda tkiva in hkrati izključiti druga granulomatozna obolenja kože. Pravilna diagnoza nam omogoči ustrezno in uspešno zdravljenje bolezni.
Zofia Nevozinskaya, Iryna Korsunskaya, Luiza Sakaniya, Yury Perlamutrov, Vladimir Sobolev
Peutz-Jeghers sindrom je redko avtosomno dominantno dedno obolenje. Letno je odkritih 1:25.000 do 1:280.000 novih primerov. Gre za mutacijo STK 11 gena na kromosomu 19. Simptomi sindroma so hamartomatozni polipi v prebavnem traktu in hiperpigmentacija sluznice in kože. Bolniki s Peutz-Jeghers sindromom pogosto razvijejo rakava obolenja, večinoma v trebušni slinavki in debelem črevesju. Predstavljamo primer Peutz-Jeghers sindroma pri deklici stari 4 leta in 7 mesecev. Zaradi depigmentacije kože na obrazu in rokah smo pri deklici sprva diagnosticirali vitiligo. Pri ponovnem pregledu čez pol leta smo opazili hiperpigmentacijo na ustnici in sluznici ustne votline. Pri ezofagogastroduodenoskopiji smo odkrili polip v želodcu, z genetskim testiranjem pa smo potrdili Peutz-Jeghers sindrom. Ker ni bilo družinske anamneze bolezni, sklepamo, da je pri deklici šlo za sporadičen primer, ki je značilen za avtosomno dominantna obolenja. S tem primerom podarjamo, kako pomembna je gastroenterološka in genetska preiskava pri bolnikih z lezijami na ustnicah in ustni sluznici za potrditev oziroma izključitev Peutz-Jeghers sindroma.
Sofia Lopes, Nuno Gomes, Eunice Trindade, Filomena Azevedo, Sofia Magina
Hidradenitis suppurativa (HS) je kronična in ponavljajoča se vnetna bolezen, za katero so značilne boleče in globoke lezije v intertriginoznih predelih. Bolezen se zelo redko pojavi pri otrocih, še posebej ne v obdobju pred puberteto. Zdravljenje HS pri tako mladih bolnikih je zahtevno, saj je zelo malo razpoložljivih podatkov o zdravljenju in stranskih učinkih. Predstavljamo primer 10-letne deklice s HS stadija Hurley III, ki je prejela več topikalnih in sistemskih terapij. Ko smo začeli zdravljenje z adalimumabom, so se kožne lezije bistveno zmanjšale, s tem se je kvaliteta njenega življenja bistveno izboljšala.
Márió Gajdács, Edit Urbán
Uvod: Vaginalna flora predstavlja kompleksno mikrobno okolje. Motnje v tej niši pogosto vodijo v patološka stanja in pojav simptomov pri bolnicah. Aerobni vaginitis je vaginalno vnetje, ki ga najpogosteje povzročajo aerobne/fakultativno anaerobne bakterije (Staphylococcus aureus, Streptococcus agalactiae in enterobakterije). V raziskavi predstavljamo prevalenco in antibiotično občutljivost izolatov S. aureus iz vaginalnih vzorcev pri bolnicah, obravnavanih v terciarni bolnišnici na Madžarskem. Metode: Za potrebe retrospektivne analize smo pridobili podatke, zbrane v Kliničnem centru Albert-Szent-Györgyi (Univerza Szeged) za obdobje 10 let (2008-2017). Protimikrobno občutljivost smo določali z disk difuzijsko metodo in gradient difuzijsko metodo ter rezultate interpretirali s pomočjo EUCAST kriterijev. Proti meticilinu odporen S. aureus (MRSA) smo detektirali s pomočno manitol agarja s cefoksitinskim diskom, PBP2' lateks aglutinacijskim testom in masno spektrometrijo (MALDI-TOF). Rezultati: Povprečna starost bolnic, vključenih v raziskavo, je bila 31 let. Večino vzorcev (93,95%) so predstavljali brisi vagine. Opredelili smo 3356 izolatov (335.6 ± 89.10/leto; razpon 213-480 izolatov). V 91,4% vzorcev je bil S. aureus edini izoliran patogen. Največ izolatov je bilo odpornih proti eritromicinu (11.11 ± 3.65%) in klindamicinu (10.85 ± 3.36%), medtem ko je bila odpornost proti doksiciklinu, ciprofloksacinu, kloramfenikolu, sulfametoksazol-trimetoprimu in gentamicinu precej nižja (0–4.48%). Od izoliranih izolatov je bilo 97,79% izolatov občutljivih za cefoktisin, 74 sevov je bilo MRSA, pri čemer so bili vsi MRSA sevi občutljivi za antibiotike, ki se uporabljajo pri zdravljenju okužb z večkratno odpornimi po Gramu pozitivnimi bakterijami. Zaključki: Zaznavamo počasno in enakomerno naraščanje odpornosti pri izolatih S. aureus (večinoma na račun MRSA), vendar trenutni trendi odpornosti (v primerjavi z evropskim poprečjem) še niso zaskrbljujoči. Priporočamo stalen nadzor antibiotične odpornosti ter previdno uporabo klindamicina in makrolidov. Svetujemo previdnost pri uporabi makrolidov in klindamicin oziroma le v primeru, ko imamo zanesljiv podatek o občutljivosti na ta zdravila.
Zornitsa Kamenarska, Maria Hristova, Rumyana Dodova, Anton Vinkov, Radka Kaneva, Joana Pozharashka, Lyubomir Dourmishev
Uvod: Sistemski lupus eritemztozus (SLE) in dermatomiozitis (DM) sta avtoimunski obolenji s podobno patogenezo, ki ju etiološko povezujemo z različnimi genetskimi, hormonskimi in okoljskimi dejavniki. XRCC1 in XRCC3 sta gena, ki sta pomembna pri popravljalnih procesih molekule DNA. Napake v DNA popravljalnih mehanizmih najverjetneje vodijo v razvoj avtoimunskih bolezni. V raziskavi smo želeli opredeliti povezavo med XRCC1 Arg194Trp (C>T) in Arg399Gln (G>A) polimorfizmi ter tveganjem za razvoj DM in SLE pri bolgarskih bolnikih. Metode: V raziskavo smo vključili 88 bolnikov, 55 s SLE, 33 z DME in 94 zdravih ljudi, ki so predstavljali kontrolno skupino. Rezultati: V raziskavi nismo dokazali povezave med polimorfizmi in nastankom SLE ali DM oziroma kliničnimi kazalci. Alelna in genotipska frekvenca je bila podobna tisti pri zdravi populaciji pri belcih. Zaključki: Naši rezultati nakazujejo, da XRCC1 rs1799782 Arg194Trp in rs25487 Arg399Gln polimorfizma ne igrata vloge pri nastanku SLE in DM.
Jovan Miljković, Mario Poljak, Anja Šterbenc, Peter Kokol
Uvod: Bibliometrični indikatorji so uporabni pripomočki za oceno karakteristik, razvoja in napovedi za določeno medicinsko revijo. Prav tako omogočajo avtorjem prispevkov, da se na podlagi teh parametrov lažje odločijo za najbolj ustrezno revijo, v kateri bodo objavili svoj prispevek. Metode: Analizirali smo medicinsko revijo Acta Dermatovenerologica Alpina, Pannonica et Adriatica (ADAPA) v obdobju od leta 1994 do leta 2019. Podatke za to obdobje smo pridobili iz bibliografske baze podatkov Scopus (Elsevier, Nizozemska), pri čemer smo bibliografsko analizo izvedli z uporabo že vgrajenega programa v Scopusu in MS Excel (Microsoft, USA). Analizo zgodovine, sodelovanja in vročih tem smo izvedli z VOSviewer software (Univerza Leiden, Nizozemska). Rezultati: Med leti 1994 in 2019 je bilo v ADAPA objavljenih 759 prispevkov. Trend števila prispevkov se je v tem času nekoliko razlikoval - do leta 2009 je število prispevkov naraščalo, čemur je sledil upad v številu prispevkov do leta 2015. Po letu 2015 smo zaznali ponovno rast prispevkov, ki je dosegla vrh leta 2018 z 46 prispevki na leto. Opazili smo minimalen padec SNIP vrednosti z 1,2 leta 2010 na 0,46 leta 2018. Največ prispevkov izmed 55 držav je prispevala Slovenija (210). Avtorji iz 44 držav so svoje prispevke objavili preko mednarodnega sodelovanja. Zaključki: Čeprav je bila ADAPA sprva smatrana kot revija regionalnega pomena, pa je dandanes njen vpliv opazen tudi na internacionalnem nivoju. V zadnjih letih se je število prispevkov močno povečalo, za prispevke, objavljene v ADAPA je značilno, da imajo visok delež mednarodnih soavtorstev.
Anja Šterbenc, Tina Triglav, Mario Poljak
Trenutno so po svetu na voljo tri profilaktična cepiva proti človeškim papilomavirusom (HPV). Cepiva so izjemno varna in so pomembno prispevala k nadzoru okužb s HPV in s HPV povezanih bolezni. V preglednem članku povzemamo in razpravljamo o najbolj vplivnih strokovnih prispevkih na temo cepljenja proti HPV v obdobju od septembra 2018 do septembra 2019. Predstavljamo trenutno stanje precepljenosti populacije, rezultate kliničnih študij, priporočila in smernice za cepljenje, sheme odmerjanja in podatke o trajanju imunosti po cepljenju. Na kratko povzemamo najpomembnejše podatke o učinkovitosti cepiva proti HPV v državah z uspešnim programom cepljenja in razpravljamo o napredku in razvoju novih cepiv ter o potencialnih izzivih v prihodnosti.
Yimei Tan, Liu Wei, Yiyi Zhang, Andy Goren, John McCoy, Andrija Stanimirovic, Torello Lotti, Maja Kovacevic
Uvod: Zdravljenje androgene alopecije (AGA) največkrat temelji na farmakoloških in kirurških pristopih. Želja bolnikov po neinvazivnih in nesistemskih načinih zdravljenja je pospešila razvoj medicinskih pripomočkov, ki spodbujajo rast las. Prva tovrstna naprava je bil laser nizke stopnje (LLLT), ki pa ni bil najbolj učinkovit. V raziskavi smo želeli opredeliti učinkovitost ne-ablativne radiofrekvenčne naprave pri zdravljenju AGA. Metode: V raziskavo smo vključili 24 moških z diagnozo AGA in primerjali zdravljenje z ne-ablativno radiofrekvenčno napravo in placebom (izključeno napravo). Vsak bolnik je v 12 tednih prejel 4 terapije. Rezultati: Pri 54% zdravljenih bolnikov smo opazili klinično izboljšanje. Pri bolnikih, ki so prejeli vsaj 4 terapije, smo v 40% zaznali vsaj 30% porast v številu las v primerjavi s številom las pred zdravljenjem. Zaključki: Potrebne bodo raziskave na večjem številu vključenih bolnikov, a menimo, da je ne-ablativna radiofrekvenčna metoda pomemben pripomoček za zdravljenje AGA.
George Badavanis, Efstathia Pasmatzi, Nikiforos Kapranos, Alexandra Monastirli, Pavlos Constantinou, George Psaras, Panayiota Protopapa, Dionysios Tsambaos
Pemfigus vulgaris (PV) je avtoimunska bolezen kože in sluznic, za katero je značilna suprabazalna akantoliza in nastanek mehurjev ter erozij zaradi tvorbe IgG proti dezmosomalnim proteinom. S pomočjo tkivnih razširjevalcev (angl. tissue expander) lahko preko kontrolirane mehanske razširitve pridobimo novo kožo, ki jo uporabimo za prekrivanje ran. V prispevku poročamo o 13-letni deklici s Crohnovo boleznijo in primarnim sklerozantnim holangitisom, pri kateri se je razvil PV po uporabi tkivnega razširjevalca, ki smo ga uporabili zaradi odstranitve velikega prirojenega melanocitnega nevusa. Gre za prvi opisan primer nastanka PV v povezavi z uporabo tkivnega razširjevalca in prav tako prvi primer sočasne diagnoze PV s Crohnovo boleznijo in/ali sklerozantnim holangitisom. Pojav ali akutno poslabšanje PV je možen stranski učinek aplikacije tkivnega razširjevalca, zlasti pri bolnikih z genetsko predispozicijo za PV in/ali druge avtoimunske bolezni. Ob povečani uporabi tkivnih razširjevalcev je potrebno zdravnike ozaveščati o možnem redkem stranskem učinku, kar bo omogočilo pravilno in pravočasno postavitev diagnoze.
Adelina Costin, João Alves, Diogo Cerejeira
Primarna kožna oziroma sistemska plazmacitoza je redka bolezen, za katero je značilna poliklonalna infiltracija kože s plazmatkami neznane etiologije. Pogosto se hrati pojavlja poliklonalna hipergamaglobulinemija in difuzna superficialna limfadenopatija. Največkrat se pojavlja pri bolnikih japonskega porekla in je redka pri belcih. Predstavljamo primer 36-letnega Portugalca, ki smo ga obravnavali zaradi diseminiranih rdečkasto-rjavih lis po trupu, vratu in zgornjih okončinah. Bolnik je imel normalne vrednosti gamaglobulinov, skladno z diagnozo primarne kožne plazmacitoze.
Mateja Starbek Zorko, Anja Trajber Horvat
Infestacija s podančicami je najpogostejše parazitsko obolenje pri otrocih. Največkrat je infestacija asimptomatska in redko povzroča pojav sprememb na koži. Predstavljamo primer 7-letnega dečka z nenadnim pojavom eritemato-skvamoznih zlivajočih papul in plakov na sončnim žarkom izpostavljeni koži, pri katerem smo dokazali podančice. Predstavljamo prvi opisan primer fotodermatozi podobnega dermatitisa kot posledica infecstacije s podančico.
Nuno Gomes, Beatriz Leão, Cândida Abreu, Filomena Azevedo, Sofia Magina
Etanercept je anti-tumor nekrotizirajoči faktor α (anti-TNFα), ki se uporablja za zdravljenje imunsko posredovanih vnetnih bolezni. Do reaktivacije hepatitis B virusa (HBV) ob zdravljenju z etanerceptom pride izjemno redko. Predstavljamo primer 71-letnega moškega z luskavico, ki je bil neuspešno zdravljen s fotorerapijo in acitretinom, zato mu je bila uvedena monoterapija z etanerceptom. Pred zdravljenjem z anti-TNFα je bil bolnik izpostavljen virusu hepatitisa B (HBV) (pozitivna protitelesa anti-HBc in anti-HBs, negativen HbsAg). Po sedmih letih zdravljenja z etanerceptom smo pri bolniku, ki je bil brez simptomov, zaznali povišane vrednosti transaminaz in dokazali reaktivacijo HBV z visokim virusnim bremenom. Pričeli smo z zdravljenjem z entecavirjem, pri čemer ima bolnik še po 14 mesecih zdravljenja zaznavno viremijo in HbsAg. V prispevku tako predstavljamo možnost pozne in asimptomatske reaktivacije HBV pri bolnikih na terapiji z anti-TNFα. Predlagamo periodično kontroliranje markerjev HBV okužbe in virusnega bremena pri vseh bolnikih, ki so imeli kontakt s HBV (prisotnost anti-HBc) z ali brez indikacij za zdravljenje HBV (negativen HBsAg in HBV-DNA rezultat).
Chiara Retrosi, Roberta Vezzoni, Claudio Conforti, Paola Corneli, Giovanni Magaton-Rizzi, Iris Zalaudek, Nicola Di Meo
Ob zdravljenju z gemcitabinom se pogosto pojavijo stranski učinki, kot so alergijski kožni izpuščaji, znojenje, alopecija, dermatitis z mehurji, srbenje in nastanek razjed. Predstaljamo primer bolnika, ki je po zdravljenju z gemcitabinom razvil vnetje seboroičnih keratoz.
Rune Kjærsgaard Andersen, Gregor Borut Ernst Jemec, Ditte Marie Saunte
Pri bolnikih s hidradenitis suppurativa (HS) predstavljajo umbilikalni eritem, srbenje, bolečina in izcedek predstavljajo skupino simptomov, ki niso opisani v medicinski literaturi. Avtorji so izvedli pregled medicinske literature in opisov primerov bolnikov, ki so imeli umbilikalne simptome v povezavi s HS. V analizo so vključili 348 bolnikov s HS, ki so se zdravili na oddelku za dermatologijo na Zealand University Hospital v Roskilde na Danskem, in člane danskega združenja HS, ki so odgovorili na vprašalnik preko spletne strani Facebook. Med ambulantno obravnavanimi bolniki je imelo 7,1 (24/348) bolnikov umbilikalne simptome, medtem ko je v Facebook skupini takšne simptome navajalo 10,3% (28/272) članov. Osemindvajset bolnikov je izpolnilo vprašalnik, pri čemer jih je tri četrtine poleg srbenja in eritema navajalo tudi smrdeč in/ali krvavkast izcedek iz popka. Opis umbilikalnih težav pri bolnikih s HS je zelo podoben opisu simptomov pri bolnikih z umbilikalnim pilonidalnim sinusom (UPS). Morfologija UPS je podobna kot pri HS – pri obeh gre za tvorbo sinusnih traktov, ki jo sprožijo izraščajoče dlake v popku. UPS bi tako lahko pojasnil umbilikalne HS simptome.
Leyla Baykal Selçuk, Esma Katkat, Deniz Aksu Arıca, Savaş Yaylı, Sevgi Bahadır
Vitiligo je pogosta kronična bolezen, za katero je značilna depigmentacija kože. Bolnikom se zaradi njihove bolezni svetuje, naj se izogibajo močnimi sončnim žarkom. V raziskavo je bilo vključeno 153 bolnikov z vitiligom in 106 zdravih prostovoljcev brez pridruženih dermatoloških obolenj. Opredelili so navade bolnikov in kontrolne skupine pri zaščiti pred soncem ter ocenili njihovo poznavanje in odnos do zaščite pred soncem. Ugotovili so, da je delež tistih, ki uporabljajo sončno kremo, kremo z višjim zaščitnim faktorjem in ostajajo v senci, višji pri bolnikih kot v kontrolni skupini (p = 0.004, p = 0.028, p = 0.040). Bolniki, ki so se zdravili s fototerapijo, so statistično pomembno pogosteje prilagodili počitniške navade, uporabljali kreme z višjim zaščitnim faktorjem in ostajali v senci (p = 0.016, p = 0.019, p = 0.028). Bolniki z dlje časa trajajočo boleznijo so pogosteje prilagodili počitniške navade, uporabljali sončna očala in ostajali v senci (p = 0.026, p = 0.001, p = 0.017). V raziskavi so tako potrdili, da bolniki z vitiligom v primerjavi s splošno populacijo pogosteje uporabljajo sončne kreme in kreme z visokim zaščitnim faktorjem ter se pogosteje zadržujejo v senci. Prav tako vpliva na večjo ozaveščenost pri zaščiti proti soncu trajanje bolezni in zdravljenje s fototerapijo, medtem ko razširjenost lezij in prisotnost le-teh na vidnih področjih ne vpliva na navade bolnikov.
Çağrı Turan, Tijen Şahin, Hatice Meral Ekşioğlu
V PubMedu sta objavljena zgolj dva prispevka na temo učinkovitosti krioterapije pri zdravljenju vraščenih nohtov, pri čemer so rezultati nasprotujoči. V prispevku želijo avtorji razjasniti klinično uporabnost krioterapije pri onihokriptozi. V retrospektivni raziskavi, v katero je bilo vključenih 59 odraslih bolnikov z vraščenimi nohti na nogah, so spremljali bolečino (s pomočjo vizualne analogne skale; VAS), indeks dermatološke kvalitete življenja (DLQI) in medicinsko dokumentacijo ter primerjali fotografije pred vsakim tretmajem s krioterapijo, ki so bili planirani vsake 3 tedne, in po 6 mesecih. Učinkovitost zdravljenja s krioterapijo je ocenil lečeči zdravnik glede na oceno DLQI in VAS ter prisotnostjo granulacijskega tkiva. Opredelili so tudi druge faktorje, ki bi lahko vplivali na učinkovitost zdravljenja in ponovitev bolezni. Pri 20% bolnikov krioterapija ni bila uspešna, zato so bili izključeni iz analize. V roku 6 mesecev po zdravljenju je prišlo do ponovitve pri 34,2% (enostranska onihokriptoza) oziroma 88,9% (obojestranska onihokriptoza) bolnikih. Pri bolnikih z ugodnim odgovorom na zdravljenje jih je približno 75-80% imelo odličen simptomatski odgovor na zdravljenje, ki je bil dolgotrajen (t.j. brez ponovitev) pri približno 80%. Neučinkovitost zdravljenja je bila povezana z deformacijami noge oziroma palca na nogi (p = 0.019). Bolniki, mlajši od 20 let in z obojestransko onihokriptozo, so bili bolj podvrženi ponovitvi vraščanja nohtov (p = 0.042 oziroma 0.003). Avtorji zaključujejo, da je krioterapija pomembno in konzistentno pripomogla k izboljšanju DLQI pri določeni skupini bolnikov z vraščenimi nohti na nogah.
Hicham Titou, Fatima Zahra Chahboun, Tarik Hanafi, Ahmed Bouhamidi, Youssef Zemmez, Naoufal Hjira, Mohammed Boui
Dermatomiozitis je huda bolezen, ki se lahko pojavi v kronični obliki z recidivi in pomembno morbiditeto. Cilj raziskave je bil analizirati klinične značilnosti ob pojavu bolezni, ki bi služile kot napovedni dejavnik za ponovitev neparaneoplastičnega dematomiozitisa pri odraslih. V retrospektivno raziskavo, ki je potekala v več centrih, je bilo vključenih 33 bolnikov z dermatomiozitisom, ki so bili zdravljeni s kortikosteroidi v letih od 2000 do 2015. Cilj študije je bil primerjati bolnike z in brez ponovitvami bolezni na podlagi demografskih značilnosti in kliničnih simptomov. Za izračun razmerja tveganj (HR) je bil uporabljen Coxov model. Povprečna starost udeleženih v študija je bila 41,8 ± 12 let (razpon 18-68 let), razmerje med spoloma ženska:moški, je bilo 2:1. V obdobju spremljanja, ki je potekalo 13,5 mesecev, sta umrla dva bolnika (6%), pri 21 (63,6%) pa je prišlo do ponovitve bolezni. V univariatni analizi je bila prisotnost razjed na koži v času prve prezentacije bolezni (HR = 3.1, razpon 1.1 - 15.1) statistično pomembno povezana s tveganjem za ponovitev bolezni. Avtorji zaključijo, da je za napovedovanje ponovitve bolezni zelo pomembna začetna faza dermatomiozitisa, predvsem prisotnost razjed na koži.
Ana Cristina da Silva Sousa, Carlos José Silva Marques
Nos je osrednja struktura obraza in ima tako pomemben estetski in funkcionalen pomen. Zaradi tega predstavlja pravi rekonstrukcijski izziv. Podkožni transpozicijski režnji se redko uporabljajo v tej regiji, vendar lahko z manjšimi prilagoditvami klasičnega režnja zagotovimo dobre estetske rezultate, zaradi česar bi lahko tak pristop predstavljal pomembno metodo pri rekonstrukciji defektov nosnega krila. V prispevku avtorja predstavita uporabo modificiranega podkožnega transpozicijskega režnja v obliki pedikla za rekonstrukcijo nosnega krila z dobrim estetskim izzivom in relativno enostavnim postopkom.
Federico Diotallevi, Oriana Simonetti, Giulia Radi, Emanuela Martina, Matteo Paolinelli, Claudia Sapigni, Francesca Guanciarossa, Tommaso Bianchelli, Donatella Brancorsini, Annamaria Offidani
Buschke-Ollendorffov sindrom (BOS) je redka dedna genetska bolezen, za katero so značilne benigne lezije skeleta in kože. Skeletne nepravilnosti znane kot osteopoikiloza predstavljajo asimptomatska področja sklerozirajoče displazije. Opisana sta dva tipa kožnih lezij, in sicer elastične (juvenilni elastom) in kolagenske (dermatofibrosis lenticularis disseminata). V prispevku avtorji predstavijo primer 6-letnega bolnika z rumenkastimi papulami, ki so se združevale v plake na obeh stegnih ter zgornjih okončinah, kar je sovpadalo z diagnozo vezivno-tkivnega nevusa (CTN). Rentgenska slika skeleta je pokazala multipla majhna območja (v velikosti 1-7 mm) s povečano kostno gostoto. Biopsija kože ni pokazala izrazitih sprememb v številu ali dimenzijah vlaken zunajceličnega matriksa, je pa pokazala odlaganje mucina med vlakni, kar je skladno s CTN. Ta opis primera prikazuje klinične značilnosti in histološko sliko redke bolezni.
Efstathia Pasmatzi, George Badavanis, Nikiforos Kapranos, Assimina Apostolidou, Alexandra Monastirli, Dionysios Tsambaos
Prispevek predstavlja uporabo peroralnega izotretinoina (1 mg/kg/dan) za zdravljenje obsežnih in trdovratnih navadnih kožnih bradavic, ki so po 6 tedenskem zdravljenju popolnoma izzvenele. Bolnika, ki je bil imunsko kompetenten, so spremljali še 23 mesecev po zdravljenju, pri čemer ni prišlo do ponovnega pojava bradavic. V luči tega izjemnega terapevtskega rezultata bodo potrebne nadaljnje klinične študije z večjim številom vključenih bolnikov, ki bodo dokončno opredelile učinkovitost in varnost monoterapije z oralnim izotretinoinom v odmerku 1 mg/kg/dan za zdravljenje obsežnih in trdovratnih kožnih bradavic pri imunokompetentnih in imunokompromitiranih osebah.
Irma Bernadette S. Sitohang, Mutiara Ramadhiani, Karin Rachmani, Hanif Sri Utami, Melani Marissa
Razjede na nogah se pogosto pojavijo pri starejših ljudeh, ocenjuje se, da je prizadete 1 do 2% populacije. Najpogosteje so venske razjede posledica žilnih obolenj, zlasti so pomembne okvare venskega žilja pri kroničnih razjedah na spodnjih okončinah. Takšne rane so boleče, zaradi česar pomembno vplivajo na kvaliteto življenja. Poleg tega lahko razjede vztrajajo skozi daljše obdobje, kar vodi v visoke stroške zdravljenja in oskrbe. V uporabi je več različnih metod za zdravljenje kroničnih venskih razjed, vključno s svetlečo diodo (LED) in povoji za rane. LED dioda naj bi delovala protivnetno, spodbujala naj bi proliferacijo fibroblastov in epitelija, angiogenezo in sintezo ter odlaganje kolagena. Poleg tega povoji zagotavljajo optimalne pogoje za celjenje rane preko vzpostavljanja vlažnega in čistega okolja. V prispevku predstavijo primer 47-letnega moškega z vensko razjedo na nogi, ki so ga zdravili z LED in povoji. Po 18-ih LED terapijah je v kombinaciji z rednim povijanjem prišlo do zmanjšanja premera in globine rane, bolnik je navajal manj bolečin.
Laura Đorđević Betetto, Borut Žgavec, Aleksandra Bergant Suhodolčan
Tinea incognita je atipična prezentacija glivne okužbe kože, ki jo je težko diagnosticirati, zlasti na račun sočasne uporabe topikalnih kortikosteroidov in inhibitorjev kalcinevrina. Dermatofitoze imajo pogosto atipično klinično sliko, zaradi česar je diagnostika težavna. Pomemben problem predstavlja čedalje pogostejša pojavnost dermatofitoz, zlasti na račun jemanja imunosupresivnih zdravil in različnih topikalnih pripravkov. V prispevku predstavijo primer 68-letnega moškega z luskavico, ki je tožil zaradi pojava eritematoznih luskastih lezij, ki se niso odzvala na običajno zdravljenje za luskavico. S histopatološkim pregledom bioptičnega vzorca kože in barvanjem po PAS pa je bila dokazana tinea incognita. Zato je bistveno, da se zavedamo, da so okužbe z dermatofiti pogoste in se lahko pojavijo tudi pri bolnikih z drugimi sočasnimi dermatološkimi obolenji.
Katarina Trčko
Bolnike z multiplimi aktiničnimi keratozami najpogosteje zdravimo s topikalnimi sredstvi, kot je na primer imikvimod, ki deluje imunomodulatorno. Neželeni učinki zaradi uporabe imikvimoda so večinoma omejeni na mesto uporabe in se kažejo kot eritem, kruste, luščenje in ulceracije. Sistemski neželeni učinki so redki. V prispevku predstavijo primer 77-letnega bolnika, ki je po zdravljenju aktiničnih keratoz z imikvimodom razvil multiformni eritem. Ob prenehanju zdravljenja z imikvimodom in lokalni aplikaciji kortikosteroida je prišlo do takojšnje regresije multiformnega eritema. Preostale aktinične keratoze so odstranili s krioterapijo.
Hossein Kavoussi, Ali Ebrahimi, Mansour Rezaei, Elias Salimi, Harif Rashidian, Reza Kavoussi
Vraščeni nohti predstavljajo pogosto težavo, ki lahko pomembno vpliva na kvaliteto življenja. Večina primerov vraščenih nohtov potrebuje medicinski poseg. V raziskavi primerjajo dve metodi za zdravljenje vraščenih nohtov. V študijo je bilo vključenih 127 bolnikov z vraščenimi nohti, ki so jih razdelili v dve skupini. Pridobili so demografske podatke, klinične značilnosti in ocenili uspešnost zdravljenja za obe skupini. Pri 62 bolnikih s povprečno starostjo 28.23 ± 11.34 let so izvajali delno matricektomijo nohta s CO2 laserjem (PNM), pri 65 pacientih s povprečno starostjo 28.92 ± 9.63 let pa so opravili ekscizijo laterlanega dela nohta (LNFE). Stopnja ozdravitve je bila pri PNM metodi 85,5%, pri LNFE metodi pa 78,5%, boljši kozmetični izgled je bil pri LNFE metodi (84,0% v primerjavi s 67,9% pri PNM), delež okužb pa je znašal 4,8% pri PNM in 3,1% pri LNFE metodi. Povprečni čas trajanja bolečine, vrnitve k dnevnim aktivnostim in vrnitve na delo so bili primerljivi za obe skupini (3, 4 oziroma 13 dni). Avtorji so zaključili, da je bil izid zdravljenj s PNM nekoliko boljši kot pri LNFE, medtem ko je za kozmetični izid veljalo ravno obratno. Čas do zacelitve, trajanje bolečine, stopnja okužb in vrnitev k dnevnim aktivnostim oziroma vrnitev na delo po opravljenem posegu so bili primerljivi za obe skupini.
Silvestrs Rubins, Ingrida Ritina, Jeannette Jakus, Andris Rubins
Za kantelazmo vek (XP) so značilne ksantomatozne lezije na vekah in periorbitalni koži. V literaturi je opisanih več načinov zdravljenja, pri čemer ima vsak poseg določene indikacije in tveganja. V prispevku predstavijo novo metodo zdravljenja XP z aparatom Plexr®, GMV, Italija. V študijo je bilo vključenih 15 bolnikov s 27 zdravljenimi XP. Tik pred in po zdravljenju so bolnike fotografirali, pregledal jih je tudi dermatolog. Dvanajst mesecev po posegu so bolniki izpolnili vprašalnik o izidu po zdravljenju, vključno z oceno rdečine, motenj v pigmentaciji in prisotnosti brazgotin. Že po enem samem tretmaju z metodo sublimacije plazme je vseh 27 primerov XP popolnoma izzvenelo. Bolniki niso poročali o brazgotinah, spremembah v pigmentaciji in ponovitvi lezij še po 12 mesecih. Prednosti te metode so, da lahko med posegom kontroliramo globino uničenja tkiva in posledično zmanjšamo bolečino in poškodbo okolnega tkiva, kar je še zlasti primerno za zdravljenje področij okoli oči.
Indina Sastrini Sekarnesia, Irma Bernadette S Sitohang, Triana Agustin, Wismandari Wisnu, Aida SD Hoemardani
Melazma je pridobljena motnja hiperpigmentacije, ki se klinično izrazi kot simetrične črnikasto-rjave makule na obrazu. V patogenezo je vpletenih več faktorjev, med drugim tudi nepravilno delovanje ščitnice in pomanjkanje cinka. Cilj raziskave je bilo določiti koncentracijo cinka v serumu pri bolnikih z in brez melazme, ki so imeli normalno delujočo ali pa nedelujočo ščitnico. V presečni raziskavi, ki je potekala septembra 2019 v Džakarti, je sodelovalo 60 bolnikov z melazmo in 60 bolnikov brez melazme. Obe skupini sta bili kontrolirani glede na starost in spol preiskovancev. Koncentracijo cinka v serumu so izmerili s pomočjo atomske absorpcijske spektrometrije. Delovanje ščitnice so ocenili glede na vrednosti TSH in prostega T4 v serumu. Statistična analiza je bila izvedena s pomočjo programa SPSS. Povprečne vrednosti cinka v serumu so bile v skupini z melazmo 10.25 ± 1.89 μmol/l, in v skupini brez melazme 10.29 ± 1.46 μmol/l (p < 0.901). Povprečne vrednosti serumskega cinka pri bolnikih z melazmo in disfunkcijo ščitnice so bile 8.77 ± 0.69 μmol/l, pri bolnikih z melazmo in normalno delujočo ščitnico 10.33 ± 1.89 μmol/l, pri bolnikih brez melazme in disfunkcijo ščitnice 10.48 ± 2.4 μmol/l, ter pri posameznikih brez melazme in z normalno delujočo ščitnico 10.27 ± 1.4 μmol/l (p < 0.184). V raziskavi so tako ugotovili, da ni bistvenih razlik v koncentraciji cinka v serumu pri bolnikih z ali brez melazme, ki imajo normalno delujočo ščitnico ali disfunkcijo ščitnice.
Hristina Victorova Haydudova, Dimitar Konstantinov Gospodinov, Milena Dimitrova Karcheva
Sifilis je spolno prenosljiva okužba, ki še vedno predstavlja pomemben javnozdravstveni problem. V zadnjem desetletju so opazne variacije v epidemiologiji bolezni. V raziskavi opisujejo pojavnost sifilisa v Plevenski regiji v Bolgariji. Podatke so pridobili iz registra Nacionalnega centra za javno zdravje in analize v Sofiji in iz regionalnega inšpektorata Plevenske regije za obdobje od 2009 do 2018. V desetletnem obdobju je bilo diagnosticiranih 3602 primerov sifilisa v Bolgariji. Incidenca je v tem obdobju nihala med 4,2 leta 2011 do največ 7,5 na 100.000 prebivalcev leta 2017. Od vseh diagnosticiranih primerov je 119 bolnikov prihajalo iz Plevenske regije, kjer so imeli najvišjo incidenco sifilisa leta 2009 (7,2), najnižjo pa leta 2014 (2,6). Najpogosteje so se okužili moški, čeprav je bila bolezen odkrita v vseh starostnih skupinah, je bilo največ okuženih starih od 25 do 29 let. V opazovalnem obdobju je bilo zabeleženih 219 primerov kongenitalnega sifilisa, trije so prihajali iz Plevenske regije. Retrospektivna analiza podatkov je tako pokazala, da število primerov sifilisa narašča, še posebej v mlajši populaciji. Potrebne so nadaljnje raziskave za opredelitev tveganih skupin in razširitev promocijskih aktivnosti med mlajšo populacijo.
Liborija Lugović-Mihić, Tadeja Blagec, Iva Japundžić, Nevena Skroza, Marija Delaš Adžajić, Marinka Mravak-Stipetić
Trenutno ni jasnih priporočil za diagnostične postopke vnetja ustnic in heilitisa, kar se jasno kaže v nekonsistentni nomenklaturi ter opisanih podtipih v medicinski literaturi, kar zna otežiti diagnostični postopek. Zaradi tega so avtorji nedavno predlagali klasifikacijo heilitisa v tri skupine, ki temeljijo na trajanju in etiologiji: večinoma reverzibilni heilitis, pretežno ireverzibilni heilitis in heilitis, povezan z drugimi boleznimi. Najpogosteje se pojavljajo reverzibilni tipi heilitisa, ki so običajno kratkotrajni in jih je mogoče enostavno zdraviti oziroma spontano izzvenijo. Nasprotno pa so ireverzibilni tipi redkejši, zdravljenje je težje in jih potrdimo šele po biopsiji vnetne lezije. Za pravilno postavitev diagnoze morajo zdravniki upoštevati več dejavnikov, vključno z različnimi kliničnimi slikami, pridruženimi boleznimi in simptomi, alergijami, prehranskimi pomanjkljivostmi, vremenskimi razmerami, v katerih živi bolnik, ter rezultati preiskav brisov in biopsij sprememb. Ključno je tudi sodelovanje med različnimi specialnostmi (dermatologija, oralna patologija, klinična imunologija, otorinolaringologija, revmatologija, in drugi). V prispevku predlagajo nov sistem za razvrščanje heilitisa, ki bi raziskovalcem in zdravnikom poenostavil diagnosticiranje in prepoznavanje te bolezni, ter tako zagotovil pravočasno in ustrezno zdravljenje bolnikov.
Efstathia Pasmatzi, Christina Papadionysiou, George Badavanis, Nikiforos Kapranos, Alexandra Monastirli, Dionysios Tsambaos
Galektini so filogenetsko ohranjena družina beljakovin, ki se vežejo na glikokonjugate, ki vsebujejo beta galaktozidne ostanke. Galektin-1 (Gal-1) je prvi identificiran galektin, ki je vključen v pomembne biološke procese v človeški koži, tako na molekularni kot tudi na celični ravni. Podatki o izražanju tega galektina v interfolikularni povrhnjici normalne kože pri odraslih so si nasprotujoči, medtem ko ni raziskav o izražanju galektina-1 v melanocitih. Zaradi tega so v opisani raziskavi želeli opredeliti izražanje galektina-1 v keratinocitih in melanocitih v interfolikularni povrhnjici pri zdravih odraslih. Pri 23 zdravih prostovoljcih obeh spolov so z biopsijo odvzeli vzorce kože na zadnjici in tkivo imunohistokemično obarvali s protitelesi proti Gal-1 in Melan-A. Ugotovili so, da se Gal-1 ne izraža v keratinocitih v interfolikularnem epidermisu, medtem ko je bila imunohistokemična presikava na Gal-1 v melanocitih pozitivna. V članku tako prvič opisujejo izražanje Gal 1 v keratinocitih in melanocitih. Ugotovitve v prispevku lahko prispevajo k boljšemu razumevanju sprememb v izražanju Gal-1 pri različnih benignih in malignih kožnih tvorbah in so pomembne za nadaljnji razvoj tarčnih terapij.
Mikhail Makmatov-Rys, Irina Raznitsyna, Yulia Chursinova, Daria Mosalskaya, Dmitry Rogatkin, Alexey Zulkarnaev, Anton Molochkov, Dmitry Kulikov
Laserska fluorescenčna spektroskopija (LFS) bi se lahko uporabljala v diagnostiki patoloških procesov v koži, kot so fibroza, hipoksija in razne oblike vnetja. V prispevku predstavljajo rezultate neinvazivnega merjenja kožne avtofluorescence pri živalih različne starosti. Raziskavo so izvajali na 14 miškah moškega spola. Fluorescenčni spekter so avtorji merili z multifunkcionalno napravo LAKK.- (SPE Lazma, Moskva, Rusija), ki omogoča implementacijo LFS in vivo. Namen je bil ugotoviti spekter fluorescence tkiva po laserskem obsevanju pri valovni dolžini λe, ki vzbuja njegovo fluorescenco. Valovna dolžina λe je bila izbrana glede na lastnosti posameznih fluoroforov. Za vzbujanje fluorescence je bila uporabljena valovna dolžina λe = 535 nm, kar je omogočilo ocenjevanje intenzitete fluorescence lipofuscina. Pri starejših živalih so v primerjavi z mlajšo skupino zaznali povečano avtofluorescenco lipofuscina. Potrebno se je zavedati, da je spekter avtofluorescence lipofuscina superpozicioniran nad spektri ostalih fluoroforov, zaradi česar se lahko ta spekter prekriva s spektri drugih fluoroforov (npr. porfirini), kar je potrebno upoštevati pri interpretaciji LFS rezultatov. Pri uporabi fluorescence je za optimalno oceno patoloških procesov potrebna prilagoditev glede na starost živali.
Irma Bernadette S. Sitohang, Rizky Lendl Prayogo, Rahadi Rihatmadja, Sondang P. Sirait
Riehlova melanoza je oblika pigmentiranega kontaktnega dermatitisa, ki pogosto predstavlja diagnostični izziv zaradi prekrivanja kliničnih, dermatoskopskih in histopatoloških značilnosti z drugimi motnjami pigmentacije. V prispevku predstavljajo 47-letno bolnico s progresivno hiperpigmentacijo obraza (nepravilni pikčasti madeži sivkaste barve na čelu, licih in okoli ust). Bolnica je pred tem na mesto spremembe nanašala belilna sredstva. Dermatoskopsko so bile vidne rjavkasto-sive pikice in pseudomrežasta pigmentacija. Na histopatološkem pregledu je bila vidna hipergranuloza, dermatitis in pigmentna inkontinenca. Na podlagi bolničine zgodovine, klinične slike in dermatoskopskega ter histološkega pregleda govorijo vse postavke v prid Riehlovi melanozi, vendar se je potrebno zavedati, da iste značilnosti najdemo tudi pri lichen planus pigmentosus in pepelnati dermatozi. Avtorji so se odločili za diagnozo Riehlove melanoze in bolnico zdravili z alfa hidroksi kislino, hidrokinonom in s sončno kremo. Alergološko testiranje lahko pride v poštev pri diagnozi, saj so višji deleži pozitivnosti značilni za Riehlovo melanozo kot lichen planus pigmentosus ali pepelnati dermatitis. Poleg tega, da olajšajo diagnozo, lahko alergološki testi z obliži nakažejo, kateremu alergenu se je potrebno izogibati.
Jorge Lopes, Diogo Teixeira, Cristina Sousa, Armando Baptista, Eduarda Osório Ferreira
Nevrofibromatoza tipa 1 (NF-1) je ena najpogostejših nevrokutanih motenj, ki je posledica več razičnih mutacij v genu NF-1. Za sindrom mikrodelecije NF-1 je značilna hujša klinična slika kot pri večini bolnikov z NF-1. Pojavijo se kognitivne motnje, zaostanek v razvoju, posebne obrazne značilnosti, zgodnji pojav nevrofibromi in povečano tveganje za nastanek malignih tumorjev. V prispevku avtorji predstavijo dečka s tem sindromom.
Eva Klara Merzel Šabović, Mojca Žerjav Tanšek, Urh Grošelj, Vlasta Dragoš
Angiokeratomi, ki se pojavijo na koži, so značilni za Fabryjevo bolezen. Kljub temu, da nadomestno zdravljenje z encimom (ERT) pri večini bolnikov preprečuje oziroma upočasnjuje napredovanje bolezni v tarčnih organih, pa ostaja dolgoročni učinek encimskega zdravljenja na angiokeratome neznan. V prispevku je predstavljen primer bolnika, pri katerem je bila Fabryjeva bolezen diagnosticirana v starosti 11 let. Bolezen je napredovala hitro, pred zdravljenjem z ERT so se pojavili številni angiokeratomi. Po 10 letih zdravljenja z ERT v vmesnem času ni prišlo do pojava novih angiokeratomov, prav tako se obstoječi angiokeratomi niso povečali v času pubertete, adolescence ali zgodnje odrasle dobe; opazili so celo zmanjšanje nekaterih angiokeratomov v povezavi z regresijo hipertrofije levega prekata in anhidroze. Ta primer nakazuje na to, da bi lahko dolgoročno encimsko zdravljenje preprečilo progres angiokeratomov in omogočilo delno regresijo, pri čemer ERT ne omogoča popolnega izginotja angiokeratomov. Poleg tega je lahko regresija angiokeratomov marker za sistemsko učinkovitost ERT na prizadete organe.
Efstathia Pasmatzi, Christina Papadionysiou, Alexandra Monastirli, Stavros Kakkos, George Badavanis, George Adonakis, George Stamatiou, Dionysios Tsambaos
Galektini so filogenetsko ohranjena družina beljakovin z visoko vezavno afiniteto za glikokonjugate z β-galaktozidaznimi ostanki. Presenetljivo je znanje o vzorcih ekspresije galektinov v procesu epidermalne morfogeneze pri človeku izjemno pomanjkljivo. V raziskavo je bilo vključenih 58 bioptov kože človeških zarodkov in 10 bioptov, odvzetih zdravim odraslim prostovoljcem. Ekspresijo galektinov so opazovali z imunohistokemijo in uporabo protiteles proti galektinom 1, 3, 7 in 9. V povrhnjici človeških zarodkov galektin 1 ni bil prisoten, medtem ko se je z višanjem gestacijske starosti izražanje galektina 3 v povrhnjici povečalo. Izražanje galektinov 7 in 9 je bilo tekom morfogeneze konstantno. V tej raziskavi so prvič opredelili spremembe v izražanju galektina 3 v povrhnjici človeških fetusov, kar kaže na možnost vpletenosti galektinov in njihovih ligandov v sami morfogenezi človeške povrhnjice. V nadaljnjih študijah bi bilo potrebno raziskati, ali lahko izražanje galektinov (predvsem galektina 3) v razvijajoči se povrhnjici uporabimo kot marker za prenatalno diagnozo nekaterih dednih kožnih bolezni.
Dilek Tezcan, Çağrı Turan, Sema Yılmaz, Abdullah Sivrikaya, Semral Gülcemal, Muhammet Limon, Büşra Ecer
Sistemska skleroza (SSc) ali skleroderma je klinično zelo heterogena bolezen. Avtoprotitelesa, prisotna pri različnih kliničnih slikah, nam lahko pomagajo pri oceni prizadetosti organov. Hemogram in razmerje nevtrofilci/limfociti (NLR), monociti/limfociti (MLR) ter trombociti/limfociti (PLR) se pogosto ocenjujeo pri različnih revmatoloških boleznih, saj predstavljajo biomarkerje sistemskega vnetja. Uporabnost vrednosti hemograma za oceno resnosti SSc ni jasno opredeljena. V tej raziskavi so želeli določiti, ali so parametri hemograma v povezavi s prizadetostjo organov lahko uporabni napovedovalci ocene tveganja skupaj s klinično sliko in prisotnostjo avtoprotiteles. V raziskavo so vključili odrasle bolnike s SSc (n=130) in zdravo kontrolno skupino (n=129). Po pregledu kartotek bolnikov so pridobili epidemiološke, klinične, laboratorijske in radiološke podatke. Ugotovili so, da so PLR, NLR in MLR povezani s prizadetostjo organov. Vrednosti hemoglobina (≤ 13.0 g/dl), število limfocitov (≤ 1,900 × 10^3/ml) in povprečni volumen trombocitov (≤ 8.0 fl) so bili statistično pomembno povezani s tveganjem za intersticijsko bolezen. Če je število limfocitov 1400 (10^3/mL) ali manj, je bilo tveganje za pljučno hipertenzijo bistveno večje. Volumen nevtrofilcev <141 je bil povezan s prizadetostjo prebavil. Preprosti hematološki parametri so tako lahko uporabni pri napovedovanju prizadetosti organov pri bolnikih s SSc.
Concettina Elio, Vania Fontani, Salvatore Rinaldi, Vincenzo Gasbarro
Endogena bioelektrična polja (EBP) so uporabna pri pospeševanju popravljalnih in regeneracijskih procesov, tudi pri zdravljenju venskih razjed na nogah. Žal lahko na učinkovitost mehanizmov EBP vplivajo okužbe, poškodbe in epigenetski dejavniki. Takšne spremembe so ključni dejavniki, ki vplivajo na kroničnost venskih razjed. Raziskava je bila zastavljena zato, da se opredeli, kako terapija, ki temelji na radioelektričnem asimetričnem posredovanju (REAC) in je bila zasnovana posebej za optimizacijo EBF, preko optimizacije tkivne reparacije izboljša rezultate standardne oskrbe v kombinaciji z oziroma brez elastičnih povojev pri bolnikih z venskimi razjedami. V raziskavo je bilo vključenih 30 bolnikov (12 moških in 18 žensk), ki so jih razdelili v tri skupine. Vsi bolniki so uspešno zaključili raziskavo. Skupino A so zdravili s standardnimi oblogami in elastičnimi povoji ter z REAC, skupino B s standardnimi oblogami in REAC ter skupino C samo s standardnimi oblogami in elastičnimi povoji. Kombinacija REAC, standardnih oblog in elastičnih povojev se je izkazala za najbolj učinkovito pri pospeševanju celjenja razjed, zmanjšanju bolečine in izboljšanju kvalitete življenja bolnikov. Potrebne so še dodatne raziskave za potrditev teh rezultatov.
Nurcan Metin, Çağrı Turan, Zeynep Utlu
S pomočjo vprašalnika so v raziskavi preverjali, kakšen je vpliv higienskih ukrepov in tesnobe v času COVID-19 epidemije na dermatološka obolenja pri zdravstvenih delavcih. V raziskavo je bilo vključenih 526 prostovoljcev, ki so jih sestavljali zdravniki in medicinske sestre. Analizirali so demografske podatke, higienske navade posameznikov, uporabo osebne varovalne opreme, parametre HADS-A in simptome različnih dermatoloških obolenj (kseroza, ekcem, akne, izguba las, palmarna hiperhidroza, suh nos, urtikarija, aftozni stomatitis in seboroični dermatitis). V času epidemije so bile dermatološke težave pogostejše in bolj intenzivne, vprašani so najpogosteje navajali težave, ki so značilne za kserozo in ekcem na rokah. Pogostost težav, ki so značilne za kseroza in ekcem na rokah je bila 2,44 oziroma 3,57; težave so bile posledica umivanja rok 10-krat na dan. Tudi umivanje rok, ki je trajalo dlje od 10 sekund, je pomembno zvišalo tveganje za ekcem (5,44-krat). Prav tako se je za petkrat povečalo število oseb, ki so jim težave predstavljale akne, predvsem na račun nošenja mask. Intenzivnost težav (z izjemo izpadanja las in seboroičnega dermatitisa) je sovpadala s HADS-A točkovnikom. Ta raziskava je tako pokazala, da se je pogostost in intenzivnost nekaterih dermatoloških težav povečala pri zdravstvenih delavcih.
Asude Kara Polat, Muge Gore Karaali, Ayse Esra Koku Aksu, Vefa Asli Turgut Erdemir, Cem Leblebici, Mehmet Salih Gurel
Erythema induratum je redka tuberkuloidna bolezen, ki nastane kot posledica preobčutljivosti na antigene bakterije Mycobacterium tuberculosis. V literaturi je opisanih relativno malo primerov te bolezni. V raziskavi so avtorji želeli opredeliti demografske in klinične značilnosti, zdravljenje in spremljanje bolnikov z erythema induratum. V raziskavo so vključili 22 bolnikov, ki so bili retrogradno diagnosticirani z erythema induratum med januarjem 2013 in decembrom 2018. Od teh jih je bilo 90,9% ženskega spola in 9,1% moškega. Povprečna starost je bila 57,2 let ± 12,9 let. Deset bolnikov je navedlo kontakt s tuberkulozo v preteklosti, eden izmed njih je imel tudi aktivno pljučno tuberkulozo. Kožne spremembe so se nahajale na spodnjih okončinah pri vseh bolnikih in na zgornjih okončinah pri 31,8% bolnikov. Na histopatološkem pregledu je imelo 22,7% preiskovancev vaskulitis, 23,7% so jih zdravili s štiri-tirno terapijo proti tuberkulozi, medtem ko 72,7% bolnikov ni prejelo tuberkuloznega zdravljenja. Dva bolnika sta se kontinuirano zdravila, medtem ko se pri 75,0% zdravljenih bolnikih na štiri-tirni terapiji bolezen ni ponovila, do ponovitve bolezni pa je prišlo pri enem bolniku po 36 mesecih. Od tistih, ki niso bili zdravljeni, jih je 87,5% ozdravelo brez ponovitve bolezni. Etiopatogeneza erythema induratum še vedno ostaja uganka. Pomen zdravljenja tuberkuloze pri bolnikih z erythema induratum je nejasen, zato so nadaljnje raziskave za opredelitev optimalnega zdravljenja te bolezni.
Mario Poljak
Virus hepatitisa C (HCV) prizadene 71 milijonov ljudi po vsem svetu. Razvoj zanesljivih diagnostičnih metod v zadnjih dveh desetletjih in uporaba visoko učinkovitih ter varnih kombinacij protivirusnih zdravil omogočajo potencialno eliminacijo HCV kot javnozdravstvenega problema do leta 2030. V prispevku avtor predstavi trenutne in napredne rešitve za poenostavitev testiranja za HCV na podlagi najnovejših smernic, ki so jih izdala glavna profesionalna združenja. Splošni konsenz je, da se vse bolnike s sumom na okužbo s HCV v prvem koraku testira na prisotnost anti-HCV protiteles. Nekateri hitri testi za dokazovanje anti-HCV so že primerljivi s standardnimi encimsko-imunskimi test. V primeru pozitivnega rezultata anti-HCV je potrebna določitev HCV RNA ali HCV jedrnega antigena za opredelitev aktivne okužbe. V zadnjih fazah razvoja je več inovativnih tehnologij za dokazovanje HCV v serumu in plazmi. Večinoma vključujejo izotermalno pomnoževanje (LAMP), s pametnimi telefoni povezane instrumente, biosenzorje, »lab-on-a-chip« instrumente, mikrofuidiko in CRISPR-Cas. Pomembna rešitev za države z nizkimi in srednjimi dohodki je dostopnost HCV testov za testiranje polne krvi in posušene kaplje krvi, pri čemer morajo biti ti testi enako zanesljivi kot tisti, ki se uporabljajo za testiranje serumskih in plazemskih vzorcev. Zanimiv diagnostični koncept za takšne države predstavlja diagnostika, ki temelji na mobilnih mikrobioloških laboratorijih (npr. laboratorij na dronu ali izposoja obposteljnih testov). S trenutnimi in prihajajočimi diagnostičnimi pristopi je eliminacija HCV možna, čeprav verjetno več držav ne bo moglo doseči tega cilja v časovnem obdobju, ki ga predlaga Svetovna Zdravstvena Organizacija. Dva pristopa k eliminaciji HCV sta že bila preizkušena v realnem življenju: mikroeliminacija in makroeliminacija. Mikroeliminacijski pristop se je izkazal koz zelo uspešen v določenih subpopulacijah v nekaterih državah z visokimi dohodki. Poleg tega sta vsaj dve državi (Egipt in Gruzija) z makroeliminacijskim pristopom dosegli impresivne rezultate v relativno kratkem času.
Thanusha Srikantharajah, Flemming Skovby, Nille Behrendt, Gregor B. E. Jemec, Ditte M. Saunte
Brooke-Spieglerjev sindrom (BSS) je redka avtonomno dominantna dedna bolezen, za katero je značilen razvoj številnih adneksalnih kožnih neoplazem. BSS je posledica mutacije v genu CYLD, ki je tumor zavirajoči gen na kromosomu 16q12-q13. Obstajajo poročila o povečanem tveganju za maligno transformacijo adneksalnih kožnih tumorjev pri bolnikih z BSS, vendar še jasno dokazanih genetskih markerjev, na podlagi katerih bi identificirali bolnike, ki imajo visoko tveganje za nastanek malignih kožnih tvorb. V prispevku so pregledali objavljene primere BSS z namenom opredeliti vlogo kliničnih parametrov kot biomarkerjev za nastanek malignih kožnih sprememb. Avtorji so pregledali 55 primerov, opisanih v literaturi. Analiza je pokazala, da je starost edini napovednik dejavnik za maligno preobrazbo tumorjev, vendar pa je starost tudi splošni dejavnik tveganja za razvoj malignih tvorb in je zato neprimerno presejalno orodje. Standardizirano spremljanje bolnikov z BSS je ključnega pomena.
Iva Pozderac, Liborija Lugović-Mihić, Marinko Artuković, Asja Stipić-Marković, Matea Kuna, Iva Ferček
Kronična inducibilna urtikarija (CIndU) je pogosta vnetna bolezen kože, za katero so značilni srbeč izpuščaj in/ali angioedem, ki lahko traja več kot 6 tednov in je posledica značilnih fizikalnih ali okoljskih dejavnikov (mraz, vročina, fizična aktivnost, pritisk, sončna svetloba, vibracije, voda, itd.). Po sedanji klasifikaciji v to skupino uvrščamo fizikalno utrikarijo (dermografizem, urtikarijo zaradi pritiska, fizične aktivnosti, mraza, vročine, ipostavljenosti soncu ter vibracijam) in ne-fizikalno urtikarijo (holinergična, kontaktna, z vodo povzročena urtikarija). Najpogostejša oblika je dermografizem, sledi mu holinergična urtikarija in urtikarija zaradi pritiska. V praksi je zelo težko določiti tip urtikarije, pri čemer je za uspešnost zdravljenja nujno, da se identificira dotične sprožilce, ki se jim je nato potrebno izogibati. Dokončno diagnozo CIndU postavimo na podlagi podrobne zgodovine bolnikovih težav (zlasti so pomembni dejavniki tveganja), kliničnega pregleda in provokacijskih testov. V vsakem primeru je potrebno prepoznati možnost profilakse za vse tipe urtikarij, pri čemer morajo imeti bolniki dostop do različnih terapevtskih možnosti (primarno druga generacija H1 antihistaminikov, H2 antihistaminiki, hidroksizin, deoksepin, oralni glukokortikoidi, omalizumab/anti-IgE terapija, fototerapija, desenzitizacija, imunomodulatorna zdravila, itd.), terapija pa mora biti prilagojena vsakemu posamezniku.
Mustafa Ürün, Yıldız Gürsel Ürün, Sezgi Sarıkaya Solak
Lichen sclerosus je redka kronična vnetna bolezen kože in sluznic, ki se pojavi na koži spolovila ali drugje in je lahko prisotna pri obeh spolih. Bolezen je večinoma asimptomatska, vzrok za pojav bolezni ni znan. Ekstragenitalna manifestacija lichen sclerosusa je lahko lokalizirana ali razširjena, vendar le izjemoma poteka po Blaschkojevih linijah. V prispevku predstavijo primer 66-letne ženske s sklerotično lezijo na koži, ki je segala od hrbtne strani desne roke proti komolcu. Sprememba se je prvič pojavila na roki, vendar se je potem razširila do komolca. Histologija je potrdila diagnozo lichen sclerosus, zdravljenje z metotreksatom je bilo učinkovito.
Melania Giannoni, Giulio Rizzetto, Claudia Sapigni, Matteo Paolinelli, Corrado Tagliati, Federico Diotallevi, Anna Campanati, Alessandra Mandolesi, Laura Pepi, Annamaria Offidani
Bulozni Sweetov sindrom je redka klinična oblika klasičnega Sweetovega sindroma, ki ga pogosto povezujemo z različnimi tumorji, okužbami ter vnetnimi črevesnimi boleznimi, predvsem Chronovo boleznijo in ulceroznim kolitisom. V literaturi je opisanih zgolj nekaj primerov buloznega Sweetovega sindroma pri bolnikih z ulceroznim kolitisom. V prispevku je predstavljen primer 62-letne bolnice z akutnim poslabšanjem ulceroznega kolitisa in z vijoličnimi eritematoznimi kožnimi plaki (deloma so bili vezikularni) ter ulcerativnim stomatitisom. Biopsija je bila značilna za bulozni Sweetov sindrom. Bolnico so zdravili z natrijevim betametazon fosfatom (5.5 mg s postopnim nižanjem odmerka preko 12 tednov), kar je privedlo do izboljšanja ulceroznega kolitisa in popolne izginotja kožnih lezij. Bulozni Sweetov sindrom je sicer pogostejši pri bolnikih z malignimi hematološkimi boleznimi, zaradi česar je potrebno skrbno spremljanje in dodatna diagnostika, da se pravočasno odkrije morebitna še neodkrita rakava obolenja.
Barbara Kecelj, Nada Kecelj Leskovec, Borut Žgavec
Pretibialni pruritični papularni dermatitis (PPPD) so prvič opisali leta 2006. Etiologija je še vedno nepojasnjena, verjetno pa gre za posledico nežnega kroničnega drgnjenja kože. PPPD je lahko posledica različnih sistemskih bolezni in dermatoz. V prispevku je predstavljen primer 61-letnega bolnika, ki je v obdobju zadnjih dveh let opažal kožne lezije v smislu pruritične pretibialne kseroze, keratotičnih eritematoznih do rjavkastih papul in prask. Diferencialna diagnoza je vključevala papularno mucinozo, miksedem, zastojni dermatitis, kronični lichen, prurigo nodularis, amiloidozni lichen in lichen planus. Na podlagi klinične slike in histološkega pregleda so avtorji potrdili diagnozo PPPD.
Çağrı Turan, Nurcan Metin
Albendazol se pogosto uporablja za zdravljenje različnih parazitoz. Podobno kot kolhicin tudi albendazol deluje kot inhibitor formacije mikrotubulov, saj preprečuje polimerizacijo mikrotubulov in vezavo na β-tubulin. Posledično lahko zdravili na podoben način izzoveta neželene učinke (npr. izpadanje las in citopenija). Opisi primerov, kjer je albendazol povzročil izpadanje las, so redki. V prispevku avtorja opišeta dva primera anagenega efluvija po zdravljenju z albendazolom, predstavita pregled literature na temo in povzameta priporočila za diagnostični pristop.
Mohamed Elzahrani, Abdulaziz Aleid, Abdullah Alhwimani, Sultan Altamamy, Raad Almalki, Abdulmohsen AlKushi, Mohammed AlJasser, Zeeshan Feroz
V zadnjih letih se uporaba komplementarne in alternativne medicine v dermatologiji močno povečuje. Pri bolnikih iz Savdske Arabije pogostost uporabe teh dveh pristopov pri zdravljenju vitiliga še ni bila opredeljena. Avtorji so zasnovali presečno raziskavo, ki je potekala 12 mesecev in vključevala bolnike z vitiligom v mestu Riyadh. Podatke smo zbrali s pomočjo validiranega vprašalnika, ki je bil sestavljen iz štirih sklopov. Podatke smo evalvirali s pomočjo dekriptivne analize, pri čemer smo za ugotavljanje odvisnih in neodvisnih spremenljivk uporabili hi-kvadrat test. V anketo smo vključili 200 bolnikov z vitiligom, od katerih je bilo 56% žensk. Povprečna starost anketiranih je bila 31,6 ± 15.45 let. Približno 52% bolnikov je že uporabljalo komplementarno in alternativno medicino. Največ jih je uporabljalo med (37%), olivno olje (29%) in črno kumino (29%).
Sally Esam Marouf Ragab, Samia Othman Nassar, Heba Ahmed Morad, Doaa Salah Hegab
Alopecija areata (AA) je pogost vzrok za alopecijo brez brazgotinjenja z variabilno uspešnostjo zdravljenja. S trombociti bogata plazma (PRP) spodbuja proliferacijo in diferenciacijo matičnih celic v lasnih mešičkih preko različnih mehanizmov. Glavne pomanjkljivosti njene uporabe za zdravljenje posameznih lezij AA so predvsem boleče injiciranje in neenakomerna aplikacija znotraj lezije. V prispevku primerjajo intradermalno injiciranje PRP in topikalno aplikacijo PRP s pomočjo CO2 laserja ali z mikroiglicami, kar pospeši transepidermalni prenos PRP. Šestdeset bolnikov so razporedili v tri enako velike skupine: prva skupina je prejemala PRP z intradermalnim injiciranjem, druga skupina s pomočjo CO2 laserja, tretja pa z mikroiglicami. Vse skupine so prejemale PRP 3 zaporedne mesece, pri čemer so primerjali učinkovitost zdravljenja s SALT točkovnikom, ocenili pa so tudi zadovoljstvo bolnikov ob koncu zdravljenja in po 3 mesecih. V vseh skupinah so bolniki opazili izboljšanje, razlike med skupinami so bile statistično neznačilne. Bolniki, ki so prejeli PRP z injiciranjem, so poročali o hujši bolečini. Avtorji so zaključili, da je PRP učinkovita in varna za zdravljenje AA, pri čemer lahko z uporabo CO2 laserja ali iglične terapije omilimo bolečino in olajšamo aplikacijo, vendar ohranimo učinkovitost terapije. Takšen pristop k zdravljenju je zlasti uporaben pri otrocih in bolnikih z obsežnimi lezijami AA.
Azra Sadiković, Ermina Iljazović, Maja Konrad Čustović, Zinaida Karasalihović, Silvija Avdić
Rak materničnega vratu je drugi najpogostejši rak med ženskami v Bosni in Hercegovini ter najpogostejši rak pri ženskah med 15 in 44 letom starosti. Rak materničnega vratu je etiološko povezan z okužbo z vrisokorizičnimi človeškimi papilomavirusi (HRHPV). V Bosni in Hercegovini je podatkov o razširjenosti okužb s HRHPV zelo malo, zlasti pri ženskah v reproduktivni dobi. V raziskavi so zato analizirali rezultate HRHPV in Pap testiranja pri ženskah do 40 let, ki so bile obravnavane v Univerzitetnem kliničnem centru v Tuzli od januarja 2019 do marca 2020. Od 880 žensk, testiranih na HRHPV, jih je bilo mlajših od 40 let 239 (27.2%). V tej starostni skupini je bila prevalenca HRHPV 33.5%, pri ženskah, mlajših od 30 let pa 23,8%. Izmed 239 žensk je imelo 60,2% patološki rezultat Pap testa, od teh jih je 40,7% imelo tudi dokazano okužbo s HRHPV. Pri 22,3% ženska, ki so bile pozitivne na HRHPV, je bil Pap test normalen. Rezultati nakazujejo na visoko prevalenco HRHPV pri ženskah v reproduktivni dobi, zato bi bilo nujno vzpostaviti preventivne programe za zgodnje odkrivanje raka na materničnem vratu ter uvesti cepljenje proti HPV.
Andris Rubins, Anna Romanova, Marcis Septe, Spandana Maddukuri, Robert A. Schwartz, Silvestrs Rubins
Izraz kontaktni dermatitis opisuje vnetne procese kože, ki so največkrat posledica stika z določenimi snovmi iz okolja in se kažejo kot srbečica in eritematozne eflorescence. V približno 80% primerov je kontaktni dermatitis posledica draženja (iritativni tip), medtem ko se alergijski dermatitis pojavi le pri 20% ljudi. Ocenjuje se, da je prevalenca kontaktnega dermatitisa v ZDA 1,4%. Med bolniki, ki so jih alergološko testirali, je bil najpogostejši kovinski alergen nikelj, od kovinskih alergenov sledi kobalt, ki ga najdemo v zobnih vstavkih, barvah in barvnih komponentah porcelana ter stekla. Prevalenca dermatitisa zaradi p-fenilendiamina znaša v Aziji 4,3%, Evropi 4% in Severni Ameriki 6,2%. Gumijaste rokavice predstavljajo pomemben vzrok poklicnega alergijskega kontaktnega dermatitisa pri zdravstvenih delavcih. Poklici, pri katerih je potrebno pogosto umivanje rok (od 20 do 40-krat na dan), imajo višjo kumulativno incidenco iritativnega kontaktnega dermatitisa. Prevalenca poklicnega dermatitisa rok znaša 69,7% pri zaposlenih, ki si roke umivajo več kot 35-krat na izmeno. Pri zdravstvenih delavcih je sicer uporaba alkoholnih razkužil dandanes pogostejša kot umivanje rok. Tako alergijski kot iritativni tip kontaktnega dermatitisa sta pomembna problema na svetovni ravni.
Georgios Geropoulos, Kyriakos Psarras, Efthymia Vlachaki, Christos Kakos, Evangelia Vetsiou, Kyriakos Vamvakis, Nikolaos Sousos, Vasileios Mpouras, Nikolaos Symeonidis, Efstathios T. Pavlidis, Theodoros E. Pavlidis
Limfom plaščnih celic predstavlja približno 2-10% ne-Hodgkinovih B-celičnih limfomov. Kljub celični dozorelosti je limfom B v večini primerov agresiven, potek bolezni pa nepredvidljiv. Klinični znaki bolezni so zelo različni, prizadete so lahko bezgavke kot tudi druge strukture. Infiltracija kože je redka (2-6%). V prispevku avtorji predstavijo obsežen pregled obstoječe literature (24 kliničnih primerov in pet serij primerov) na to temo. V preglednem članku so predstavljene klinične in laboratorijske značilnosti bolnikov s kožnimi manifestacijami v sklopu limfoma plaščnih celic.
Tasleem Arif, Rafiya Fatima, Marwa Sami
Parry-Rombergov sindrom (PRS) je redka motnja neopredeljene etiologije, za katero je značilna napredujoča atrofija mehkih in trdih tkiv obraza, ki se običajno pojavi v prvih dveh desetletjih življenja. Sindrom se pogosteje pojavi pri ženskah. Bolezen napreduje počasi, atrofija je postopna in pogosto povezana s prizadetostjo možganov, oči in drugih sistemov, kar se lahko kaže s sekundarnimi zapleti. Resnost bolezni je odvisna od starosti ob pojavu bolezni, pri čemer so deformacije izrazitejše pri tistih, pri katerih se je bolezen pojavila v zgodnejših letih. Zaradi vidnih deformacij obraza ti bolniki pogosto trpijo zaradi socialne in psihološke travme. Deformacije se večinoma zdravijo kozmetično po tem, ko se napredovanje bolezni umiri. V prispevku avtorji opišejo PRS in ga primerjajo z linearno sklerodermijo en coup de sabre, ki je verjetno milejša oblika istega spektra bolezni.
Lovre Pedić, Nives Pondeljak, Mirna Šitum
Eden izmed glavnih okoljskih dejavnikov staranja kože je ultravijolična svetloba (UV), ki predstavlja dodaten zunanji dejavnik staranja poleg že obstoječih intrinzičnih mehanizmov staranja. Posledice se kažejo kot prisotnost globokih gub, hiperpigmentacije in poslabšanja elastičnosti kože. Znotraj UV spektra sta najbolj škodljiva UVA in UVB sevanje. UVB svetloba ima krajšo valovno dolžino in jo večinoma absorbira stratum corneum, kjer povzroči eritem in spremembe v povrhnjici, medtem ko UV žarki z daljšo valovno dolžino (UVA) prodrejo v najgloblje sloje kože (t.j. podkožje) in vplivajo na DNK. Zaradi kemijskih reakcij ob izpostavitvi UV sevanju se producirajo reaktivni kisikovi radikali, ki povzročijo denaturacijo beljakovin in spremembe v sintezi RNK in DNK ter poškodujejo strukturo kože. Z uporabo sredstev za zaščito pred soncem ne le preprečimo opekline, temveč tudi preprečimo fotokarcinogenezo in prehitro staranje kože. Več epidemioloških raziskav je pokazalo tehtne in pozitivne dokaze o učinkovitosti in varnosti krem za zaščito pred soncem pri preprečevanju staranja kože in fotokarcinogeneze.
Alberto Goldman, Uwe Wollina
Bazalnocelični karcinomi (BCC) in ploščatocelični karcinomi (SCC) se pogosto nahajajo na predelih telesa, ki so izpostavljeni soncu, kot je na primer nos. Ob takšni diagnozi je glavni cilj popolna ekscizija tumorja. Zaradi funkcijskih, anatomskih in estetskih posebnosti nosu je rekonstrukcija le-tega še vedno velik izziv. V prispevku avtorja predstavita 52 primerov bolnikov, ki so se zdravili v letih od 2015 do 2019 na kliniki Goldman v Porto Alegre v Braziliji. Povprečna starost bolnikov je bila 63 let (razpon 28-82 let, standardna deviacija 14,25 let). Večina vključenih je bila moških (39;75%), manj je bilo žensk (13;25%). S histološkim pregledom so pri 49 diagnosticirali BCC, pri treh pa SCC. BCC in SCC so se nahajali na korenu, konici nosu in na nosnicah, največ primerov je bilo na korenu in nosnicah. Pri 40 bolnikih sta avtorja za rekonstrukcijo nosu uporabila nazolabialni reženj, v ostalih sta uporabila druge pristope. Neželeni učinki so bili redki in obvladljivi, pri treh bolnikih se je bolezen ponovila. Za učinkovito rekonstrukcijo nosu je potrebno prilagajanje različnih kirurških tehnik glede na lokacijo, velikost, globino tumorja ter potrebe bolnika.
Tjaša Dimčić, Kristina Fujs Komloš, Mario Poljak, Rajko Kavalar, Vesna Breznik
V prispevku avtorji predstavijo primer 64-letne ženske s papulo na prstu, ki se je pojavila pred 5 leti in je klinično spominjala na navadno bradavico, vendar je bila kasneje histološko opredeljena kot ploščatocelični karcinomom prsta (DSCC). Gre za redko maligno entiteto, ki je etiološko povezana z okužbo z visokorizičnimi genotipi HPV. V tem primeru je bil v DSCC dokazan HPV73. Gre za genotip HPV, ki je uvrščen med možne povzročitelje rakavih obolenj in je predhodno že bil izoliran iz DSCC. Bolnico so zdravili z elektrokoagulacijo in ekscizijo spremembe z varnostnimi robovi. V roku 6 let spremljanja ni prišlo do ponovitve bolezni. Avtorji menijo, da se bo incidenca DSCC v bližnji prihodnosti znatno zmanjšala zaradi uporabe učinkovitih cepiv proti HPV, ki vključujejo večino genotipov, poveznih z nastankom DSCC. HPV73, nekateri drugi pogojno karcinogeni genotipi HPV in visokorizični genotipi HPV, ki trenutno niso vključeni v cepivo, bodo tako verjetno še vedno odgovorni za nastanek DSCC, vendar bo delež takšnih novotvorb minimalen.
Mateja Starbek Zorko, Maruša Selan
V prispevku avtorji opisujejo primer deklice s hudo obliko navadne luskavice, ki je razvila protitelesa proti biološkemu zdravilu adalimumab 3 mesece po začetku zdravljenja. Med zdravljenjem z adalimumabom je zbolela z angino, povzročeno s Streptococcus pyogenes. Po menjavi biološke terapije so deklico neuspešno zdravili z etanerceptom. Kot zadnjo možnost zdravljenja so uporabili uteskinumab, ki je bil sprva neučinkovit, po skrajšanju intervala odmerjanja in podvojiti odmerka pa se je stanje bolničine kože končno izboljšalo.
Rania Mahmoud Rageh, El-Sayed Shaaban Hewedy, Doaa Salah Hegab
Za zdravljenje plantarnih bradavic se je do danes uporabljalo že veliko metod, vendar nobena od njih ni bila dovolj učinkovita, kljub zdravljenju so ponovitve pogoste. Imunska terapija z aplikacijo učinkovine neposredno v lezijo obeta veliko. V prispevku avtorji primerjajo učinkovitost cepiva proti ošpicam, mumpsu in rdečkam (OMR) ter antigena Candida albicans za zdravljenje plantarnih bradavic. Šestdeset preiskovancev s ponavljajočimi se plantarnimi bradavicami so razdelili v dve enaki skupini. V prvi skupini so posameznikom v bradavico injicirali antigen C. albicans, v drugi skupini pa so v bradavico injicirali cepivo OMR. Preiskovanci obeh skupin so prejeli injekcije vsake 3 tedne do izginotja sprememb ali maksimalno do skupno petih terapij, preiskovance so spremljali še 2 meseca po zaključku zdravljenja. Pripravek z antigenom C. albicans je imel statistično pomembno (p = 0,002) višjo stopnjo ozdravitve (80,0%; povprečno število terapij 3,98) kot cepivo OMR (26,7%; povprečno število terapij 4,24). Oba postopka so preiskovanci dobro prenašali, v raziskavi niso zaznali hujših neželenih učinkov, prav tako niso beležili ponovitev bolezni v obdobju spremljanja po zdravljenju. Avtorji zaključujejo, da je injiciranje antigena C. albicans v bradavico enostaven in učinkovit pristop k zdravljenju ponavljajočih se plantarnih bradavic, ki so slabo odzivne na druge vrste terapij.
Özge Mine Örenay, Evren Sarıfakıoğlu, Ayla Gülekon
Nastanek aken je posledica več dejavnikov, ključno pa je povečano izločanje sebuma. Diferenciacijo in proliferacijo sebocitov ter sintezo sebuma nadzorujejo kompleksni mehanizmi. Raziskave so pokazale, da imajo perilipin 2 in receptorji melanokortin 5 vlogo pri nastanku sebuma. Avtorji so v tej raziskavi želeli opredeliti vpliv ravni perilipina 2 in receptorjev melanokortin 5 na razvoj aken. V raziskavo so vključili 65 bolnikov z aknami in 43 zdravih posameznikov. Raven perilipina 2 in receptorja melanokortin 5 so analizirali s pomočjo encimsko imunskega testa (ELISA). Ugotovili so, da med skupino bolnikov z aknami ter zdravimi prostovoljci ni bilo razlik v ravni teh beljakovin v serumu. V skupini z zmerno obliko aken so bile ravni perilipina 2 in receptorja melanokortin 5 bistveno višje kot v skupini z blagimi aknami. Ravni perilipina 2 in receptorja melanokortin 5 v skupini s hudo obliko aken niso bile višje v primerjavi s skupino z zmerno in blago obliko aken. Avtorji zaključujejo, da serumske ravni perilipina 2 in receptorja melanokortin 5 najverjetneje niso povezane s patogenezo aken, vendar pa potencialno lahko vplivajo na težo bolezni.
Neirita Hazarika, Payal Chauhan, Divyalakshmi C, Naveen Kumar Kansal, Yogesh Arvind Bahurupi
Onihomikoza je najpogostejša glivna okužba nohtov. Če je postavitev klinične diagnoze enostavna pa je kultivacija gliv za mikrobiološko potrditev onihomikoze bolj komplicirana (potrebujemo posebno opremljen laboratorij) in predvsem dolgotrajna. Onihoskopija je enostavna, hitra in poceni tehnika, ki bi lahko pomagala zdravnikom pri postavitvi diagnoze. Namen raziskave je bil identificirati pogoste onihoskopske vzorce onihomikoze in jih opredeliti glede na klinične podtipe onihomikoze. Raziskava je bila izvedena na dermatološkem oddelku terciarne bolnišnice na severu Indije, trajala je 6 mesecev. Klinično diagnosticirani primeri onihomikoze so bili potrjeni s pregledom preparata s kalijevim hidroksidom. Po privolitvi bolnikov so izvedli onihoskopijo in zabeležili onihoskopske vzorce. V raziskavo je bilo vključenih 60 potrjenih primerov onihomikoze. Najpogostejši onihoskopski vzorci so bili: nazobčani robovi z bodicami v oniholitičnem območju (65,5%), longitudinalne strije (77,6%), distalni nepravilni zaključki ali »ruin pattern« (82,7%) in kromonihija (62,1%). Onihoskopija tako predstavlja dopolnilno orodje pri klinični diagnozi onihomikoze, ki zmanjšamo potrebo po neposredni mikroskopiji in kultivaciji.
Hilal Kaya Erdogan, Didem Arslantas, Emrah Atay, Damla Eyuboglu, Alaettin Unsal, Gokce Dagtekin, Ali Kilinc
Onihofagija je oralna kompulzivna navada grizenja nohtov. V prispevku so avtorji želeli ovrednotiti razširjenost onihofagije pri univerzitetnih študentih in dijakih ter njeno povezanost s sociodemografskimi dejavniki, stresom ter kvaliteto življenja. V raziskavo je bilo vključenih 3.475 študentov, ki so prejeli vprašalnik, ki je beležil sociodemografske značilnosti in značilnosti, povezane z onihofagijo (PPS in EHIS). Onihofagija je bila prisotna pri 17,6% univerzitetnih študentov in pri 29,2% srednješolcev. Pri študentih z onihofagijo je bila mediana PSS višja kot mediana PSS študentov brez onihofagije. Pri srednješolcih z onihofagijo je bila mediana PSS 28,2, pri srednješolcih brez onihofagije pa 28,0 (ni statistično pomembne razlike). Mediana ocenjene kvalitete življenja pri študentih in srednješolcih z onihofagijo je bila nižja v primerjavi s tisto pri študentih brez onihofagije. Gre torej za pogosto, večdimenzionalno težavo v splošni populaciji. Ker ima onihofagija dermatološke, dentalne in psihiatrične posledice in sočasna obolenja, je potreben multidisciplinaren pristop k preprečevanju in zdravljenju.
Mario Poljak, Kate Cuschieri, Dur-e-Nayab Waheed, Marc Baay, Alex Vorsters
Svetovna zdravstvena organizacija stremi k odpravi raka materničnega vratu. Cilj je presejanje 70% žensk v starosti 35 in 45 let z molekularnimi testi HPV. Epidemija SARS-CoV-2 je privedla do nepredstavljive potrebe po molekularnih testih in platformah. Avtorji prispevka so želeli ugotoviti, kako je pandemija COVID-19 vplivala na pomanjkanje testov, opreme, potrošnega materiala in osebja, potrebnega za zagotavljanje molekularnih laboratorijskih storitev. Želeli so tudi opredeliti posledice in trajnostne rešitve za presejalno testiranje v prihodnosti. Zasnovali so spletni vprašalnik z 19 točkami, ki je bil na voljo med decembrom 2020 in februarjem 2021. Poleg tega so k sodelovanju povabili pet podjetij, ki proizvajajo klinično potrjene teste za HPV in SARS-CoV-2, kjer jih je zanimal vpliv pandemije na količino proizvedenih COVID-19 testov, spremembe v proizvodni zmožnosti in trenutne ter post-pandemske strategije za HPV testiranje. Vprašalnik je izpolnilo 57 laboratorijev iz 30 držav in šestih celin. Med njimi jih je 74% poročalo o pomanjkanju zalog, 54% o pomanjkanju osebja in 33% o zamudah pri naročanju opreme. Tri podjetja so poročala o širitvi proizvodnih linij ter naložbah v diagnostično infrastrukturo in povečanju proizvodnih zmožnosti. Dve podjetji sta specifično navedli priložnost za uporabo COVID-19 platform pri izvajanju HPV testiranja v prihodnosti. V zaključkih avtorji povedo, da je še vedno mogoče pravočasno premostiti izzive pri dobavi, poleg tega lahko inovacije v zvezi s sistemi za molekularno testiranje COVID-19 pomagajo z rešitvami pri testiranju HPV.
Daniele Torchia
Phacomatosis pigmentovascularis je izraz, ki obsega skupino bolezni, za katero je značilna sočasna prisotnost segmentalnih pigmentnih nevusov melanocitnega izvora in segmentalnih kapilarnih nevusov. V zadnjih desetletjih je prišlo do zmede pri poimenovanju in definiciji phacomatosis spilorosea, phacomatosis melanorosea in dotičnih nevusov ter phacomatosis pigmentovascularis, kar je privedlo do napačnih diagnoz v objavljenih primerih. V prispevku je predstavljen pregled svetovne literature na temo phacomatosis spilorosea in phacomatosis melanorosea. V pregledu je bilo ugotovljenih 18 potrjenih primerov phacomatosis spilorosea in 14 phacomatosis melanorosea ter po en predhodno neprepoznan primer phacomatosis spilorosea in 6 predhodno neprepoznanih primerov phacomatosis melanorosea. Phacomatosis spilorosea predvsem prizadene skeletno-mišini sistem z možnimi nevrološkimi zapleti, medtem ko phacomatosis melanorosea povzroča kožne lezije, žilne malformacije v možganih in je na splošno lažja oblika bolezni. Različice phacomatosis pigmentovascularis vključujejo phacomatosis cesioflammea, phacomatosis cesiomarmorata, phacomatosis spilorosea, phacomatosis melanorosea, phacomatosis cesioflammeomarmorata in phacomatosis melanocesioflammea.
Benny Nelson, Irma Bernadette S. Sitohang, Melani Marissa, Wresti Indriatmi, Wismandari Wisnu
Melazma (in njena različica kloazma) je pridobljena kronična motnja hiperpigmentacije, za katero so značilne simetrične hipermelanotične lezije na koži obraza. Natančna patogeneza melazme je še vedno nejasna, menijo pa, da igrajo pomembno vlogo hormoni, vključno s ščitničnimi. Cilj raziskave je bil določiti delež primerov melazme pri bolnikih s hipertiroidizmom glede na obsežnost melazme pred in po zdravljenju zaradi hipertiroidizma. Avtorji so izvedli pol-eksperimentalno raziskavo v Džakarti med avgustom 2019 in februarjem 2020. Vključenih je bilo 23 bolnikov z melazmo in novo odkritim hipertiroidizmom ali hipertiroidizmom, ki je bil zdravljen največ 3 mesece. Resnost melazme je bila ocenjena z mMASI indeksom in dermoskopijo. Ponovna ocena obsežnosti sprememb je bila izvedena 3 mesece po zaključku terapije hipertiroidizma. Izmed 69 bolnikov s hipertiroidizmom jih je melazmo imelo 65%. Dermoskopija in mMASI indeks se po 3 mesecih zdravljenja nista izboljšala.
Muazzez Çiğdem Oba, Tuğba Kevser Uzunçakmak, Mehmet Sar, Server Serdaroğlu
Periungualni in subungualni fibromi, znani tudi kot Koenenovi tumorji, so diagnostične najdbe pri tuberozni sklerozi. Klinični izgled in histološke značilnosti ungualnih fibromov so dobro opredeljene, medtem ko so poročila o dermoskopskih najdbah redka. V prispevku poročajo o redkem pojavu subungualnih fibromov na vseh prstih pri razvojno zaostalem bolniku s tuberozno sklerozo. Opisane so tudi dermoskopske značilnosti ungualnih fibromov.
Yıldız Gürsel Ürün, Mustafa Ürün, Sezin Fıçıcıoğlu
Bowenoidna papuloza je redko predrakavo stanje v anogenitalni regiji, ki ga povzročajo onkogeni genotipi človeških papilomavirusov. Najpogosteje se pojavlja pri mladih spolno aktivnih odraslih in histološko posnema Bowenovo bolezen. Dermoskopija je uporabna pri diagnostiki tako pigmentiranih kot tudi nepigmentniranih kožnih sprememb, vendar dermoskopski kriteriji za bowenoidno papulozo ali Bowenovo bolezen še niso bili sprejeti. V prispevku predstavijo pregled dermoskopskih ugotovitev pri bowenoidni papulozi v literaturi z namenom povečanja uporabe dermoskopije pri diagnostiki te bolezni.
Nicolas Kluger, Marie Andraud, Céline Lartigau-Roussin, Nathalie Sultan-Bichat
Koebnerjev fenomen je povezan s kožnim lupusom eritematozusom (CLE). Predstavijo primer 20-letne ženske z 10-letno zgodovino sistemskega lupusa, za katerega je prejemala hidroksiklorokin in metotreksat. Bolnica je imela na lasišču, mestu prebadanja ušes in temporalno (mesto, kjer je nakit poškodoval kožo) značilne lezije za diskoidni eritematozni lupus (DLE). Na tetovažah je imela subakutne lezije CLE (SCLE). Histologija in neposredna imunofluorescenca je potrdila CLE. Pri pregledu literature je bilo opisanih 13 primerov Koebnerjevega fenomena na tetovažah bolnikov s CLE (7 moških, mediana 31,5 let) in nobenega primera po vstavitvi piercingov. Spremembe se pojavijo v roku 1 tedna do 16 let po tetoviranju. Spremembe so lahko izolirane, nastanejo pred ali sočasno z drugimi CLE lezijami, pojavijo se lahko sekundarno na tetovažah. Ne kaže, da bi šlo za povezavo z barvili, vendar je opazen trend prehoda z rdeče na črno barvo, kar bi lahko sovpadalo z odstranitvijo živega srebra iz rdečih barvil. CLE na tetovažah je sicer redek pojav, ki pa se pogosteje kaže kot DLE, ne SCLE. Čeprav tetoviranje ni povezano z resnimi zapleti, bi bilo bolnike, ki so na imunosupresivnem zdravljenju, vseeno potrebno opozoriti pred tetoviranjem, da lahko pride do takšnih zapletov.
Ana C. Gómez-García, Julio C. Salas-Alanís, Nathaly Bar-Fernandez, Rossana Mendoza-Meza, Stephane M. Díaz- Montes, Oscar R. Fajardo-Ramírez
Buschke-Fischer Brauerjeva bolezen je redka keratoderma, za katero so značilne številne hiperkeratotične lezije na dlaneh in podplatih. Deduje se avtosomno dominantno. V več državah so ugotovili povezavo z določenimi genetskimi mutacijami. V prispevku poročajo o primeru 68-letne Perujke, ki je imela hiperkeratotične lezije na dlaneh in podplatih v sklopu Buschke-Fischer Brauerjeve bolezni, pri kateri so ugotovili novo mutacijo (c.249C>G) v genu P34 (AAGAB), ki vodi v nastanek terminalnega kodona (Tyr83*). Po zdravljenju s 30% ureo in 10% salicilno kislino se je stanje pri bolnici izboljšalo.
Maruša Selan, Daja Šekoranja, Mateja Starbek Zorko
Prispevek opisuje primer mladostnice z atipično melanocitno lezijo levo glutealno, ki je bila sumljiva za melanom. Bolnica je bila sicer zdrava brez pridruženih bolezni ali zgodovine raka kože v družini. Nevus je bil sicer prisoten več let, v zadnjih mesecih pa je bolnica opazila spremembo in rast nevusa, ki si ga je sicer poškodovala pred približno 2 letoma, od takrat je tudi opažala spremembe. Čeprav je dermoskopski pregled pokazal spremembe, visoko suspektne za melanom, zaradi česar je bila sprememba izrezana še isti dan, pa je patohistološka preiskava pokazala sestavljeni melanocitni nevus z obsežno dermalno fibrozo in atipično hiperplazijo melanocitov, kar je sovpadalo z diagnozo psevdomelanoma (rekurentni melanocitni nevus).
Dimitra Koumaki, Marios Papadakis, Eleni Lagoudaki, Georgios A. Manios, Dimitrios Kassotakis, Aikaterini Doxastaki, Konstantinos Krasagakis, Andreas Manios
Ekrini in apokrini hidrocistomi so redke, benigne, cistične proliferacije žlez znojnic, ki se običajno nahajajo na predelu glave in vratu. V prispevku avtorji opišejo ključne klinične in histopatološke značilnosti hidrocistomov in pripravijo zgodovinski pregled medicinskega termina hydrocystoma od prve omembe v starodavni Grški literaturi (hydatis) do danes. V raziskavo je bilo vključenih 22 hidrocistomov 20 bolnikov, ki so jih zdravili v Univerzitetni bolnišnici Heraklion na Kreti v Grčiji med 1. januarjem 1998 in 1. januarjem 2020. Podatke so pridobili iz medicinskih kartotek, vsi primeri hidrocistomov so bili histopatološko potrjeni. S formalinom fiksirane in v parafin vklopljene tkivne (FFPE) rezine so s pomočjo imunokemičnih metod obarvali s SMA, p63 in GCDFP-15 ter za histokemično barvanje uporabili PAS. Vključenih je bilo 11 apokrinih in 11 ekrinih hidrocistomov. Deset (50%) bolnikov je bilo moških, povprečna starost je bila 56 ± 15 let. Najpogosteje so se hidrocistomi pojavili na vekah (73%), notranjem kantusu (9%), obrveh (4,5%), vratu (4,5%), nosu (4,5%) in ušesih (4,5%). S SMA, GCDFP-15, CAM 5.2, PAS in PAS-D so se obarvali samo apokrini hidrocistomi. Ponovitev sprememb niso opažali. Avtorji tako predstavijo klinično-patološke značilnosti največje zbirke kliničnih primerov hidrocistomov v Evropi in mediteranski regiji.
Ralfi Singer, Selver Özekinci
Eritema nodosum (EN) je najpogostejša oblika panikulitisa. Najpogostejši etiološki dejavniki za nastanek so streptokokni faringitis, sarkoidoza, Behcetova bolezen in tuberkuloza. Cilj študije je bil določiti etiološke dejavnike, ki vplivajo na nastanek, in oceniti klinične, laboratorijske in histopatološke najdbe pri bolnikih. V raziskavo je bilo vključenih 88 bolnikov, ki so bili diagnosticirani med leti 2013 in 2019. Pri 65 bolnikih je bil na voljo rezultat histopatološke preiskave. Starost bolnikov se je gibala med 17 in 76 leti (povprečje: 41.91 ± 13.07 let). Diagnoza EN je bila 7,8x pogostejša pri ženskah. Bolniki z idiopatskim EN so bili statistično pomembno starejši od sekundarnih primerov, 61 bolnikov (69,3%) jih je imelo pred obstoječo bolezen (sekundarni EN). Najpogostejši etiološki dejavniki so bile okužbe zgodnjih dihal (N=26) ter Behcetova bolezen (N=20). Septalni panikulitis je bil prisoten v 89,2% histoloških vzorcih, mešani ali lobularni panikulitis ter vaskulitis pa sta bila prisotna pri 35,7% bolnikov z Behcetovo boleznijo in EN-podobnimi lezijami. Avtorji zaključijo, da so okužbe zgornjih dihal in Behcetova bolezen glavni etiološki dejavnik za EN v Turčiji. Medtem ko pri klasičnih bolnikih z EN najdemo predvsem septalni panikulitis, pa je pri bolnikih z Behcetovo boleznijo pogosteje prisoten mešan panikulitis in vaskulitis.
Ana Štublar, Vlasta Dragoš, Mateja Dolenc-Voljč
Podedovana bulozna epidermioliza (EB) je redka genetska bolezen kože, za katero je značilna krhkost kože in sluznic. Razširjenost v ZDA je ocenjena na približno 11 primerov na milijon prebivalcev. V Sloveniji še nimamo vzpostavljenega registra za bolnike z EB. Ker so vsi primeri EB diagnosticirani in zdravljeni na dermatološkem oddelku v Ljubljani, so avtorice zbrale podatke za vse znane primere EB v Sloveniji. Glede na te podatke imamo v Sloveniji približno 20 primerov vseh vrst EB na milijon prebivalcev. Do decembra 2020 je bilo tako zabeleženih 29 primerov navadne EB, tri junkcijske EB, 10 dominantno distrofične EB in štiri recesivno distrofične EB. Prevalenca vseh tipov EB v Sloveniji je tako višja v primerjavi z ocenjeno razširjenostjo v ZDA. Za oskrbo teh bolnikov v Sloveniji uporabljamo multidisciplinarni pristop, ki vključuje strokovnjake različnih specialnosti. Poleg tega v prispevku avtorice opišejo tudi najnovejšo klasifikacijo in diagnostični protokol za EB ter mednarodna priporočila za interdisciplinarno oskrbo bolnikov.
Federico Diotallevi, Oriana Simonetti, Giulia Radi, Elisa Molinelli, Giulio Rizzetto, Oscar Cirioni, Marcello Mario D’Errico, Annamaria Offidani
Skoraj 13 mesecev je minilo odkar je Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) 11. marca 2020 razglasila pandemijo koronavirusne bolezni 19 (COVID-19), ki jo povzroča virus SARS-Cov-2. V tem času smo ugotovili, da je najuspešnejša metoda za preprečitev okužbe in težjega poteka bolezni cepljenje. Glede na dokument SZO z naslovom “Draft landscape of COVID-19 candidate vaccines” je v tem trenutku 275 cepiv v razvoju, čeprav so v Evropi in ZDA trenutno v uporabi štiri. Lastnosti cepiv se pomembno razlikujejo, zato je še zlasti v dermatologiji ključno poznavanje cepiva (npr. pri zdravljenju bolnikov z atopijskim dermatitisom). Bolniki z atopijskim dermatitisom so namreč nagnjeni k razvoju alergij, zaradi česar se z vprašanji o varnosti cepiv pogosto obračajo na dermatologa. V prispevku avtorji predstavijo pregled literature o cepivih proti COVID-19 ter delijo osebne izkušnje s cepljenjem.
Tommaso Bianchelli, Anna Campanati, Claudia Sapigni, Andrea Costantini, Luca Butini, Giulia Radi, Annamaria Offidani
Atopijski dermatitis (AD) je kronična imunsko posredovana bolezen, ki se pojavi v otroštvu, prizadene pa lahko tudi odrasle. Za AD so značilne izjemno srbeče ekcematozne lezije, breme bolezni pa pomembno vpliva na kakovost življenja. Dupilumab je zdravilo, ki vsebuje humana monoklonska protitelesa proti receptorju alfa za interlevkin-4 (IL-4), kar prepreči signaliziranje preko IL-4 in IL-13. Gre za prvo biološko zdravilo, odobreno za zdravljenje zmerne do hude oblike AD. V prispevku opisujejo primer 39-letnega bolnice s hudim kroničnim AD in pridruženimi alergijami, pri kateri so se konvencionalne metode zdravljenja izkazale za neučinkovite ali pa so bile kontraindicirane. Bolnica je bila hkrati okužena tudi z virusom hepatitisa B in HIV, kar predstavlja prvi opisan primer odraslega bolnika z AD na zdravljenju z dupilumabom in omenjenima kroničnima virusnima okužbama. Pred pričetkom zdravljenja z dupilumabom je bolnica že prejemala protivirusno terapijo, v prispevku so podrobno predstavljeni podatki o učinkovitosti in varnosti dupilumaba po 24 tednih zdravljenja.
Zvonimir Bosnić, Blaženka Šarić, Domagoj Vučić, Božidar Kovačevic, Nikica Marinić, Mile Volarić, Ljiljana Trtica Majnarić
Splošni zdravniki so prvi, ki se v klinični praksi soočajo in diagnosticirajo izpadanje las pri ženskah. Z izpadanjem las je običajno povezanih več sekundarnih dejavnikov, kot so na primer endokrine motnje, neželeni učinki zdravil in fizični ali čustveni stres. V prispevku avtorji opisujejo možno patofiziološko povezavo med hiperprolaktinemijo in alopecijo pri bolniku z avtoimunsko boleznijo ščitnice, ki v medicinski literaturi ni pogosto opisana. Predstavijo primer 27-letne bolnice z avtoimunsko boleznijo ščitnice na nadomestni hormonski terapiji, ki je obiskala osebnega zdravnika zaradi pojava frontalne alopecije, ki jo je začela opažati pred več meseci. Laboratorijski rezultati in ultrazvočni pregled ščitnice so potrdili avtoimunsko obolenje ščitnice z znižanimi vrednostmi ščitničnih hormonov in povišanim prolaktinom ter normalnimi vrednostmi spolnih hormonov. Zaradi zvišanega prolaktina je bolnica opravila CT hipofize, ki je izključila patologijo na možganih. Po trenutno dostopnih podatkih ne obstaja sistematična analiza vpliva hiperprolaktinemije na pojav alopecije pri posameznikih z avtoimunskimi boleznimi. V odsotnosti tumorja, ki bi proizvajal prolaktin, je potrebno opredeliti druge razloge za povišane vrednosti prolaktina.
Khairuddin Djawad, Siswanto Wahab, Nasrum Massi
Kožno tuberkulozo povzroča bakterija Mycobacterium tuberculosis in se kaže z različnimi kliničnimi značilnostmi v odvisnosti od gostiteljevega imunskega statusa in načina razsoja bakterije. Skrofuloderma je oblika kožne tuberkuloze, ki se pogosto pojavi na koži nad okuženo bezgavko ali kostjo, medtem ko se tuberkulozni čankar pogosteje pojavi na mestih, ki so izpostavljena poškodbam. Soobstoj več kot ene oblike kožne tuberkuloze je zelo redek. V prispevku opisujejo primer 21-letnega imunsko kompetentnega moškega s kronično nezaceljeno rano na levi golenici, pri katerem so se naknadno pojavile gnojne razjede obojestransko submandibularno. Barvanje po Ziehl-Neelsnu je potrdilo prisotnost acidorezistentnih bacilov, zato je bila postavljena diagnoza tuberkulozni čankar in skrofuloderma. Primer poudarja pomembnost kliničnega suma na kožno tuberkulozo in možnost soobstoja več različnih oblik kožne tuberkuloze.
Khairuddin Djawad
Hipopigmentirana mycosis fungoides (HMF) je redka oblika MF, ki je pogosto spregledana. V prispevku avtorji opisujejo primer 35-letnega moškega z belimi, ne srbečimi lisami na prsih, ki jih je opažal že 10 let. Bolnik je bil predhodno zdravljen zaradi gobavosti, vendar je bila terapija neuspešna. Klinični pregled bolnika je pokazal ostro omejene multiple hipopigmentirane lezije in makule na prsih, trupu in zadnjici, pri čemer so nekatere lezije imele tudi centralno rdečico in izražale znake anhidroze. Pregled kože ni pokazal prisotnosti acidorezistentnih bacilov, na histopatološkem pregledu pa so bili vidni Pautrierjevi mikroabscesi. Postavljena je bila diagnoza HMF, bolnika so zdravili s 16 mg metilprednizolona dvakrat dnevno ter z lokalno uporabo desoksimetazona in 1% losjona z metoksalenom ter izpostavljenostjo soncu. V 6 mesecih so opazili znatno izboljšanje stanja. Ob kroničnih nepojasnjenih hipopigmentiranih lezijah je potrebno pomisliti na MHF, da se izognemo napačnemu zdravljenju in napredovanju bolezni.
Ana P. Sánchez-Pérez, Fiorelle Urbina-Calderón, Josver Pretell-Vera, Keyko Principe-Pereda, Christian Saldaña- Beltrán, Rosangela Raza-Calderón, Antonio Revilla-Torres, Jenny Valverde-López
Pemfigus herpetiformis (PH) je redka oblika pemfigus foliaceus in pemfigus vulgaris. Bolniki imajo protitelesa proti desmogleinu 1 in redkeje proti desmogleinu 3 in desmokolinom. Avtorji predstavljajo primer 24-letne ženske z 3-letno anamnezo ponavljajočih se pruritičnih eritematoznih papul in anularnih plakov na trupu in okončinah. V zadnjih mesecih so se ji okoli anularnih lezij pojavile majhne vezikule. Histološki pregled je pokazal eozinofilno spongiozo, direktna imunofluorescenca pa medcelične prostorčke v epidermisu, kar je značilno za pemfigus. Ker sluznica ni bila prizadeta, je bila postavljena diagnoza PH. Medtem ko zdravljenje z dapsonom in metotreksatom ni bilo učinkovito, pa je njena bolezen prešla v remisijo po uporabi prednizona in mikofenolat mofetila.
Giovanni Marco D’Agostino, Melania Giannoni, Giulio Rizzetto, Federico Diotallevi, Anna Campanati, Marina Scarpelli, Laura Pepi, Annamaria Offidani
Rosai-Dorfmanova bolezen (RDD) je bolezen histiocitov, ki zelo redko prizadene samo kožo. RDD je večinoma neboleča, značilna je splošna limfadenopatija. V prispevku avtorji predstavijo primer bolnice s kožnimi papulami in tipnimi globokimi nodularnimi lezijami na levi nogi. Sprva so bile spremembe napačno opredeljene kot sarkom mehkega tkiva, po CT preiskavi celotnega telesa in kirurški odstranitvi sprememb pa je bila postavljena diagnoza ne-Langerhansove benigne histiocitoze ali RDD. Pri bolnici v 7 mesecih spremljanja ni prišlo do ponovitve bolezni ali sistemske prizadetosti.
Katarina Trčko, Jurij Plaznik, Jovan Miljković
Akvarijski granulom je redka okužba kože, ki jo povzroča bakterija Mycobacterium marinum. Največkrat pride do okužbe ob stiku poškodovane kože s kontaminirano vodo ali okuženimi ribami. Večina današnjih okužb je povezana z delom v akvariju. Največkrat se pojavijo solitarni noduli s sporotrihodinim širjenjem. Postavitev pravilne diagnoze je pogosto težavna zaradi pomanjkanja kliničnega suma, nespecifičnih histopatoloških izvidov in pogosto neuspešne kultivacije bakterije. V prispevku avtorji predstavijo primer 37-letnega moškega z okužbo kože z M. marinum, ki se je kazala kot eritematozni, luščeči plaki. Zaradi prvotno negativnih rezultatov kultivacije gliv in netuberkuloznih mikobakterij je bolnik prejemal empirično sistemsko antibiotično in antimikotično terapijo, ki pa nista bili uspešni. Pravilna diagnoza je bila postavljena 3 mesece po prvem pregledu bolnika. Po uvedbi zdravljenja z rifampicinom in klaritromicinom je po 6 mesecih prišlo do popolne remisije bolezni.
Fatemeh Ahmadaghaei, Hossein Kavoussi, Ali Ebrahimi, Mansour Rezaei, Reza Kavoussi, Elias Salimi
Vitiligo je bolezen z visoko prevalenco in morbiditeto, ki negativno vpliva na različne aspekte življenja bolnikov. Zaradi pogoste neuspešnosti pri zdravljenju vitiliga v prispevku predstavijo možnost presaditve melanocitov in keratinocitov. V študijo so vključili 32 bolnikov (16 žensk in 16 moških). Po aplikaciji lokalnega anestetika na mestu odvzema melanocitov so slednje porazdelili na prizadeto mesto. Po po posegu so posameznike so spremljali in opazovali učinek zdravljenja ter morebitne zaplete. Od 32 bolnikov z 99 lezijami jih je 28 (87,5%) imelo generaliziran tip, pri čemer se je 46 (46,5%) sprememb nahajalo na zgornjem udu, ki je bilo tudi najpogostejše prizadeto mesto. Pri 18 (18,2%) lezijah je prišlo do odlične, pri 26 (26,3%) pa do zadovoljive repigmentacije. Statistično pomembno izboljšanje repigmentacije so opazili pri lezijah na obrazu. Presaditev melanocitov in keratinocitov je varna, enostavna in poceni metoda z zmerno stopnjo repigmentacije refraktarnih spremembah v sklopu vitiliga. Poleg tega so rezultati zdravljenja sprememb na koži obraza obetajoči.
Anja Šterbenc, Olga Točkova, Liza Lea Lah, Tina Kamhi Trop, Katja Seme, Nataša Švent-Kučina, Irena Peteln, Mateja Pirs
Ob pomanjkanju nedavne literature na temo perianalne streptokokne bolezni (PSD) so avtorice izvedle podrobno analizo kliničnih značilnosti PSD in zdravljenja. V obdobju med januarjem 2006 in decembrom 2016 so izvedle retrospektivno analizo podatkov bolnikov s sumom na PSD, za kar so uporabile laboratorijski informacijski sistem Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo v Ljubljani. Pregled zdravstvene datoteke bolnikov je vseboval podatke o spolu in starostni bolnikov, pridruženih boleznih, trajanju težav, znakih in simptomih PSD, epidemiološki zgodovini, datumu diagnoze, mikrobioloških značilnostih betahemolitičnih streptokokov, laboratorijskih vrednosti, trajanju in tipu sistemske/lokalne terapije in ponovitve epizod PSD. Skupno je bilo identificiranih 64 primerov PSD pri otrocih in 8 primerov pri odraslih. Najpogosteje opisani simptomi so bili perianalni eritem (67/72; 93,1%), analne fisure (28/72; 38,8%), srbečica (22/72; 30,6%) in kri na blatu (19/72; 26,4%). Simptomi in znaki so trajali <1 teden do >1 leto, pri čemer je kar 58,3% bolnikov opažalo simptome bolezni v trajanju 1 tedna do 6 mesecev. Večina je prejela sistemsko (63/72; 87,5%) in lokalno (56/72; 77,8%) terapijo. Ker so znaki PSD zelo nespecifični še vedno pogosto prihaja do zamude pri diagnozi te bolezni, kar podaljšuje nelagodje bolnikov.
Klara Cvenkel, Mateja Starbek Zorko
Luskavica je kronična, imunsko posredovana vnetna bolezen kože, ki prizadene do 1,2% otrok in mladostnikov. Možnosti za zdravljenje pri otrocih temeljijo na principih zdravljenja odraslih, kljub temu da večina zdravil ni odobrena za uporabo v pediatrični populaciji. Avtorji predstavijo težave o pomanjkanju informacij o učinkovitosti in varnosti zdravil za zdravljenje luskavice pri otrocih, saj se v tej populaciji večinoma uporabljajo »off-label«. V prihodnosti bo potrebno izvesti klinične poizkuse, ki bodo jasno opredelili terapevtski spekter zdravil za zdravljenje luskavice pri otrocih in mladostnikih.
Rina Munirah Bulqini, Farida Tabri, Khairuddin Djawad
Erythema annulare centrifugum (EAC) je redka kožna bolezen, za katero se domneva, da jo povzročajo interakcije med vnetnimi celicami, mediatorji in tujimi antigeni. Običajno se začne s pojavom eritematoznih makul ali urtikarijskih papul, ki se periferno povečajo in tvorijo arkuatne ali policiklične plake. Ker še ni na voljo učinkovitega zdravila, se bolezen zdravi le simptomatsko. Avtorji predstavijo primer 50-letnega moškega z rdečimi in srbečimi lezijami po obeh rokah, okoli stegen, na trebuhu in na zadnjici. Spremembe je prvič opazil 3 leta pred začetkom zdravljenja, navajal je, da se je bolezen pogosto ponovila. Glivna okužba je bila izključena, histopatološka preiskava je potrdila diagnozo EAC. Bolnik je prejemal lokalne kortikosteroide, lokalni antimikotik in antihistaminik. Kljub minimalni regresiji sprememb je bolnik navajal občutno zmanjšanje srbečice, poleg tega ni prišlo do pojava novih lezij. Kljub redkosti je pri anularnih eritematoznih plakih potrebno pomisliti na EAC.
Igor Kapetanovic, Srdjan Tanasilovic, Martina Bosic, Dubravka Zivanovic
V prispevku so predstavljeni trije novoodkriti primeri kožne oblike poliarteritis nodosa, ki so jih spremljali od 38 do 49 mesecev. Opisane so klinične in histološke najdbe in možnosti za zdravljenje, ki so privedli do hitrejše remisije. Vsi bolniki so ustrezali kriterijem za postavitev diagnoze. Bolniki so se med seboj razlikovali v prisotnosti drugih simptomov, laboratorijskih vrednostih in zdravljenju. Avtorji zaključujejo, da se je uporaba dapsona z ali brez dodatka sistemskih steroidov izkazala za zelo učinkovito, čeprav se redkeje uporablja. Agresivnejša terapija v kratkotrajnih intervalih bi potencialno lahko privedla do hitrejše remisije kožnih lezij in drugih simptomov brez tveganja za kronične ponovitve bolezni, ki so sicer pogoste.
Efstathia Pasmatzi, George Badavanis, Nikiforos Kapranos, Alexandra Monastirli, Assimina Apostolidou, Dionysios Tsambaos
V prispevku poročajo o primeru moškega, pri katerem so bile hkrati prisotne anogenitalne bradavice, Bowenoidna papuloza in ploščatocelični karcinom kot posledica okužbe s HPV-16/18.
Miloš D. Pavlović, Vesna Jurčić, James Loubser
Pri odraslih je potrebno nevuse Spitz redno spremljati. Dermoskopija je metoda izbora za in vivo opazovanje melanocitnih nevusov, s pomočjo katere lahko diagnosticiramo nevarnejše lezije. Kljub temu je možno, da se dermoskopske najdbe ne ujemajo s histološko sliko. V prispevku je predstavljen primer hitro spreminjajočega se nevusa pri odraslem bolniku, pri katerem je dermoskopija nakazala na veliko tveganje za melanom, histološka preiskava pa je pokazala, da gre za nevus Spitz s spremljajočo imunsko reakcijo.
Jovan Miljković, Anja Šterbenc
Spomladi prihodnje leto bo minilo 30 let od izdaje prve številke revije Acta Dermatovenerologica Alpina, Pannonica et Adriatica (Acta Dermatovenerol APA). Kljub trdemu delu pa se zdi, da izpolnitve dolgoletne želje, t.j. pridobitev faktorja vpliva, ni nikjer na vidiku. Vsaka vloga za pridobitev faktorja vpliva je bila zavrnjena, pri čemer je bil razlog neizpolnjevanja kriterijev SCIE vsakič drugačen, zaradi česar v uredništvu revije sklepajo, da v svetu založniških gigantov in komercialnih interesov očitno preprosto ni prostora za majhne in neodvisne revije. Kljub razočaranju bo revija nadaljevala z dolgoletno tradicijo zagotavljanja odprtega dostopa do kakovostnih vsebin iz področja dermatologije in spolno prenosljivih bolezni.
Ahmed Abdel Bary, Marwa Eldeeb, Eman Hassan
Alopecija z brazgotinjenjem (cicatricial alopecia; CA) je posledica nepopravljivega uničenja in fibroze lasnih mešičkov. Trihoskopija je neinvazivna metoda za diagnostiko. V raziskavi so pri 32 bolnikih s klinično diagnozo CA so opravili trihoskopijo in histopatologijo ter primerjali občutljivost in specifičnost klinične in trihoskopske diagnoze s histopatologijo kot zlatim standardom. Pri 12 bolnikih je bila klinično postavljena diagnoza diskoidni eritematozni lupus, pri štirih lichen planopilaris (LPP), pri dveh frontalno fibrozirajočo alopecijo (FFA), pri treh folikulitis decalvas (FD), pri devetih centralna CA in pri dveh dolgotrajna alopecija areata. Na podlagi trihoskopije so pri bolnikih postavili naslednje diagnoze: pri 13 bolnikih diskoidni lupus, pri devetih LPP, pri dveh FFA, pri treh FD, pri štirih centralno CA in pri enem bolniku psevdopelade. Histopatologija je potrdila diskoidni lupus pri 13, LPP pri petih, FFA pri dveh, FD pri treh, centralo CA pri šestih, psevdopelado pri dveh in sarkoidozo pri enem bolniku. Občutljivost in specifičnost klinične diagnoze za diskoidni lupus sta 69,2% in 84,2%, 40,0% in 92,6% za LPP, 100,0% in 100,0% za FFA, 66,7% in 96.6% za FD in 66.7% ter 80.8% za centralno CA. Občutljivost trihoskopije znaša 84,6% in 89,5% za diskoidni lupus, 100,0% in 85.2% za LPP, 100,0% in 100,0% za FFA in FD, 66,7% in 100.0% za centralno CA, in 50,0% ter 100,0% za pseudopelade. Na podlagi teh rezultatov avtorji zaključijo, da je trihoskopija lahko enakovredna histopatologiji pri diagnosticiranju nekaterih primerov CA.
Vikrant M Jadhav, Manoj T Waghmare
V prispevku avtorji predstavijo klinične značilnosti in razširjenost kožne tuberkuloze v Nashiku v Indiji. Od januarja 2018 in do decembra 2019 so diagnosticirali 52 primerov kožne tuberkuloze. V vseh primerih je bila diagnoza postavljena klinično, odvzete so bile biopsije za histološko potrditev. Klinično so opisovali 26 (50%) primerov lupus vulgarisa, 15 (29%) primerov skrofuloderme, 6 (12%) primerov tuberculosis verrucosa cutis, 4 (8%) primere papulonekrotičnega tuberkuloida in en primer (2%) lichen scrofulosorum. Bolniki so bili stari od 5 do 65 let, prevladovali pa so moški (64%). Histopatološki pregled odvzetega tkiva je v vseh primerih pokazal granulomatozne spremembe, v večini vzorcev so bile prisotne Langhansove celice velikanke. Pri ulceriranih lezijah so opazili infiltracijo epitelijskih celic in drugih vnetnih celic, kot so limfociti, nevtrofilci in eozinofilci. Raziskava je imela nekaj omejitev, vključno z majhnim številom bolnikov in dejstvom, da je bila študija izvedena na podeželju, kjer je glavni vir dohodka kmetijstvo, zaradi česar je bila večina obravnavanih bolnikov kmetov. Višja incidenca kožne tuberkuloze pri odraslih moških nakazuje na to, da so poškodbe ena izmed možnih razlogov za kožno tuberkulozo. Visok delež histološko potrjenih primerov poudarja pomembnost biopsije kože pri bolnikih s kožno tuberkulozo.
Petra Klepac, Lina Berlot, Irena Klavs
Cilj slovenske nacionalne raziskave o spolnem življenju, odnosih in zdravju, izvedene v letih 2016-2017, je bilo oceniti razširjenost in identificirati dejavnike tveganja za okužbo s Chlamydia trahomatis (CT) med spolno izkušenimi 18-49 letnimi Slovenci in Slovenkami, kar bi omogočilo izboljšanje ukrepov za nadzor nad okužbami. Podatke so pridobili na podlagi priložnostnega vzorca splošne populacije v starosti 18-49 let. Sodelujoči so oddali za preiskavo na prisotnost CT. podatki so bili analizirani s STATA 15. Izmed 1,046 izvedenih testov na CT je bila okužba potrjena pri 0,5% testiranih moških (95% interval zaupanja (CI): 0,1-1,9) in 1,7% (95% CI: 0,9–3,3) ženskah. Najvišja prevalenca okužb je bila pri zaznana pri ženskah, starih med 18 in 24 let (5,6%; 95% CI: 2,0–14,4). Ženske v starosti 18-49 let z novim spolnim partnerjem v zadnjem letu so imele višje tveganje za okužbo s CT (prilagojeno razmerje tveganja 8,9, 95% CI: 2,5–31,9). Na podlagi dobljenih rezultatov bi bilo smiselno razmisliti o oportunističnem letnem testiranju na CT pri spolno aktivnih ženskah, mlajših od 25 let. Prav tako bi morali ponuditi testiranje starejšim ženskam, ki so poročale o novem spolnem partnerju v zadnjem letu.
Špela Šuler Baglama, Katarina Trčko
Luskavica je kronična imunsko posredovana kožna bolezen, ki prizadene 125 milijonov ljudi po vsem svetu. V zadnjih dveh desetletjih predstavljajo biološka zdravila velik napredek pri zdravljenju hujših oblik luskavice. Delujejo na eno ali več tarč, s čimer modificirajo ali preprečijo signalne poti, ki so vpletene v patofiziološke procese nastanka bolezni. V prispevku avtorici predstavita neželene učinke bioloških zdravil za zdravljenje luskavice. Ker so bili inhibitorji tumor nekrotizirajočega dejavnika (anti-TNF) prva zdravila na tržišču, se tudi večina literature osredotoča na neželene kožne učinke teh zdravil, čeprav je v zadnjem času na voljo čedalje več podatkov o neželenih učinkih tudi za novejša biološka zdravila, ki zavirajo delovanje interlevkina (IL)-12/-23, IL-17 in IL-23. Nekateri neželeni učinki so nespecifični (npr. reakcija ne mestu injiciranja), medtem ko so nekateri drugi značilni za posamezen razred zdravil (npr. okužbe s Candida spp. pri zaviralcih IL-17). Ker pa se biološka zdravila za zdravljenje luskavice uporabljajo tudi za zdravljenje drugih imunsko posredovanih bolezni (npr. revmatoidnega artritisa), podatki o neželenih učinkih izhajajo iz različnih virov različne kakovosti, zaradi česar je potrebna previdnost pri interpretaciji.
Eva Klara Merzel Šabović, Gabriele Turel, Mojca Sever
Perianalne kožne lezije so pogosta kožna sprememba zaradi katere bolniki obiščejo dermatologa. Dermatolog mora tako biti seznanjen s širokim spektrom možnih vzrokov za nastanek perianalnih lezij, kar omogoča pravočasno zdravljenje. V prispevku avtorice predstavijo primer 24-letnega moškega s perianalno razjedo kot posledica okužbe z virusom herpesa simpleksa. Po 5-mesečnem klinično mirnem stanju se je razjeda nenadoma začela širiti. Sočasno so pri bolniku odkrili tudi neprepoznano okužbo s HIV v četrtem stadiju (sindrom pridobljene imunske pomanjkljivosti, AIDS). Primer nakazuje na to, da bi lahko pojav hitro napredujočih perianalnih lezij koreliral z napredkom HIV v AIDS. Vse bolnike s perianalnimi lezijami infekcijskega izvora je potrebno testirati za druge spolno prenosljive bolezni, da se ne spregleda morebitnih sočasnih okužb (npr. s HIV).
Angeliki Gardikioti, Theodora Maria Venou, Maria Mainou, Chistina Nikolaidou, Philippos Klonizakis, Evangelia Vetsiou, Kyriakos Psarras, Efthymia Vlachaki
Kronična limfocitna levkemija (KLL) je vrsta maligne limfoproliferativne bolezni, za katero je značilen hiter in nenadzorovan porast limfoidnih celic, večinoma monoklonalnih limfocitov B (B-KLL). Bolniki s KLL imajo lahko kožne lezije, ki jih razdelimo na specifične in nespecifične. Specifične kožne lezije nastanejo zaradi infiltracije z levkemičnimi celicami, ki jih prepoznamo s histopatološkim pregledom biopsije. Nespecifične lezije pa obsegajo večji del sprememb pri bolnikih s KLL in se kažejo kot petehije, purpura, urtikarija, eksfoliativni dermatitis, paraneoplastični pemfigus, vaskulitis ali eozinofilna dermatoza. Eozinofilna dermatoza hematološke rakave bolezni (EDHM) je redka kožna manifestacija, ki se pojavi na različnih lokacijah kot papularne, pruritične in občasno vezikularne ali vezikulobulozne eflorescence. V prispevku predstavijo redek in zanimiv primer 58-letne bolnice z anamnezo B-KLL in nespecifičnim vezikularnim pruritičnim izpuščajem. Bolnici so pred 3 leti diagnosticirali KLL, prejela je 6-mesečno imunokemoterapijo z rituksimabom, fludarabinom in ciklofosfamidom. Avtorji predstavijo tudi kratek pregled literature.
Corrado Tagliati, Giulio Rizzetto, Giuseppe Lanni, Matteo Marcucci, Giulio Argalia, Gabriella Lucidi Pressanti, Oriana Simonetti, Annamaria Offidani
Paraneoplastični pemfigus (PNP) je avtoimunska bolezen, ki je skoraj vedno povezana z neoplazijo. Nespecializirani radiologi običajno ne vedo, katere vrste neoplazij so lahko povezane s PNP. Naša raziskava ocenjuje učinek predavanja iz dermatologije na uspešnost radiologov pri diagnosticiranju neoplazije. V prvem delu sta dva radiologa ocenila slike torakoabdominalne računalniške tomografije (CT) 43 bolnikov s PNP, pri čemer nista poznala ocen drugega. Šest mesecev po prvem odčitku slik sta se radiologa udeležila predavanja dveh dermatologov o PNP, šest mesecev pozneje pa sta oba radiologa ponovno odčitala slike izvorne preiskave. Statistična analiza je pokazala pomembne razlike v občutljivosti CT preiskave med prvim in drugim krogom odčitavanja slik pri obeh radiologih (radiolog 1: p = 0,0313; radiolog 2: p = 0,0156). To je prva študija, ki je ocenjevala učinkovitost dermatološkega predavanja na diagnostično uspešnost. Za radiologe je zelo pomembno, da so seznanjeni s posebnimi novotvorbami, ki so lahko povezane s PNP, saj ima lahko to neposreden klinični vpliv na diagnostično uspešnost.
Hicham Titou, Hasna Kerrouch, Rachid Frikh, Naoufal Hjira
Pridružene bolezni pri bolnikih buloznim pemfigoidom (BP) v Maroku še niso bile natančno opredeljene. V raziskavi avtorji preučujejo klinične značilnosti, pridružene bolezni in zdravila pri skupini maroških bolnikov s potrjenim BP, z željo da bi ti podatki prispevali k zmanjšanju obolevnosti in umrljivosti. Presečna študija je vključevala 81 primerov BP, diagnosticiranih v obdobju 2015-2018, in 162 po starosti in spolu usklajenih kontrol, ki so bili spremljani na oddelku za dermatologijo univerzitetne bolnišnice. V raziskavo je bilo vključenih 81 posameznikov; povprečna starost ob diagnozi je bila 71,3 leta, 53 % jih je bilo moškega spola. Najpogostejše sočasne bolezni so bile hipertenzija (58 %), sladkorna bolezen tipa 2 (43 %) in dislipidemija (31 %). Skoraj četrtina kohorte (28 %) je imela pred pojavom BP diagnosticirano vsaj eno nevrološko obolenje. BP je bil v primerjavi s starostno usklajeno kontrolno skupino pomembno povezan s prisotnostjo malignih bolezni (14 %; p = 0,017) in možganske kapi (16 %; p = 0,009). V stalni terapiji so bile najpogostejše skupine zdravil blokatorji beta, diuretiki in statini. Skupno je 86 % bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2 prejemalo antidiabetična zdravila, predvsem metformin (82 %) in gliptine (51 %). Raziskava je pokazala, da je BP povezan z možgansko kapjo in prisotnostjo malignih bolezni v primerjavi s starostno usklajeno splošno populacijo. Ta raziskava tudi kaže na potrebo po opredelitvi vloge nekaterih zdravil kot vzročnih dejavnikov za pojav BP.
Manahel Alsabbagh, Amina Ismaeel
Atopijski dermatitis je več vzročna vnetna bolezen kože s kompleksno imunopatogenezo, za katero je značilno neravnovesje podskupin celic T. Čeprav v akutni fazi atopijskega dermatitisa praviloma prevladujejo citokini imunosti tipa 2, obstajajo trdni dokazi, ki potrjujejo prispevek citokinov imunosti tipa 1, imunosti tipa 3 in drugih citokinov pri razvoju in napredovanju bolezni. Pregledni članek opisuje citokinsko mrežo pri atopijskem dermatitisu ter izpostavlja področja nejasnosti v imunopatogenezi bolezni in vzroke zanje. Obenem so predstavljene terapevtske tarče, ki so trenutno predmet razvoja, vključno z monoklonskimi protitelesi in majhnimi molekulami, ki zavirajo citokine in signalne molekule pri atopijskem dermatitisu. Citokinski profil atopijskega dermatitisa je zapleten in kontroverzen. Razumevanje vloge citokinov v imunopatogenezi bolezni je bistvenega pomena za opredelitev prilagojenih tarč, kar bo vodilo v boljše zdravljenje in nadzor bolezni.
Melita Vukšić Polić, Nataša Cutvarić, Ksenija Marjanović, Martina Mihalj
Bowenova bolezen (BD) je intraepidermalni ploščatocelični karcinom (SCC), ki lahko napreduje v invazivni SCC z oddaljenimi metastazami. V redkih primerih je lahko povezana z okužbo s človeškim papilomavirusom (HPV), zlasti z genotipi HPV 16, 18, 31, 32 in 34. V prispevku je prikazan primer imunokompetentnega moškega, starega 37 let, z eritematozno liso nepravilne oblike v suprapubičnem predelu, ki se je pojavila na področju, kjer so bili pred enim letom s krioterapijo in podofilotoksinom zdravljeni kondilomi. V času klinično aktivne bolezni je bil bris sečnice pozitiven za prisotnost nevarnejših genotipov HPV. Ker se je sprememba pojavila na območju predhodne povnetne hiperpigmentacije, jo je več zdravnikov obravnavalo kot brazgotino. Namen tega poročila je povečati ozaveščenost o uveljavljajoči se vzročni povezavi med anogenitalno okužbo s HPV in razvojem BD, ki je bila v primeru predstavljenega bolnika možen etiološki dejavnik. Ob tem se zavzemamo tudi za primarne preventivne ukrepe, kot so varne spolne navade in cepljenje proti HPV.
Dyah Ayu Nirmalasari, Farida Tabri, Nurelly Waspodo, Sri Rimayani, Anni Adriani
Inkontinenca pigmenta je redka genodermatoza, ki prizadene skoraj izključno ženski spol. Bolezen je posledica mutacije jedrnega gena NEMO (nuclear factor-κB essential modulator) v lokusu Xq-28 kromosoma X. Bolezen lahko hudo prizadene različne organe, predvsem osrednji živčni sistem in oči. Kožne manifestacije pri incontinentia pigmenti so pogosto blago izražene, vendar so za bolezen pomembno diagnostično merilo. Zdravljenje kožnih simptomov inkontinence pigmenta pogosto ni potrebno, saj lahko spontano izzvenijo. Potrebno je sicer opozoriti na pomen zgodnje diagnoze, pri kateri nam pomagajo kožne manifestacije, saj lahko s hitrim ukrepanjem preprečimo morebitne nepovratne okvare na drugih organskih sistemih.
Oriana Simonetti, Giulia Radi, Elisa Molinelli, Federico Diotallevi, Annamaria Offidani
Trihorinofalangealni sindrom je avtosomno dominantna bolezen, ki jo povzročajo mutacije v genu TRPS in za katero so značilne skeletne, kožne in endokrinološke manifestacije. Klinična slika je lahko zelo raznolika, sindrom pa pogosto ostane neprepoznan. Diagnoza večinoma temelji na značilni klinični sliki ob pomoči slikovne diagnostike, potrdi pa jo genetska preiskava. Poznavanje te genetske motnje je ključnega pomena za pravilno in zgodnje prepoznavanje ter za uvedbo ustreznega podpornega zdravljenja, pomembnega zlasti za preprečevanje ortopedskih zapletov.
Manahel Mahmood Alsabbagh
Za sindrom nepočesljivih las so značilni krepasti lasje v zgodnjem otroštvu. Običajno opažamo izolirano prizadetost las, opisane pa so bile tudi pridružene sistemske okvare, ki vključujejo živčevje, oči in ušesa. Sindrom je razvrščen v tri podtipe, ki so povezani s tremi mutiranimi geni: peptidil arginin deiminazo, tip III; transglutaminazo 3; in trihohialinom. V članku je predstavljena klinična slika sindroma nepočesljivih las s posebnim poudarkom na sistemskih manifestacijah in molekularnih vidikih. Za iskanje ustreznih publikacij je bil uporabljen Google Scholar. Klinični in molekularni podatki so bili tabelirani, izračunani so bili deleži. Najdenih je bilo vsaj 127 primerov. Pri dveh tretjinah primerov so bile ugotovljene prirojene okvare las, pri katerih je bila spremenjena tekstura (83 %), barva (52 %), gostota (15 %) in rast (11 %). Sindrom nepočesljivih las redko prizadene obrvi in trepalnice, pojavlja pa se lahko skupaj s sindromom ohlapnih anagenskih las, androgenetično alopecijo, alopecijo areato in brazgotinsko alopecijo. O spremembah kože, nohtov in zob je poročalo 63 %, 28 % in 25 % bolnikov. Sistemske nepravilnosti niso bile neredke. Poročali so tudi o dismorfnih značilnostih (n = 8) ter nevropsihiatričnih/razvojnih (n = 8), očesnih (n = 7), otičnih (n = 4) in srčno-pljučnih (n = 3) manifestacijah. Molekularno genetska analiza pripomore pri opredeljevanju korelacije med genotipom in fenotipom. Za izključitev morebitne sistemske prizadetosti je potreben pregled pri pediatru.
Ivan Kurniadi, Wong Hendra Wijaya, Kris Herawan Timotius
Malassezia je komenzalna gliva, ki je del normalne kožne mikrobiote. V določenih pogojih in pri določenih posameznikih se lahko spremeni v patogeno kvasovko, ki je povezana s številnimi dermatološkimi boleznimi in raznolikimi kliničnimi manifestacijami. Na ta pojav vpliva edinstvena interakcija med gostiteljem in mikrobom, kar sproži tvorbo različnih dejavnikov virulence, kot so indoli, reaktivne kisikove zvrsti, azelainska kislina, tvorba hif in tvorba biofilma. V preglednem članku so avtorji obravnavali dejavnike virulence glive Malassezia, ki prispevajo k preobrazbi iz komenzalne v patogeno, ter njihovo vlogo pri dermatoloških boleznih, vključno s pityriasis versicolor, seboroičnim dermatitisom, malassezijskim folikulitisom, atopijskim dermatitisom in luskavico.
Liborija Lugović-Mihić, Vedrana Bulat, Nives Pondeljak
Pandemija COVID-19 je spremenila številna področja življenja, vključno z navadami in smernicami v dermatološki praksi ter življenjskim slogom dermatoloških bolnikov. V članku so predstavljeni primeri bolnikov, okuženih s COVID-19, bolnikov, pri katerih so se razvile kožne spremembe zaradi javnozdravstvenih ukrepov povezanih s pandemijo, in bolnikov, pri katerih so se kožne spremembe razvile po cepljenju proti COVID-19. Eden od primerov opisuje bolnico z razširjeno urtikarijo, ki je bila večkrat neuspešno zdravljena s kortikosteroidi in antihistaminiki, dokler ni bila kot vzrok težavam dokazana okužba s COVID-19. Drug bolnik je bil večkrat pregledan in zdravljen na urgenci zaradi izbruhov urtikarije, dokler ni dermatološki pregled potrdil, da gre za dismorfofobijo. Med bolniki s spremembami zaradi poostrene higiene med pandemijo je bila ženska s kontaktnim dermatitisom, ki ga je sprožil večkratni in dolgotrajni stik z razkužilom za roke. Pri drugem bolniku se je pojavila fototoksična reakcija na vratu po uporabi razkužila za roke. Poleg tega smo opazili razširjene kožne spremembe pri bolniku, ki je poročal o nedavnem cepljenju proti COVID-19. Avtorji menijo, da je v sklopu prizadevanj za zamejitev prenosa okužbe ob prvem pojavu nespecifičnega eksantema potrebno testiranje na COVID-19, saj so lahko kožne spremembe zgodnji pokazatelj virusne okužbe.
Dua Cebeci, Şirin Yaşar, Pembegül Güneş, İlyas Enes Sılay
In-tranzit zasevki vključujejo metastatska žarišča v koži in podkožju, ki se nahajajo med tumorjem in najbližjo regionalno bezgavko. Čeprav so bile in-tranzit zasevki opisani pri malignem melanomu, najdemo zapise o podobnih spremembah tudi pri primarnih kožnih nemelanomskih rakih. Obravnava bolnikov s tranzitnim ploščatoceličnim karcinomom (SCC) vključuje napredno zamejitveno slikovno diagnostiko, Mohsovo mikrografsko kirurgijo, adjuvantno obsevanje in morebitno biopsijo varovalne bezgavke ter imuno ali kemoterapijo. V prispevku avtorji poročajo o dveh primerih in-tranzit zasevkov v povezavi s primarnim kožnim SCC.
Anja Šterbenc, Barbara Šoba, Urška Glinšek Biškup, Miša Fister, Urša Mikuž, Marko Noč, Boštjan Luzar
Strongyloides stercoralis navadno povzroča kronične, večinoma asimptomatske okužbe. Pri bolnikih z imunskimi pomanjkljivostmi, zlasti pri tistih, ki prejemajo kortikosteroide, pa se lahko pojavi sindrom hiperinfekcije. Avtorji poročajo o primeru hiperinfekcijskega sindroma s S. stercoralis, ki se je pojavil približno 2,5 meseca po presaditvi srca. Bolnica je bila sprejeta v enoto intenzivne nege v akutni dihalni stiski, z bakteriemijo in petehialnim izpuščajem na trebuhu in prstih. Mikrobiološko testiranje vzorcev dihal je izključilo okužbo s Pneumocystis jirovecii, respiratornimi virusi, patogenimi bakterijami in glivami. Eozinofilija v krvi ni bila prisotna. Histopatološki pregled biopsije petehialnega izpuščaja je bil prvi pokazatelj diagnoze, saj je razkril prisotnost izoliranih filariformnih ličink S. stercoralis v dermisu. Kasnejše mikrobiološko testiranje je potrdilo diagnozo. Primer poudarja vlogo histopatološkega pregleda kožnega izpuščaja pri diagnosticiranju bolnikov z netipično klinično sliko sindroma hiperinfekcije s Strongyloides.
Laura Đorđević Betetto, Boštjan Luzar, Živa Pipan Tkalec, Svjetlana Ponorac
Kožni vaskulitis je prepoznan in potencialno nevaren neželen učinek po cepljenju z različnimi cepivi, pri čemer cepiva proti COVID-19 niso izjema. Predstavljamo primer kožnega levkocitoklastičnega vaskulitisa, ki se je pojavil 17 dni po cepljenju adenovirusnim vektorskim cepivom (Ad26.COV2.S) pri predhodno zdravem 30-letnem bolniku brez pretekle anamneze neželenih dogodkov po cepljenju. V laboratorijskih izvidih so bila prisotna prehodna odstopanja od normale (blaga proteinurija, krioglobulinemija in rahlo znižana raven C3 komplementa), ki pa so izzvenela skupaj z regresijo kožnih sprememb po zdravljenju s topikalnimi steroidi. Čeprav je pojavnost kožnega vaskulitisa po cepivih COVID-19 izjemno nizka, predstavlja pomemben izziv za zdravnika, ko se sooča z občutljivo odločitvijo, ali lahko ti bolniki varno prejmejo poživitvene odmerke cepiva proti COVID-19. Ker so potrdila o cepljenju potrebna za vsakodnevne dejavnosti in imajo omejen rok veljavnosti, lahko to predstavlja perečo težavo.
Maja Prah, Ana Kenk, Jana Rejc Marko
Tularemija ali zajčja mrzlica je zoonoza, ki jo povzroča Francisella tularensis, po Gramu negativen kokobacil. V Sloveniji prevladuje F. tularensis subsp. holarctica (tip B). Človek se okuži z ugrizom členonožcev, neposrednim stikom z okuženo živaljo, zaužitjem okužene vode ali hrane in vdihavanjem okuženega aerosola. Najpogostejša oblika je ulceroglandularna tularemija (> 80 %), za katero sta značilni kožna razjeda in področna limfadenopatija. V nadaljevanju predstavljamo dva primera tularemije s kožnimi spremembami.
Selin Kestel, Feriha Pınar Uyar Göçün, Betül Öğüt, Özlem Erdem
Petletno preživetje pri bolnikih z melanomom z oddaljenimi metastazami je ocenjeno na 25 %. Avtorji v študiji ocenjujejo povezavo med že uveljavljenimi in potencialnimi klinično-patološkimi parametri ter celokupnim preživetjem (OS) bolnikov z metastatskim melanomom. Vključeni so bili primeri metastatskega melanoma (n = 122, 45 žensk, 77 moških), ki so imeli ob postavitvi diagnoze zasevke in so bili napoteni na molekularno patološko analizo. Za prikaz stopnje preživetja je bila uporabljena Kaplan-Meierjeva metoda, primerjave pa so bile opravljene s testom log-rank. Povprečna starost ob diagnozi pri bolnikih z metastazami je bila 56 let (razpon 19-89 let). Enoletna, dvoletna in petletna stopnja celokupnega preživetja je znašala 44 %, 27 % in 17 %. Coxova multipla regresijska analiza je kot neodvisne slabe napovedne dejavnike za celokupno preživetje opredelila naslednje: nastanek perivaskularnih psevdorozet (razmerje tveganja [HR]: 12,821, p = 0,045), pljučni zasevki v primerjavi s tistimi v koži in podkožnim mehkim tkivom in bezgavkami, specifične citološke značilnosti, kot so bistra citoplazma (p = 0,043), in hiperkromna jedra (HR: 98,605, p = 0,005) v primerjavi z vezikularnim vzorcem kromatina. Ob koncu študije je bilo 26 (21 %) bolnikov živih, 96 (79 %) pa jih je umrlo. Zaključimo lahko, da nastanek perivaskularnih psevdorozet lahko predstavlja novo prognostično in diagnostično histopatološko najdbo pri metastatskem melanomu. Tovrstne spremembe so bile prvič opisane na primeru primarnega in metastatskega melanoma.
Sudha Banti, T. K. Sumathy, Kalra Pramila
Inzulinska rezistenca (IR) je motnja presnove, ki igra vlogo v patofiziologiji acanthosis nigricans (AN). Predpostavljali bi torej, da je AN samoumevni dejavnik tveganja in kožni znak IR. Zaradi nasprotujočih si dokazov in nezadostne raziskanosti pa je povezava med AN in IR nejasna. Če bi bila tovrstna povezanost potrjena, bi lahko s presejalnimi pregledi bolnikov z AN omogočili zgodnje diagnosticiranje in zdravljenje IR pred pojavom sladkorne bolezni in njenih zapletov. Namen raziskave je opredeliti pojavnost IR pri bolnikih z AN in povezavo med IR in izraženostjo AN. Pri 87 bolnikih, starih od 18 do 60 let, z nezdravljeno AN in brez znane sladkorne bolezni, je bila zabeležena podrobna anamneza, opravljene so bile sistemske in kožne preiskave ter določen indeks telesne mase (ITM), obseg pasu in bokov ter njuno razmerje (WHR), glukoza v krvi na tešče (FBG), lipidni profil, raven serumskega inzulina na tešče in kvantitativni indeks preverjanja občutljivosti na inzulin (QUICKI). Izraženost kožnih sprememb na vratu je bila ocenjena v skladu s sistemom ocenjevanja Burkeja in sod. AN je bila najpogosteje opažena pri mlajših starostnih skupinah, saj je bilo 93,1 % primerov mlajših od 45 let. Vsi bolniki so imeli lezije na vratu, 63,3 % bolnikov pa je imelo spremembe na več mestih. Skoraj 84 % oseb je imelo prekomerno telesno težo ali je bilo že v območju debelosti. Stopnja AN je bila pomembno pozitivno povezana z BMI (p = 0,002) in WHR (p = 0,016). Visok IR (< 0,35 QUICKI) je bil ugotovljen pri 55 (63,2 %) bolnikih z AN. Nivoji IR, QUICKI in trigliceridov niso bili povezani z izraženostjo AN in številom AN lezij (p > 0,05). Ravni LDL (p = 0,02) in WHR (p = 0,049) so bile pomembno pozitivno povezane s številom lezij AN, vendar ne s stopnjo AN (p > 0,05). Avtorji so zaključili, da je IR sicer prisotna pri bolnikih z AN, vendar povezava med IR in stopnjo AN ni dovolj značilna, da bi AN lahko opredelili kot presejalni marker za IR.
Špela Šuler Baglama, Katarina Trčko
Človeško telo naseljujejo zapletene skupnosti mikroorganizmov. Spremembe v sestavi in delovanju kožne in črevesne mikrobiote so povezane z različnimi kožnimi boleznimi. Mikrobiota je pomemben modulator imunskega sistema in tako vzdržuje homeostazo. Po drugi strani pa lahko imunski sistem spremeni sestavo skupnosti mikroorganizmov. Tako še vedno ni jasno, ali nekatere kožne bolezni povzročajo primarne spremembe lokalne in/ali oddaljene mikrobiote ali pa je disbioza le sekundarna posledica samih dermatoz. Razširitev znanja o disbiozi kožne in črevesne mikrobiote pri kožnih boleznih lahko morda privede do boljšega razumevanja njihove patofiziologije in do odkritja novih molekularnih markerjev za njihovo zgodnejše diagnosticiranje in usmerjeno zdravljenje, na primer z uporabo posebnih mikrobov, ki bi nadomestili manjkajoče. V članku je predstavljen pregled trenutnih dognanj na področju disbioze kožne in črevesne mikrobiote pri psoriazi, atopijskem dermatitisu, hidradenitis suppurativa, seboroičnem dermatitisu, aknah, rozacei in skleroznem lihnu.
Faridha Ilyas
Pioderma gangrenosum (PG) je redka in kronična kožna bolezen, za katero so značilne hitro napredujoče boleče razjede. Domneva se, da gre za imunsko posredovano obolenje, vendar njena natančna etiopatogeneza še ni povsem pojasnjena. Bolezen predvsem v začetni fazi pogosto ni pravilno prepoznana in se lahko napačno diagnosticira kot celulitis. Ob neuspešnem zdravljenju z antibiotiki je potrebno razmisliti o diagnozi PG. Zaradi hitrega razvoja lezij je agresivno zdravljenje s kortikosteroidi že dolgo terapija izbora PG. Ob tem pa lahko pride do neželenih učinkov, kot so krvavitve iz prebavil, zlasti pri bolnikih z avtoimunskimi boleznimi, kot je vnetna črevesna bolezen. Avtorji predstavijo primer 54-letne bolnice s PG, pri kateri je bil sprva zmotno postavljen sum na celulitis in furunkulozo ob vnetni črevesni bolezni. Zdravljena je bila z nizkimi odmerki metilprednizolona, kar je privedlo do znatnega kliničnega izboljšanja in popolne ozdravitve po dveh mesecih zdravljenja.
Natalia Tanojo, Dwi Murtiastutik, Maylita Sari, Astindari, Septiana Widyantari, Afif Nurul Hidayati, Diah Mira Indramaya
Maligni sifilis (MS) je redka, atipična manifestacija sekundarnega sifilisa. Če ulcerativne lezije spremlja ustrezna mikroskopska morfologija, visok titer protiteles, Jarisch-Herxheimerjeva reakcija (JHR) in hiter regres bolezni, je potrebno pomisliti na to obliko sifilisa. Trenutno ni specifičnih priporočil za zdravljenje MS. Avtorji opisujejo primer 24-letnega HIV-pozitivnega MSM s številom celic CD4 470/μl, ki je bil obravnavan zaradi nekrotičnih, ulceroznih lezij in površinskih školjkam podobnih plakov na obrazu, trupu, okončinah in v dimljah. Ob tem so bili prisotni tudi različni značilni znaki sekundarnega sifilisa. Mikroskopija v temnem polju je pokazala spirohete. Histopatološki pregled je pokazal spongiotični dermatitis s številnimi nevtrofilnimi celicami v dermisu, skupaj z endarteritisom in fibrinskimi mikrotrombombi v krvnih žilah. Bolnik je imel visok titer VDRL protiteles, ki je znašal 1:512. Po enkratni injekciji 2.400.000 enot benzatin penicilina G (BPG) je bolezen hitro izzvenela; pacient je ob tem prejemal tudi protiretrovirusno zdravljenje. Kot v nekaterih drugih poročilih, tudi v tem primeru niso opažali JHR. Ta primer je pokazal, da ulcerativne spremembe s površino, podobno lupini ostrig, ki se pojavijo pri HIV-pozitivnih bolnikih, skupaj z ustrezno mikroskopsko morfologijo, visokim titrom VDRL in dramatičnim izboljšanjem po antibiotičnem zdravljenju močno nakazujejo na MS. JHR morda ni več značilen znak za MS. Avtorji zaključijo, da enkratni odmerek 2.400.000 enot BPG zadostuje za zdravljenje MS.
Ina Novak-Hlebar, Marija Crnković, Ivka Djaković, Tihana Magdić-Turković, Tomislav Petričević, Liborija Lugović-Mihić
Vulvodinija je kronična bolečina ali pekoč občutek v vulvi, ki brez organskega vzroka traja vsaj tri mesece. Avtorji predstavljajo primer 53-letne postmenopavzalne ženske, ki je navajal 3 leta trajajoč pekoč občutek v vulvi in nožnici ter nelagodje in bolečino med spolnim odnosom, kar je močno poslabšalo njeno kakovost življenja (QOL) kljub odsotnosti srbenja in kožnih sprememb na spolovilu. Njeni redni ginekološki pregledi so bili v mejah normale, zato je bila napotena k dermatologu, ki je sprožil multidisciplinarni pristop k zdravljenju, pri katerem je sodelovalo več strokovnjakov: anesteziolog, ginekolog, urolog, psihiater in dermatolog. Ciljno psihiatrično zdravljenje (amitriptilin) je skupaj z akupunkturo in podporo ginekologa privedlo do bistvenega izboljšanja simptomov in QOL ter zmanjšanja depresije in anksioznosti, merjenih z Beckovim popisom depresije II (BDI-II) in popisom anksioznosti (State-Trait Anxiety Inventory - STAI). Multidisciplinarni in integrativni pristop je bil ključen za postavitev diagnoze in doseganje odličnega izida.
Mohamad Abou Chakra, Mouatasem Jida, Elie Hanna, Michael Peyromaure, Nicolas Barry Delongchamps, Sabine Roux, Igor Duquesne
Kalcinoza skrotuma je redka bolezen, za katero so značilne številne asimptomatske kalcinirane papule ali vozliči rumenkaste ali rjave barve na tem predelu. Patogeneza te bolezni je slabo poznana. Zdravljenje izbire je ekscizija, ki ji sledi rekonstrukcija skrotuma. S tem dosežemo dober kozmetični rezultat z majhno verjetnostjo ponovitve bolezni. Uporabljajo se tudi novejši pristopi k zdravljenju (npr. ablativni laserji), ki dosegajo zelo dobre rezultate. Avtorji opisujejo primer 28-letnega bolnika z anamnezo hudih aken, ki se je zdravil s peroralnim izotretinoinom, ob katerem je prišlo do pojava vozličev na skrotumu. Diagnoza je bila potrjena z biopsijo. Ob laboratorijskem pregledu krvi je bila ugotovljena hiperkalcemija ob normalnih vrednostih fosforja, parathormona in vitamina D. Hiperkalcemija je bila verjetno posledica zdravljenja z izotretinoinom. Koncentracija kalcija v serumu se je normalizirala po zaključku zdravljenja in hidraciji. Ker je bolnik zavrnil operacijo, je bil napoten v kozmetični laserski center za zdravljenje opisanih sprememb.
Ka Siu Fan, Ka Hay Fan, Pak Lim Tse, Hao Ding, Runqing Su, Hiu Tat Kwok
Avtorji so opravili bibliometrično analizo, ki ocenjuje najvplivnejše študije na področju kliničnih raziskav o melanomu. Na podlagi bibliometrične teorije so bili analizirani članki v podatkovni zbirki Thomson Reuters Web of Science. Z uporabo izrazov melanom, površinsko rastoč melanom, nodularni melanom, lentigo maligna melanom in akralni lentiginozni melanom so bili iskani članki v angleškem jeziku. Sto največkrat citiranih člankov je bilo analiziranih glede na temo, avtorja, revijo objave, leto objave, ustanovo in državo izvora. Identificiranih je bilo 243.109 člankov, od tega je bila večina objavljenih v zadnjih treh desetletjih: 1991-2000 (n = 29), 2001-2010 (n = 28) in 2011-2020 (n = 30). Sto najpogosteje citiranih člankov je bilo v povprečju citiranih 2.159-krat, mediana citiranj je znašala 1.793. Največkrat citiran je bil članek o uporabi ipilimumaba pri metastatskem melanomu, ki so ga napisali Hodi in sodelavci (8.150 citatov). Največ citatov je imela revija New England Journal of Medicine (58.489), največ člankov pa je objavila revija Nature (n = 21). Združene države Amerike so objavile največ člankov (n = 81), na čelu z Nacionalnim inštitutom za raka (n = 16). Večina člankov je obravnavala zdravljenje (n = 68), prognozo (n = 57) in imunoterapijo (n = 27). Avtorji so mnenja, da lahko analiza služi kot vodilo za prihodnje raziskave in poudarja ključna področja raziskav, zlasti na področju genetike in imunoterapije, ki so vplivala na dosedanje znanje o melanomu.
Dilip Meena, Neirita Hazarika, Payal Chauhan, Pratika Goyal
Dermatofitoza je površinska kožna mikoza, ki v Indiji pridobiva epidemične razsežnosti. Zaradi različnih dejavnikov, kot sta prekomerna uporaba in zloraba steroidov, je zdravljenje te bolezni trenutno zahtevno. Presečna raziskava preučuje različne socialno-demografske značilnosti, klinične dejavnike in zlorabo steroidov pri bolnikih z dermatofitozo, ter ocenjuje njihovo kakovost življenja (QOL). Med odraslimi bolniki z dermatofitozo je bila po pridobitvi informiranega pisnega soglasja izvedena bolnišnična presečna študija v trajanju enega leta. Zbrani so bili socialno-demografski in klinični podatki, kakovost življenja pa je bila ocenjena z vprašalnikom Dermatology Life Quality Index (DLQI). Pri 550 bolnikih, ki so bili vključeni v analizo, je bila najpogostejša dermatofitoza tinea (n = 408/550, 74,18 %), prevladovali sta tinea cruris in tinea corporis. Zloraba steroidov je bila pogosta (n = 511/550, 92,90 %), najpogosteje se je uporabljal klobetasol propionat (n = 26/52, 50 %). Najpogostejša neželena učinka sta bila hipopigmentacija in atrofija (53,52 %). Povprečna vrednost DLQI je bila 14,44 ± 7,29 pri moških in 15,78 ± 6,26 pri ženskah. Na oceno DLQI so statistično značilno vplivali (p < .05) zloraba steroidov, nizek socialno-ekonomski status, status mladega odraslega, razširjena tinea in slaba higiena. Ugotovljeno je bilo, da dermatofitoza pomembno negativno vpliva na kakovost življenja. Avtorji so mnenja, da je študija potrdila razširjeno zlorabo steroidov kot enega od pomembnejših vzrokov za nastanek težko ozdravljive tinee v Indiji.
Zehra Topal Hangül, Taha Can Tuman, Bengü Altunay-Tuman, Gizem Yılmaz Saygılı, Ali Evren Tufan
Raziskava opredeljuje klinične značilnosti ponavljajočega se vedenja, osredotočenega na telo, na vzorcu turških otrok in mladostnikov. Ocenjuje pogostost naturalističnega zdravljenja na izbranem vzorcu bolnikov in učinek zdravljenja med trimesečnim spremljanjem. V raziskavo je bila vključena skupina 67 bolnikov, starih od 9 do 17 let, ki so med marcem in junijem 2013 obiskali terciarni center s težavami zaradi grizenja nohtov, manipulacije kože in/ali puljenja las. Bolniki so izpolnili psihometrične lestvice in bili ocenjeni glede resnosti simptomov, izboljšanja in neželenih učinkov po začetnem razgovoru in ob kontrolnih obiskih med 4. in 8. tedni. Najpogostejše ponavljajoče se vedenje je bilo grizenje nohtov. Pri grizenju nohtov je bilo subjektivno zavedanje večje, prav tako je bilo ugotovljeno, da je bila potreba pred vedenjem in sprostitev po vedenju večja. Čeprav med izbiro zdravljenja in potekom psihiatričnih ukrepov ni bilo pomembnih razlik, je bilo po zdravljenju ugotovljeno znatno izboljšanje funkcionalnosti. Avtorji menijo, da kljub omejitvam raziskave majhno število študij o ponavljajočih se vedenjih povečuje pomen študij na tem področju.
Ting Ting Cheng, Hui-Ju Yang
S fluoroskopijo povzročen kronični dermatitis (FICRD) je redek, vendar vse pogostejši zaplet, ki ga je težko diagnosticirati zaradi raznolikih simptomov in poznega pojava. Pojavi se običajno več mesecev do več let po izpostavitvi sevanju. Pri bolnikih, ki potrebujejo kateterizacijo, so dejavniki tveganja za razvoj radiodermatitisa debelost, prisotnost kompleksne okluzije ali lezije s kronično popolno okluzijo, uporaba fiksnega veliko kotnega žarka in čas postopka, daljši od dveh ur. Avtorji opisujejo primer bolnika s kroničnim dermatitisom povezanim s fluoroskopijo, s 7-letno anamnezo prisotnosti induriranega plaka na hrbtu. Potrebno je ozaveščati zdravnike o ogroženih skupinah, kar pripomore k zgodnjemu prepoznavanju bolezni.
Nurul Indah Pratiwi, Khairuddin Djawad, Jonathan Kurnia Wijaya, Mahmud Ghaznawie, Siswanto Wahab, Airin Nurdin
Mikrocistični adneksalni karcinom (MAC) je redek adneksalni tumor z ekrino in pilarno diferenciacijo. Je lokaliziran in agresiven ter pogosto napačno diagnosticiran kot druge dermatoze. Najpogostejše klinične manifestacije so rumenkaste ali kožno obarvane papule, noduli in plaki. V redkih primerih se lahko pojavijo atipični znaki, kot na primer ulceracija, ki spominja na bazalnocelični karcinom (BCC). Diagnoza MAC je odvisna predvsem od histopatološkega pregleda. Zaradi možne infiltracije v druge strukture, na primer pri perinevralni invaziji, je najprimernejša kirurška tehnika zdravljenja široka ekscizija ali Mohsova mikrografska kirurgija. Avtorji poročajo o primeru 75-letnega bolnika z ulcerozno lezijo na čelu, ki je klinično in dermatoskopsko spominjala na BCC. Histopatologija je potrdila diagnozo mikrocističnega adneksalnega karcinoma, kar je zdravnike spodbudilo, da bodo v prihodnje v diferencialno diagnozo kroničnih ulceriranih lezij vključili tudi mikrocistični adneksalni karcinom. Po široki eksciziji in enoletnem spremljanju pri bolniku ni prišlo do ponovitve bolezni. Načrtovano je dolgoročno spremljanje.
Špela Šuler Baglama, Boštjan Luzar, Metka Koren Krajnc, Katarina Trčko
Palisadni nevtrofilni granulomatozni dermatitis je lahko sprožen z različnimi vzroki, vključno z zdravili ter avtoimunskimi in avtovnetnimi boleznimi, pa tudi z malignimi obolenji; na primer limfoproliferativnimi boleznimi. Zato je pomembna razširjena diagnostika in spremljanje v primeru idiopatske bolezni. Kolikor je avtorjem znano, je to prvo poročilo o primeru palisadnega nevtrofilnega granulomatoznega dermatitisa v literaturi, ki je vzročno povezan s ponovnim pojavom HLA-B27-negativnega aksialnega spondiloartritisa.
Mark Sergej Bartenjev, Bor Hrvatin Stančič, Igor Bartenjev
Avtorji predstavljajo primer moškega iz srednje Evrope z znaki bolezni v podkožju, ki so spominjale na filariozo. Laboratorijski izvidi so pokazali eozinofilijo in povišane vrednosti protiteles IgE, v kožni biopsiji pa je bilo prisotno granulacijsko tkivo z limfoidno in plazemsko celično infiltracijo. Ob mikroskopskem pregledu, so bili v tkivu odkriti črvom podobni paraziti, dolgi približno 3,5 cm.
Laura Đorđević Betetto, Olga Točkova, Aleksandra Bergant Suhodolčan
V prispevku avtorji poročajo o primeru mukokutane pioderme gangrenosum kot prvem znaku ulceroznega kolitisa, odzivnega na zdravljenje z metilprednizolonom in infliksimabom.
Klara Cvenkel, Violeta Hosta, Mateja Starbek Zorko
V prispevku avtorji opisujejo primer 37-letnega bolnika z dedno benigno teleangiektazijo. Opisan primer poudarja pomen postavitve pravilne diagnoze in predstavitve ustreznih informacij o bolezni bolniku s telangiektazijo kože.
Ana Gale, Eva Klara Merzel Šabović, David Jan Kaiser, Mateja Starbek Zorko
Pridobljena epidermodisplazija verruciformis je redka bolezen. Razvije se lahko pri imunsko oslabljenih bolnikih zaradi okužbe z s človeškimi papilomavirusi. Ker je pri takih bolnikih tveganje za razvoj kožnega ploščatoceličnega karcinoma veliko, je potrebna pravočasna diagnoza in redno spremljanje bolnika. Avtorji v prispevku predstavljajo primer 46-letnega bolnika s pridobljeno epidermodisplazijo verruciformis, ki se je pojavila 5 let po presaditvi ledvice.
Bor Hrvatin Stančič, Borut Žgavec, Aleksandra Bergant Suhodolčan
V prispevku avtorji predstavljajo primer imunsko oslabljene 73-letne bolnice z bolečimi in pordelimi, vijoličasto do rjavkasto obarvanimi bunčicami in vozliči na levi nogi.
David Kaiser, Violeta Hosta, James Loubser, Miloš D. Pavlović
Avtorji opisujejo primer bolnika s kroničnim nesegmentnim generaliziranim vitiligom, pri katerem so se na depigmentiranih predelih obraza nenadoma pojavile hiperpigmentirane makule.
Barbara Kecelj Žgank, Maja Benko
Schnitzlerjev sindrom je redek pridobljen avtovnetni sindrom. Kaže se z urtikarijelnim izpuščajem in monoklonskim gamopatijo, običajno vrste IgM kapa. Poleg tega se pri bolnikih lahko pojavijo bolečine v kosteh in/ali sklepih, ponavljajoča se povišana telesna temperatura, astenija, izguba telesne teže, mialgija, glavobol, limfadenopatija, hepatomegalija ali splenomegalija. Pogosto so zvišane vrednosti označevalcev vnetja.
Maruša Selan, Mateja Starbek Zorko
V prispevku avtorji poročajo o primeru 4-letnega dečka, ki je imel na koži levega kolena več lividno rožnatih bunčic, plak z osrednjo krusto ter povečano poplitealno bezgavko. Klinična slika je bila zelo sumljiva za okužbo z netuberkuloznimi mikobakterijami. Med laboratorijskimi izvidi sta bila pozitivna le QuantiFERON in Mantouxov test.
Ana Šujica, Andreja Pagon, Igor Bartenjev
V prispevku avtorji predstavljajo primer 52-letnega moškega z zosteriformnim vzorcem Darierjeve bolezni in opisujejo najpomembnejše klinične in patohistološke značilnosti bolezni ter različne možnosti zdravljenja.
Vanesa Koračin, Valerija Balkovec, Vesna Jurčić
Avtorji opisujejo primer 63-letnega bolnika, pri katerem je bila ob otekanju ustnic in hkratnim otekanjem drugih obraznih mehkih tkiv postavljena diagnoza granulomatozni heilitis. Težave so se pojavile 3 tedne po okužbi s SARS-CoV-2. Začetno zdravljenje s sistemskimi kortikosteroidi in antihistaminiki ni bilo uspešno, izboljšanje so avtorji dosegli s sočasnim zdravljenjem z doksiciklinom in metronidazolom.
Efstathia Pasmatzi, Alexandra Monastirli, Zoi Lygerou, Stavros Taraviras, Stavros Kakkos, George Stamatiou, Dionysios Tsambaos
Geminin, 25 kDa velik protein, je bil sprva identificiran kot ključni regulator replikacije DNK v celičnem ciklu in določanju usode celic med razvojem živčnega sistema zarodka. Čeprav je znano, da geminin sodeluje pri uravnavanju transkripcije in vzorčenja med embrionalnim razvojem, njegovo izražanje in morebitna vloga v morfogenezi človeškega epidermisa ostajata nejasni. V raziskavi so na 41 vzorcih kožnih biopsij človeških plodov (ocenjena gestacijska starost: 10. do 23. teden) izvedli imunohistokemično preiskavo s primarnim poliklonskim protitelesom zajca, usmerjenim proti gemininu. Avtorji opažajo izrazite in statistično pomembne kvalitativne ter kvantitativne spremembe v prostorsko-časovnem vzorcu izražanja geminina v razvijajočem se človeškem epidermisu. Avtorji zaključujejo, da specifično izražanje geminina v različnih plasteh fetalnega človeškega epidermisa, ki je tukaj prvič opisano, nakazuje, da bi lahko ta protein imel pomembno vlogo v epidermalni morfogenezi. Kljub temu pa molekularni mehanizmi, ki povzročajo spremembe v vzorcu izražanja geminina med fetalnim razvojem, ostajajo nejasni. Potrebne so nadaljnje raziskave za ugotavljanje, ali so vzorci izražanja geminina v razvijajočem se človeškem epidermisu moteni pri plodovih z genodermatozami, in ali bi lahko te motnje imele vlogo pri prenatalni diagnostiki genodermatoz.
Tarek Mahmoud Hussein, Nourane Tawfik Abdelsalam Tawfik, Mennatullah Mohamed Abbas Abd-Rabboh, Alsayeda Alsayed Ahmad Taha
Akne vulgaris so pogosta kronična vnetna motnja pilosebaceozne enote. Survivin je beljakovina, ki zavira apoptozo in ima ključno vlogo pri uravnavanju celičnega cikla. Ta študija meri raven survivina v serumu pri bolnikih z aknami in tistimi z brazgotinami po aknah ter ocenjuje možen vpliv terapije z izotretinoinom na njegovo raven. V raziskavo je bilo vključenih 60 udeležencev, vključno s 40 bolniki z aknami (skupina IA, IB) in 20 zdravimi kontrolami, usklajenimi po starosti in spolu (skupina II). Skupina IA je vključevala 20 bolnikov z aktivnimi zmerno do hudimi aknami brez brazgotinjenja, ki so jim predpisali oralni izotretinoin za obdobje 3 mesecev. Skupino IB je sestavljalo 20 bolnikov z brazgotinami po aknah, starimi največ 6 mesecev, brez vidnih aktivnih aken. Raven survivina v serumu je bila izmerjena v vseh treh skupinah z encimsko-imunsko metodo (ELISA). Raziskava je pokazala, da je imela skupina z brazgotinami po aknah statistično značilno višjo raven survivina v serumu, nato ji je v primerjavi s kontrolno skupinosledila skupina z aktivnimi aknami. Poleg tega je bilo po zdravljenju opaženo statistično značilno zmanjšanje ravni survivina, ki je pozitivno korelirala z znižanjem točk v sklopu globalnega sistema za ocenjevanje aken (GAGS) v skupini bolnikov z aktivnimi aknami. Avtorji zaključujejo, da lahko survivin igra vlogo pri razvoju aken in brazgotin po aknah, prav tako pa bi lahko bil potencialna tarča za terapijo z izotretinoinom.
Ahu Yorulmaz
Dermatoskopija je zelo praktično neinvazivno diagnostično orodje. Za oceno kožnih bolezni je bilo predlaganih več dermatoskopskih algoritmov, kar omogoča zdravnikom ne le prepoznavo in diferencialno diagnozo, temveč tudi izbiro zdravljenja v zahtevnih kliničnih okoliščinah. V zadnjih letih smo priča hitremu porastu uporabe dermatoskopije pri ocenjevanju bolezni nohtov, vendar pa so obstoječi dokazi za oceno diagnostične uporabnosti dermatoskopije pri vnetnih boleznih nohtov še vedno nezadostni. Psoriaza nohtov predstavlja velik diagnostični izziv. Pri luskavici je prepoznavanje prizadetosti nohtov je izjemno pomembno, saj je luskavica nohtov močno povezana z artritisom, ki pa zahteva sistemsko zdravljenje. Dermatoskopija obeta kot potencialno orodje za diagnozo luskavice nohtov, saj omogoča hitro pridobitev značilnih kliničnih značilnosti brez nelagodja bolnikov. Ta pregled literature povzema trenutne dokaze o edinstvenih dermatoskopskih značilnostih psoriaze nohtov in obravnava vprašanje, ali lahko dermatoskopija postane zlati standard pri diagnostiki, s čimer bi bila za dokončno diagnozo luskavice nohtov histopatološka preiskava potencialno nepotrebna.
Sheila Hustadi Budiawan, Abraham Arimuko, Lilik Norawati, Asnawi Madjid, Widya Widita
Siringomi so benigne adneksalne neoplazme, ki izvirajo iz ekrinih žlez in se najpogosteje pojavljajo v zgodnji odrasli dobi, zlasti pri ženskah. Običajno se nahajajo na obrazu, predvsem na spodnjih vekah, zaradi česar so pogosto razlog za estetske posege. Periorbitalni siringomi še vedno predstavljajo terapevtski izziv, saj ni na voljo učinkovitega zdravljenja. Ena izmed novih metod zdravljenja periorbitalnih siringomov je intradermalno injeciranje botulin toksina A. Avtorji poročajo o primeru periorbitalnih siringomov pri 53-letni pacientki, ki je bila uspešno zdravljena z intradermalno monoterapijo z botulin toksinom A, pri čemer je ta neboleča in stroškovno učinkovita terapija prinesla boljše dolgoročne rezultate kot terapija z ogljikov-dioksidnim laserjem.
Deisy Vania Kianindra, Amelia Rosa, Dina Pebriany, Wiwiek Dewiyanti, Asnawi Madjid
Linearni IgA bulozni dermatitis (LABD) je redka avtoimunska bulozna bolezen, za katero je značilno linearno nalaganje IgA vzdolž bazalne membrane kože. Pri otrocih se LABD klasično kaže z videzom "grozda draguljev," medtem ko se pri odraslih običajno pojavi kot srbeče papule z napetimi vezikli in bulami na eritematozni osnovi. Avtorji poročajo o primeru 41-letne ženske z LABD, ki ga je domnevno sprožila akutna mieloična levkemija. Bolnica je imela številne vezikle in bule, ki so se združevali in oblikovali značilno klinično sliko LABD, ki je bila nato potrjena s histopatološkim pregledom ter z direktno imunofluorescenco. Bolnica je prejemala kombinacijo oralnih in lokalnih kortikosteroidov z odličnim odzivom na terapijo.
Patricija Tomše, Valerija Balkovec
Primarni biliarni holangitis je kronična, progresivna holestatska granulomatozna in destruktivna vnetna sprememba majhnih intralobularnih in septalnih žolčnih vodov, ki primarno prizadene ženske. Natančna etiologija te bolezni še ni pojasnjena, vendar se domneva, da gre za kombinacijo okoljskih sprožilcev pri genetsko predisponiranih posameznikih. Lahko se pojavi sočasno s psoriazo in drugimi kožnimi avtoimunskimi boleznimi, ali pred njimi oziroma po njih. Standardno zdravljenje je terpaija z ursodeoksiholno kislino. Avtorici predstavljata primer 65-letne pacientke, ki je imela več let povišane vrednosti jetrne encimov in normalen ultrazvok trebuha, pri kateri so po dveh letih zdravljenja z biološkim zdravilom za psoriazo dodatno diagnosticirali primarni biliarni holangitis. Drugi simptomi, razen povišanih jetrnih testov, niso bili prisotni. Kožne spremembe so dobro reagirale na biološko terapijo, zdravljenje z ursodeoksiholno kislino pa je znižalo vrednosti jetrnih encimov. Koža je bila tekom celotnega zdravljenja brez sprememb. Prispevek poudarja pomen dodatnih diagnostičnih preiskav pri bolnikih s psoriazo in patološkim hepatogramom.
Laura Đorđević Betetto, Vid Bajuk
Trigeminalni trofični sindrom (TTS) je redek in relativno nepoznan vzrok za obrazne razjede, ki nastanejo po poškodbi trigeminalnega živca. Značilno se kaže kot obrazne razjede, ki se ne celijo; ob tem bolniki navajajo anestezijo, parestezijo in disestezijo vzdolž dermatomov trigeminalnega živca. Razjede so najverjetneje samopovzročene kot odziv na parestezijo. Bolezen se najpogosteje pojavlja pri ženskah srednjih let in se kaže kot enostranska razjeda v obliki polmeseca na krilu nosu, pri čemer konica nosu ostane neprizadeta. Diagnoza je klinična in temelji predvsem na izključitvi drugih možnih vzrokov obraznih razjed, kot so neoplazme, z vnetji povezani vaskulitisi in artefaktne motnje. Pri tej bolezni ni specifičnih histoloških ali laboratorijskih znakov, prav tako ni standardnega protokola zdravljenja, vendar obstaja več uspešnih strategij, vključno s farmacevtskimi in kirurškimi posegi, transkutano stimulacijo živcev in enostavnimi okluzijskimi povoji. Ker gre pri tej bolezni za poškodbe, ki si jih bolniki povzročijo sami, je ključen del zdravljenja izobraževanje bolnika in vedenjska prilagoditev. Avtorja poročata o primeru TTS, ki se je pojavil po herpes zoster oftalmikusu, in predstavljata pregled literature na to temo.
Natalia Tanojo, Irmadita Citrashanty, Budi Utomo, Yulianto Listiawan, Evy Ervianti, Damayant, Sawitri
Uporaba postbiotikov, ki po definiciji vključujejo mrtve mikroorganizme in/ali njihove sestavne dele, ki prinašajo zdravstvene koristi za gostitelja, se je v več študijah izkazala za učinkovito pri zmanjšanju intenzitete atopijskega dermatitisa (AD). V raziskavi so avtorji izvedli sistematski pregled literature v bazah PubMed, Cochrane Library, Science Direct, Clinicaltrials.gov in Google Scholar za obdobje od januarja 2012 do julija 2022, v skladu s smernicami PRISMA. Pregled je vključeval bolnike z AD vseh starosti, ki so prejemali peroralne postbiotike ali placebo kot del zdravljenja. Glavni preiskovalni cilj je bil rezultat SCORAD za atopijski dermatitis ter drugi parametri, kot so obseg prizadetosti, intenziteti bolezni in neželeni učinki. Končni podatki so bili združeni z uporabo modela fiksnega učinka. Meta-analiza treh študij je pokazala, da je bil v primerjavi s placebom SCORAD nižji pri osebah, ki so prejemale peroralne postbiotike iz Lactobacillus sp. (povprečna razlika: −2,90, 95 % interval zaupanja [CI; −4,21, −1,59], p < 0,00001). Primerjava dveh študij pa ni pokazala pomembnih razlik v obsegu bolezni (povprečna razlika: −2,40, 95 % CI [−7,67, 2,81], p = 0,37) in intenziteti (povprečna razlika: −0,27, 95 % CI [−0,84, 0,30], p = 0,36). Avtorji zaključujejo, da ima uporaba peroralnih postbiotikov iz Lactobacillus sp. potencial za zmanjšanje resnosti AD, kar je razvidno iz znižanja SCORAD točk.
Ömer Kutlu, Ayse Serap Karadag, Düriye Deniz Demirseren, Aysegül Yalçınkaya Iyidal, Mustafa Tosun, Göknur Kalkan, Mualla Polat, Funda Kemeriz, Zafer Türkoglu, Hilal Kaya Erdogan, Aysun Sikar Aktürk, Gökçen Alyamaç, Hatice Kaya Özden, Sevilay Kılıç, Fadime Kılınç, Tugba Özkök Akbulut, Aylin Türel Ermertcan, Hayriye Sarıcaoglu, Bengü Çevirgen Cemil, Melek Aslan Kayıran, Hasan Aksoy, Erkan Alpsoy
Akne, ki se pojavijo pri odraslih nad 25 let, imenujemo acne tarda ali akne pri odraslih. Obstajajo tri vrste aken pri odraslih: vztrajne, pozno nastale in ponavljajoče se akne. Večina študij ne primerja značilnosti med temi tremi vrstami, poleg tega pa je malo znanega o aknah pri odraslih moških. Ta študija opisuje epidemiološke dejavnike aken pri odraslih in raziskuje nekatere sprožilne dejavnike glede na spol in različne vrste aken pri odraslih. Izvedena je bila multicentrična, prospektivna, deskriptivna študija, kjer so primerjali bolnike z aknami pri odraslih in kontrolno skupino brez aken glede na zdravstveno in družinsko anamnezo, kadilske in pivske navade ter prehranske dejavnike. Prav tako so raziskovali povezave med sprožilnimi in prognostičnimi dejavniki glede na spol ter tremi vrstami aken. V študijo je bilo vključenih 944 (88,56 %) žensk in 122 (11,44 %) moških z aknami pri odraslih ter 709 (73,85 %) žensk in 251 (26,15 %) moških v kontrolni skupini. Uživanje krekerjev, čokolade in testenin je bilo v skupini z aknami bistveno pogostejše kot v kontrolni skupini (p = 0,017, 0,002 in 0,040). Moški bolniki z aknami pri odraslih so imeli bistveno daljše trajanje bolezni kot ženske (p = 0,024). Najpogostejša vrsta aken so bile ponavljajoče se akne, sledile so vztrajne in pozno nastale akne. Med bolnicami z vztrajnimi aknami je imelo 14,5 % sindrom policističnih jajčnikov (PCOS), medtem ko je imelo 12,2 % bolnic s ponavljajočimi aknami in 11,1 % bolnic s pozno nastalimi aknami PCOS. Hude akne so bile pogostejše pri vztrajni vrsti aken (28,13 %). Najpogostejše območje prizadetosti je bil obrazni del lica (59,90 %), stres (55,23 %) pa je bil najpogostejši sprožilni dejavnik, ne glede na spol. Čeprav imajo tako moški kot tudi ženske z aknami pri odraslih podobne sprožilne dejavnike, se lahko območja prizadetosti pri spolih razlikujejo, kar kaže na dodatno hormonsko etiologijo pri ženskah z aknami. Nadaljnje epidemiološke študije o aknah pri odraslih obeh spolov bi lahko osvetlile patogenezo bolezni in omogočile razvoj novih strategij zdravljenja.
Mateja Starbek Zorko, Ana Štublar Krašovec, Vlasta Dragoš
Diagnosticiranje in zdravljenje neonatalne in infantilne eritrodermije je lahko zahtevno zaradi številnih možnih vzrokov za bolezen. Neonatalna eritrodermija je redko stanje, ki je povezano z visoko stopnjo smrtnosti zaradi zapletov, povezanih z eritrodermijo samo, ter zaradi potencialno življenjsko nevarnih osnovnih bolezni. Dolgotrajna eritrodermija bi morala predstavljati opozorilni znak in razlog za napotitev v bolnišnico, kjer je možen multidisciplinaren pristop pri obravnavi bolnika. Naloga pediatričnega dermatologa je, da upošteva širok spekter diferencialnih diagnoz, ki bi lahko povzročale to stanje, ter določi končno diagnozo. Da bi se izognili zamudam pri postavitvi pravilne diagnoze, avtorice predlagajo, da se upošteva specifične smernice. Avtorice so pregledale dostopne smernice in pripravile prilagojen pristop z opisanimi posameznimi koraki za uporabo v Sloveniji. Prav tako predstavljajo primer novorojenčka z eritrodermijo, z namenom prikazati uporabnost predlaganih smernic. Novorojenček je imel trdovratno eritrodermijo, pustule na trupu in udih ter intertriginozni dermatitis. Kljub lokalnemu zdravljenju s kortikosteroidi je pordelost kože vztrajala. Po izključitvi sistemske okužbe in dodatnih testih je bil kot osnovni vzrok za stanje diagnosticiran Omennov sindrom.
Olga Točkova, Marija Boljanović, Borut Žgavec, Svjetlana Ponorac
Lichen planus (LP) je kronična vnetna bolezen kože in sluznic. Bolezen običajno prizadene odrasle in le redko otroke. Kožne lezije se običajno kažejo kot vijoličaste, mnogokotne, ploščate papule in plaki na predelih, kot so zapestja, gležnji in spodnji del hrbta. Kljub temu pa je klinična slika pri otrocih pogosto heterogena in netipična. Različni sprožilni dejavniki igrajo pomembno vlogo v patogenezi lichen planusa, nekateri pa so lahko tudi naključni. Pojav LP po okužbi z Mycoplasma pneumoniae je redek. Avtorji predstavljajo primer 13-letnega dečka s srbečimi papularnimi kožnimi spremembami na okončinah in trupu. Glede na klinične in histopatološke najdbe je bila postavljena diagnoza LP exanthematicus. Po naših podatkih gre za prvi opisani primer pediatričnega eksantematičnega LP po okužbi z M. pneumoniae.
Nika Jutraž, Borut Žgavec, Violeta Hosta, Svjetlana Ponorac
Mrzlica Q je redka zoonoza, ki se pojavlja po vsem svetu, povzročajo pa jo rikecija Coxiella burnetii. Okužba ima številne klinične manifestacije, vendar so najpogostejše vročina, atipična pljučnica in/ali jetrne bolezni. Kožne spremembe sicer niso značilne za mrzlico Q, vendar se pojavijo pri do 20 % primerov. V prispevku je predstavljen primer 42-letnega bolnika z mrzlico Q in eksantemom, podobnim erythema exudativum multiforme (EEM), ki je parainfekcijski izpuščaj. Po naših podatkih tak primer še ni bil opisan. Avtorji priporočajo, da se pri diferencialni diagnozi izpuščaja, podobnega EEM, pri bolniku z nepojasnjeno vročino upošteva tudi možnost okužbe s Coxiella burnetii.
Maruša Selan, Bor Hrvatin Stančič, Mateja Dolenc-Voljč
Tinea genitalis je relativno nova entiteta na področju dermatofitnih okužb, ki se pojavlja predvsem pri mladih odraslih. Po definiciji je lokalizirana na mons pubis in sramnih ustnicah pri ženskah ter na penisu pri moških. Opisuje se kot "bolezen življenjskega sloga" in potencialno spolno prenosljiva bolezen. Predstavljamo primer 35-letne imigrantke s tinea genitalis profunda. Znaki oziroma simptomi so vključevali boleče globoke infiltrativne papule in plake, gnojno vnetno reakcijo ter znake sekundarne impetiginizacije. Ob tem so bili diagnosticirani tudi tinea corporis, tinea faciei, tinea colli in tinea capitis, pri čemer so se kožne spremembe razvijale približno dva meseca. Iz lezij v področju osramja je bil izoliran zoofilni dermatofit Trichophyton mentagrophytes ter Escherichia coli in Klebsiella pneumoniae. Bolnica je prejemala sistemsko terapijo s terbinafinom in antibiotiki ter krajši čas tudi kortikosteroide, medtem ko je lokalno zdravljenje vključevalo antimikotične in antibiotične kreme. Po skoraj treh tednih hospitalizacije je bil doseženo zadovoljivo izboljšanje. V članku je predstavljen tudi pregled literature z novimi kliničnimi in epidemiološkimi ugotovitvami za to redko obliko tineje, ki predstavlja diagnostični in terapevtski izziv.
Basma Hamada Mohamed, Samar Eltahlawy, Walaa Ahmed Marzouk, Noha E. Mohamad
Keloidi so patološko stanje, za katero je značilna hiperproliferacija fibroblastov in prekomerno odlaganje kolagena. Enalapril, eden od zaviralcev angiotenzin-konvertaze, je bil nedavno izpostavljen kot nova terapevtska modaliteta pri zdravljenju keloidov. Ta študija ocenjuje učinkovitost injekcije enalaprila v lezije v primerjavi s triamcinolon acetonidom (TAA) pri zdravljenju keloidov. V študijo je bilo vključenih 40 bolnikov s številnimi keloidi. Enalapril in TAA sta bila injicirana v lezije enkrat mesečno v treh obravnavah. Klinični izid je bil ocenjen s pomočjo Vancouverjeve skale za brazgotine (VSS) in lestvice ocene brazgotin pacientov in opazovalcev (POSAS). V primerjavi s stanjem pred zdravljenjem so bile po VSS in POSAS na koncu vsake obravnave in 3 mesece po zdravljenju pri obeh skupinah ugotovljene statistično značilne razlike (p-vrednost ≤ 0,01), pri čemer ni bilo razlike med obema skupinama glede stopnje izboljšanja. Bolniki, zdravljeni s TAA, so imeli bolj izrazite zaplete kot tisti v skupini z enalaprilom (p-vrednost < 0,05). Avtorji zaključujejo, da sta tako enalapril kot TAA imela enak klinični učinek. Enalapril bi lahko bil varna alternativa steroidom pri zdravljenju keloidnih in hipertrofnih brazgotin. Potrebne so nadaljnje študije o enalaprilu na večjem vzorcu bolnikov, s posebnim poudarkom na mehanizmu delovanja tega inovativnega zdravila.
Nese Göçer Gürok
Anogenitalne bradavice (AGW) so proliferativne lezije, ki se večinoma pojavljajo v analnem, genitalnem in perianalnem predelu. So ena izmed najpogostejših spolno prenosljivih okužb po svetu. Študija je vključevala bolnike, ki so bili med januarjem 2019 in decembrom 2022 obravnavani na Dermatološki kliniki Zdravstvenih ved Univerze Elaziğ zaradi AGW in so bili testirani na druge spolno prenosljive okužbe (HBsAg, anti-HBs, anti-HCV, anti-HIV, VDRL in TPHA). Analizirani so bili epidemiološki in demografski podatki bolnikov ter rezultati seroloških testov za druge spolno prenosljive okužbe v zadnjih 4 letih. Podatki o bolnikih in rezultati pregledov so bili zbrani retrospektivno na podlagi avtomatiziranih bolnišničnih kartonov. Ugotovili so, da je bila incidenca AGW znatno višja pri moških. Povprečna starost bolnikov je bila 32 let, pri ženskah pa je bila povprečna starost nižja kot pri moških. Ugotovljeno je bilo, da se je število bolnikov z diagnozo AGW v 4 letih opazovanja pomembno povečalo (p < 0,05). Delež pozitivnosti za HBsAg je bil 2,2 %, za TPHA 0,6 %, za VDRL 0,3 %, za anti-HCV 0,5 % in za anti-HBs 56,5 %. Noben bolnik ni bil pozitiven na anti-HIV, prav tako ni noben bolnik imel več kot ene spolno prenosljive okužbe pri seroloških testiranjih. Čeprav rezultati seroloških testiranj nakazujejo višjo prevalenco v primerjavi z nekaterimi študijami in precej nizke v primerjavi z drugimi, bi bilo koristno, da se vse bolnike z AGW testira na druge spolno prenosljive okužbe.
Marina Vekić-Mužević, Lucija Tomić, Nives Pondeljak, Elvira Lazić Mosler
Luskavica in celiakija sta multisistemski bolezni. Povezava med luskavico in enteropatijo s histološkimi spremembami, podobnimi celiakiji, je že bila opisana, prav tako pa je bilo ugotovljeno, da brezglutenska dieta izboljšuje psoriatične spremembe. Ta študija ocenjuje povezavo med protitelesi, specifičnimi za celiakijo in luskavico. V študiji je sodelovalo 112 udeležencev: 60 z luskavico v testni skupini in 52 zdravih oseb v kontrolni skupini. V skupini z luskavico so bili udeleženci dodatno razdeljeni v dve podskupini: ena je vključevala bolnike z luskavico in psoriatičnim artritisom (n = 17), druga pa bolnike zgolj z luskavico (n = 43). Po pridobitvi pisnega soglasja so bili ocenjeni indeks kakovosti življenja pri dermatoloških bolnikih (DLQI) in indeks površine in resnosti luskavice (PASI). Laboratorijski testi so vključevali oceno prisotnosti protiteles proti deaminiranim gliadinskim peptidom (DGP), protiteles proti gliadinu (AGA) in protiteles proti tkivni transglutaminazi (tTG). IgG in IgA protitelesa proti DGP so bila pogosteje prisotna in v višjih serumskih koncentracijah pri bolnikih z luskavico v primerjavi z zdravimi kontrolami (p = 0,03; p = 0,04). Podobno so v isti testni skupini opazili povišane ravni IgG-tTG protiteles (p = 0,003) in IgA-DGP protiteles (p = 0,02). Avtorji zaključujejo, da je bila ugotovljena povezava med prisotnostjo protiteles za celiakijo in luskavico, zlasti glede na AGA. Potrebne so nadaljnje študije za pojasnitev narave, patofiziologije in pomena teh ugotovitev.
Timothy Yusuf Sangian, Nurelly Noro Waspodo, Faridha Ilyas, Khairuddin Djawad, Arifin Seweng, Suryani Tawali
Navadna luskavica je imunsko posredovana vnetna bolezen, na katero vplivajo genetski in imunološki dejavniki, vključno s pomanjkanjem mikrohranil. Gen HLA-Cw6 in raven cinka sta bila ločeno proučevana pri bolnikih z luskavico, pri čemer so bili rezultati nedosledni. Prospektivna študija s kontrolno skupino je vključevala 33 bolnikov z luskavico in 33 kontrol, ki so se ujemale po starosti in spolu. Bolniki so bili obravnavani na dermatološki kliniki v Južnem Sulawesiju v letu 2021. Bolniki so bili razvrščeni v skupino z blago, zmerno in hudo luskavico glede na indeks površine in resnosti luskavice (PASI). Za odvzem 5 ml krvi je bila uporabljena epruveta z EDTA, nato pa je bila opravljena analiza PCR za prisotnost alela HLA-Cw6 in kolorimetrično testiranje za merjenje ravni cinka. Med 33 psoriatičnimi bolniki, vključenimi v študijo, so bili trije (9,1 %) razvrščenih v skupino z blago luskavico, 10 (30,3 %) v skupino z zmerno luskavico in 20 (60,6 %) v skupino s hudo luskavico. Alel HLA-Cw6 je bil prisoten pri 93,9 % bolnikov z luskavico in pri 3 % kontrol (p < 0,001). Alel HLA-Cw6 je bil prisoten pri 66,7 %, 90,0 % in 100 % bolnikov z blago, zmerno in hudo luskavico. Raven cinka je bila pri bolnikih z luskavico nižja v primerjavi s kontrolami (16,85 ± 3,55 proti 13,74 ± 3,78 μmol/l). Bolniki s hudo luskavico so imeli najnižjo povprečno raven cinka (14,76 ± 1,40 μmol/l, 15,48 ± 4,20 μmol/l in 12,72 ± 3,56 μmol/l pri bolnikih z blago, zmerno in hudo luskavico). Povprečna raven cinka pri bolnikih, pozitivnih na HLA-Cw6, je bila 13,68 μmol/l, pri bolnikih, ki so bili negativni na HLA-Cw6, pa 14,6 μmol/l (p = 0,495). Študija je tako pokazala prisotnost izražanja alela HLA-Cw6 in zmanjšane ravni serumskega cinka pri bolnikih z luskavico v primerjavi s kontrolami. Oba dejavnika sta pokazala povezavo z resnostjo bolezni luskavice.
Jana Mlakar, Maja M. Lunar, Ana B. Abecasis, Anne-Mieke Vandamme, Janez Tomažič, Tomaž D. Vovko, Blaž Pečavar, Gabriele Turel, Mario Poljak
Napredovanje bolezni, mutacije odpornosti na zdravila in strategije zdravljenja se lahko razlikujejo glede na podtip HIV-1. Študija je analizirala podtipe HIV-1, ki krožijo v Sloveniji, srednjeevropski državi z epidemijo HIV-1, ki jo poganja prenos med moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi, s poudarkom na molekularni epidemiologiji ne-B podtipov. V raziskavo je bilo vključenih skupno 367 HIV-1 sekvenc. Podtipi so bili določeni z uporabo osmih različnih orodij za subtipizacijo HIV v kombinaciji z metodami filogenetske analize maksimalne verjetnosti.: Orodja za subtipizacijo COMET, jpHMM in REGA 3.0 so pokazala najboljšo učinkovitost na preučevanem naboru podatkov. Filogenetske analize so pokazale 14,7-odstotno prevalenco ne-B podtipov, pri čemer je bil najpogostejši podtip A (4,9 %), sledili so CRF02_AG (2,4 %), podtip C (1,1 %), podtipi D, G in CRF01_AE (0,8 % vsak) ter podtipi F in CRF22_01A1 (0,3 % vsak). Pri 12 sekvencah (3,3 %) podtip ni bil določen, kar nakazuje na možne unikatne rekombinantne oblike. Ne-B podtipi so bili pomembno povezani s heteroseksualno potjo prenosa in okužbami, pridobljenimi v Vzhodni Evropi, Afriki ali Aziji. Avtorji zaključujejo, da so bili v državi, kjer prevladuje podtip B, ne-B podtipi prisotni pri enem od sedmih bolnikov, kar ni zanemarljiv delež, in poudarjajo pomen sistematičnega spremljanja raznolikosti podtipov HIV ter ustrezne molekularne epidemiologije.
Katarina Resman Rus, Samo Zakotnik, Martin Sagadin, Nataša Knap, Alen Suljić, Tomaž Mark Zorec, Maja Mastnak, Miroslav Petrovec, Mario Poljak, Misa Korva, Tatjana Avšič-Županc
Virus opičjih koz (MPXV), ki je običajno endemičen v Zahodni in Srednji Afriki, je vzbudil globalno zaskrbljenost zaradi nedavnega izbruha v več neendemičnih državah zaradi možnosti prenosa med ljudmi. V prispevku je predstavljena celovita analiza genomov MPXV iz Slovenije. Za laboratorijsko potrditev mpox so avtorji uporabili dve metodi verižne reakcije s polimerazo v realnem času (RT-PCR), s katerimi so dokazali gene Orthopoxvirus (OPV) in MPXV. Celotne genome sekvence MPXV so pridobili s pomočjo nanopore in Illumina tehnologije, na podlagi katerih so s filogenetsko analizo primerjali slovenske MPXV sekvence z globalnimi. V Sloveniji je bilo v letu 2022 diagnosticiranih skupno 49 laboratorijsko potrjenih primerov okužbe z MPXV, večinoma pri moških, mlajših od 40 let. Pri 48 primerih je bila pridobljena popolno zaporedje genoma, filogenetska analiza pa je pokazala pet različnih linij (B.1, B.1.14, B.1.2, B.1.3 in A.2.1), pri čemer sta prevladovali liniji B.1 in B.1.3, kar nakazuje na večkratne vnose virusa v Slovenijo. Analiza genoma je razkrila pomembna odstopanja od referenčnega MPXV-M5312_HM12_Rivers. Genetska raznolikost, opažena v slovenskih MPXV sekvencah, osvetljuje zapletene dinamike izbruha MPXV leta 2022 in poudarja potrebo po nadaljnjih raziskavah za razumevanje vpliva mutacij na funkcionalne značilnosti MPXV ter njihovo vlogo v evoluciji in diverzifikaciji trenutnih linij.
Tanja Tirnanić, Danica Tiodorović, Nataša Vidović, Mirjana Balić, Nenad Petrov, Lidija Kandolf, Željko Mijušković
Bolniki, ki prejemajo zaviralce imunske kontrolne točke (ICIs), imajo pogoste imunsko posredovane neželene učinke (irAEs) na koži. Avtorji predstavljajo primera,51-letne ženske in 70-letnega moškega, ki sta bila zdravljena s pembrolizumabom zaradi metastatskega melanoma, pri katerih so se razvili luskasti, eritematozni papuli na koži. Po biopsiji kože je histološka analiza potrdila diagnozo lichen planusa. Pri prvi pacientki je bil predpisan acitretin v odmerku 25 mg/dan za obdobje šestih mesecev, kar je privedlo do popolnega izginotja kožnih lezij, pri čemer slikanje ni pokazalo znakov melanoma. Drugi pacient je bil zdravljen s topičnim betametazonom dipropionatom v obliki mazila več tednov, kar je privedlo do ugodnega terapevtskega odziva. Med spremljanjem so CT-posnetki prsnega koša pokazali več mikronodularnih lezij v desnem pljučnem krilu, medtem ko CT možganov in trebuha ni pokazal znakov bolezni. Lichen planus ni pogosto poročan irAE pri bolnikih, zdravljenih z ICIs. To poročilo poudarja pomen odvzema kožnih biopsij pri bolnikih, ki prejemajo terapijo z ICIs, in opozarja na morebitni prognostični pomen kožnih irAEs pri bolnikih z melanomom, ki prejemajo takšno zdravljenje.
Mark Sergej Bartenjev, Maja Mastnak, Darja Keše, Andreja Murnik Rauh
Limfogranuloma venereum (LGV) je spolno prenosljiva okužba, ki jo povzročajo serotipi L1, L2 in L3 bakterije Chlamydia trachomatis (CT) in primarno prizadene regionalne bezgavke. Čeprav LGV ni endemičen v Evropi in Severni Ameriki, nedavna poročila kažejo na naraščajočo prevalenco med moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi, pri čemer je proktokolitis najpogosteje poročeni simptom. V prispevku je predstavljen primer homoseksualnega moškega, ki se je zglasil v ambulanti z nodularno lezijo na penisu in občutljivimi ter povečanimi dimeljskimi bezgavkami. Za testiranje na CT smo odvzeli brise žrela, sečnice in rektuma, pri čemer je bil bris sečnice pozitiven na CT, medtem ko sta bila brisa žrela in rektuma negativna. Nadaljnje testiranje je potrdilo prisotnost DNK LGV. Pacient je bil zdravljen s podaljšanim zdravljenjem z doksiciklinom. Šest tednov po začetku zdravljenja je bil bris sečnice na CT negativen. Pacient je poročal o popolni remisiji sedem tednov po začetku terapije.
Amina Ismaeel, Fatima Alhashimi, Zainab Almossali, Safa Alshaikh, Samvel Selvam, Duha Janahi
Luskavica je razširjena in kompleksna imunsko pogojena bolezen. V literaturi obstajajo dokazi, ki podpirajo vpletenost signalne poti Wnt pri psoriazi, vendar prejšnje študije niso raziskovale povezave med signalno potjo Wnt in izražanjem receptorja za vitamin D (VDR) pri psoriazi. Ta študija preučuje izražanje VDR ter mediatorjev kanonične (β-katenin) in nekanonične (Wnt5a) signalne poti Wnt v biopsijskih vzorcih kožnih lezij psoriaze v primerjavi s kontrolnimi vzorci. Izvedena je bila presečna študija na osnovi biopsijskih vzorcev kože 42 bolnikov s psoriazo, ki so bili obarvani z označevalci za VDR, β-katenin in Wnt5a ter primerjani z 42 kontrolnimi biopsijami. Zbrani so bili demografski podatki bolnikov, klinični podatki in serumske vrednosti vitamina D. VDR je pokazal lokalizacijo v jedru s pomembnim zmanjšanjem izražanja v vzorcih psoriaze v primerjavi s kontrolami. β-katenin (membranski) in Wnt5a (citoplazemski) sta bila izrazito povečana v vzorcih psoriaze. Pri primerjavi izražanja VDR, β-katenina in Wnt5a glede na resnost bolezni ni bilo razlik med blagimi, zmernimi in hudimi oblikami bolezni. Bolniki s poznim začetkom psoriaze so imeli nižje histološke ocene za VDR in Wnt5a v primerjavi s skupino z zgodnjim začetkom bolezni. Opažen je bil trend pozitivne korelacije med histološko oceno VDR in Wnt5a. Rezultati potrjujejo pomen signalizacije prek VDR pri patofiziologiji psoriaze in krepijo povezavo med to boleznijo in signalno potjo Wnt. Ugotovljeni so bili tudi dokazi o povezavi med statusom VDR in izražanjem Wnt5a.
Mateja Starbek Zorko, Maja Benko, Mateja Rakuša, Tanja Prunk Zdravković
Atopijski dermatitis (AD) in luskavica (PS) sta kožni bolezni, ki močno vplivata na kakovost življenja. Pravilna uporaba kortikosteroidov pri lokalnem zdravljenju je zelo učinkovita in varna za bolnike, vendar se v dermatoloških ambulantah vse pogosteje opaža pretiran in neracionalen strah pred temi zdravili, ki temelji na napačnih informacijah. Za oceno obsega kortikofobije so avtorice izvedle presečno raziskavo v enem centru, in sicer z uporabo vprašalnika TOPICOP©. V raziskavo je bilo vključenih 57 bolnikov (56 % žensk) z AD in 58 bolnikov (60 % žensk) s PS. Kombinirana ocena TOPICOP© je v povprečju znašala okoli 44, brez pomembnih razlik med obema kožnima obolenjema, vendar pa so bile pri ženskah dosledno opažene višje vrednosti v primerjavi z moškimi. Avtorice zaključujejo, da je razširjenost kortikofobije primerljiva s tisto, ki je bila navedena v drugih podobnih študijah, pri čemer je bila višja pri ženskah, kar potrjuje prejšnje ugotovitve. Bolniki z AD, ki so bili v povprečju mlajši od bolnikov s PS, so pogosto pridobivali informacije predvsem od prijateljev, znancev, družinskih članov in prek interneta. Zagotavljanje pravilnih in zanesljivih informacij bolnikom je ključno za zagotavljanje adherence pri zdravljenju.
Anita Gunarić, Dubravka Šimić, Branka Marinović
Avtoimunske bulozne kožne bolezni (AIBDs) zajemajo več heterogenih stanj, za katere so klinično značilni mehurji in erozije na koži ter sluznicah, imunopatološko pa prisotnost avtoprotiteles proti strukturnim proteinom kože. Ti proteini so odgovorni za medcelično povezavo med epidermalnimi keratinociti in za adhezijo bazalnih keratinocitov na dermis. AIBDs so zato razdeljene v dve glavni skupini: intraepidermalne (skupina pemfigus) in subepidermalne (skupina pemfigoid). Diagnostične metode za AIBDs so v zadnjih dveh desetletjih dosegle izjemen napredek zaradi dostopnosti standardiziranih seroloških testov, ki omogočajo natančno diagnozo pri večini bolnikov. Če se bolezen ne zdravi, je potencialno življenjsko nevarna zaradi sekundarnih okužb, izgube telesnih tekočin in v nekaterih hudih primerih zaradi oteženega prehranjevanja. Na podlagi razpoložljive literature članek ponuja pregled kliničnih in imunopatoloških značilnosti najpogostejših AIBDs.
Rachel E. Christensen, Isabella Tan, Mohammad Jafferany
Trihotilomanija, opredeljena kot kompulzivno puljenje las, je psihokutano stanje, povezano s funkcionalno okvaro in zmanjšano kakovostjo življenja. Patofiziologija trihotilomanije je slabo razumljena in verjetno večfaktorska, saj vključuje spremembe tako v nevronski aktivnosti kot kognitivnem delovanju. Možnosti vedenjskega zdravljenja so omejene in pogosto le zmerno učinkovite. Poleg tega ameriška Agencija za hrano in zdravila (FDA) trenutno ni odobrila nobenih zdravil za njeno zdravljenje. Vrzel v znanju o nevroloških osnovah in vedenjskih znakih trihotilomanije ter pomanjkanje učinkovitih možnosti zdravljenja poudarjata pomen nadaljnjih raziskav na tem področju. Za to pregledno študijo so bili v zbirki PubMed poiskani članki o trihotilomaniji, objavljeni do julija 2023. Predstavljeni so nedavni dosežki v raziskavah na področju patofiziologije, diagnostike, kliničnih povezav in zdravljenja trihotilomanije, s posebnim poudarkom na tem, kako to stanje povezuje področji psihiatrije in dermatologije.
Vana Stojić, Tea Štrbac, Andrija Stanimirović
Cilj »anti-aging« medicine je upočasniti proces staranja in ublažiti njegove spremljajoče učinke, kot so večja dovzetnost za raka, sladkorno bolezen ter kardiovaskularne in nevrodegenerativne bolezni. Prispevek nudi pregled najnovejših dosežkov na tem področju, pri čemer obravnava tako farmacevtske kot nefarmacevtske pristope. Elektronsko iskanje literature je vključevalo tri baze podatkov: MEDLINE, Cochrane in Google Scholar, dopolnjeno z drugo dostopno literaturo. Strategije za upočasnitev staranja in z njim povezanih bolezni vključujejo farmacevtske intervencije in izbiro življenjskega sloga, pri čemer je ključnega pomena, da so te strategije podprte z dokazi iz raziskav. Spremembe življenjskega sloga vključujejo postenje, prehrano, ki posnema postenje, in ketogeno dieto. Zdravila in dodatki proti staranju delujejo prek različnih mehanizmov. Med posnemovalci kalorijske restrikcije poznamo aktivator AMP-aktivirane proteinske kinaze (metformin) in zaviralec mTOR (rapamicin) ter rilmenidin, ki izraža učinek obeh omenjenih zdravil. Rožmarinska kislina je naravni produkt, za katerega so značilne protiglikacijske lastnosti. S starostjo povezano navzkrižno povezovanje beljakovin je prepoznan vzročni dejavnik pri boleznih, povezanih s starostjo. »Anti-aging« medicina je razvijajoče se področje s številnimi zdravili in strategijami, ki zahtevajo dodatne klinične študije ter dolgoročno spremljanje na podlagi kliničnih izkušenj in zapoznelih neželenih učinkov.
Lucijan Skubic, Vesna Breznik, Mario Poljak
Kožne bradavice so vse prisotne, samo-omejujoče benigne neoplazme, ki jih povzročajo človeški papilomavirusi (HPV). Številne študije so preučevale prevalenco in raznolikost genotipov HPV pri treh glavnih vrstah kožnih bradavic: navadnih, plantarnih in ploščatih bradavicah. Z uporabo različnih metodoloških pristopov v raznolikih populacijah je možno zaznati več genotipov HPV v kožnih bradavicah, vendar etiološka povezava pogosto ni bila potrjena. Ta pregled obravnava nedavno izboljšane strategije za dokazovanje prisotnosti HPV v kožnih bradavicah, vključno z ustreznimi tehnikami vzorčenja za testiranje na HPV, izbiro molekularnih metod za dokaz HPV in določitvijo genotipa, ki povzroča bradavice, preko ocene celičnega virusnega bremena. Novi pristopi nudijo vpogled v razpon genotipov HPV, ki povzročajo kožne bradavice, ter omogočajo boljše razumevanje njihove etiologije. Poleg tega so avtorji izvedli pregled literature glavnih študij o prevalenci HPV in distribuciji genotipov pri navadnih, plantarnih in ploščatih bradavicah. Na koncu so na kratko obravnavane histopatološke značilnosti, specifične za posamezne genotipe HPV v kožnih bradavicah.
Daniela Franulić, Ena Parać, Lorena Dolački, Iva Topalušić, Liborija Lugović-Mihić
Pregledni članek se osredotoča na kožne manifestacije pri šolskih otrocih in mladostnikih, starih od 6 do 18 let, ki so povezane z različnimi vidiki pandemije virusa SARS-CoV-2, vključno z uporabo osebne zaščitne opreme (OZO), okužbo s SARS-CoV-2 in cepivom proti SARS-CoV-2. Uporaba OZO se povezuje s pojavom aken, povezanih z nošenjem maske, zaradi disbioze mikrobioma in porušenja kožnega ravnovesja, kar vodi v nastanek novih aken ali poslabšanje obstoječih. Med najpogosteje opisanimi kožnimi manifestacijami okužbe s SARS-CoV-2 so spremembe, podobne ozeblinam, izpuščaji podobni erythema multiforme in kožne manifestacije večsistemskega vnetnega sindroma, povezanega s SARS-CoV-2. Predlagani mehanizmi vključujejo bodisi neposredno interakcijo virusa s kožo prek kožnega receptorja angiotenzinske konvertaze 2 v bazalni plasti epidermisa ali hiperaktiven imunski odziv. Vpliv okužbe s SARS-CoV-2 se kaže tudi na adneksalnih strukturah, kot so spremembe las (alopecija areata in telogeni efluvij) ter spremembe nohtov, kot sta onihomadeza in periungualna deskvamacija. V primerih so opisani tudi kožni stranski učinki cepiva proti SARS-CoV-2, ki se razlikujejo od tistih pri odraslih. Zato je potrebna večja ozaveščenost o najpogostejših kožnih manifestacijah, povezanih s COVID-19 pri otrocih, saj so te običajno blage ali nespecifične.
Tijana Orlic, Snezana Minic, Emilija Manojlovic-Gacic, Dubravka Zivanovic, Igor Kapetanovic
Pojav de novo ali ponovnih kožnih izpuščajev pri osebah s hematološkimi boleznimi predstavlja izziv pri določanju, ali gre za sekundarno širjenje bolezni ali za nepovezano diagnozo. Eozinofilni izpuščaj pri hematoproliferativni bolezni je redka nespecifična manifestacija, ki spremlja limfoproliferativne motnje, vključno s kronično limfocitno levkemijo (KLL). Predstavljen je primer 70-letnega moškega s KLL v remisiji (pred petimi in dvema letoma zdravljen z dvema 6-mesečnima cikloma fludarabin-ciklofosfamida in rituksimaba), pri katerem se je pojavil akutni, razširjeni polimorfni kožni izpuščaj. Za histopatološko preiskavo sta bili opravljeni kožni biopsiji na dveh mestih (bula in infiltriran nodul). Patolog je poročal o formaciji velikega spongiformnega vezikla z eozinofilci ter dermalnim in hipodermalnim vnetnim infiltratom, ki je bil sestavljen iz limfocitov (pretežno T celic, manj B celic) in eozinofilcev. S pomočjo imunohistokemije je bilo izključeno sekundarno širjenje neoplazme in sarkoidoza. Postavljena je bila diagnoza eozinofilnega izpuščaja pri hematoproliferativni bolezni pri bolniku s KLL po kemoterapiji, brez aktivne bolezni. Dva tedna po remisiji se je bolnikovo stanje poslabšalo, imel je povečane bezgavke in levkocitozo (291 × 10⁹/l) - potrjen je bil ponoven izbruh KLL. Izvedena je bila levkocitafereza in predpisan ibrutinib v odmerku 140 mg trikrat na dan. Ta primer poudarja pomen prepoznavanja tega relativno pogostega, a premalo poročanega eozinofilnega izpuščaja, povezanega s hematoproliferativnimi boleznimi.
Maruša Selan, Neža Stopajnik
Avtorici poročata o primeru 70-letnega moškega brez pomembne zdravstvene anamneze, pri katerem so se po celem telesu nenadoma pojavile rožnate oziroma lividne papule. Povečanih bezgavk ni bilo opaziti, laboratorijski izvidi pa so pokazali nizko število trombocitov. Opravljena je bila biopsijo, pri kateri je histopatološka preiskava pokazala infiltracijo kože z visoko maligno blastoidno neoplazmo. Nadaljnji pregledi, ki so jih opravili hematologi, vključno s citološko analizo punkcije kostnega mozga, so potrdili akutno mieloično levkemijo (AML). Molekularno genetsko testiranje je razkrilo mutacijo v genu za nukleofosmin (NPM1), najpogostejšo gensko anomalijo pri AML pri odraslih. Bolnik je bil zdravljen po protokolu z venetoklaksom in azacitidinom, vendar je umrl 4 mesece po začetku zdravljenja zaradi sepse kot posledica febrilne nevtropenije.
Andreja Pagon, Mateja Dolenc Voljč
Darierjeva bolezen je redka avtosomno dominantna genodermatoza, ki se prvič pojavi v adolescenci z luskastimi rdeče-rjavimi keratotičnimi papulami in plaki, ki se nahajajo na seboreičnih in intertriginoznih predelih. Ker ni na voljo specifičnih tarčnih zdravil, je zdravljenje oteženo, zlasti v primeru ponavljajočih se poslabšanj, ki lahko privedejo do resnih zapletov, kot so sekundarne bakterijske in virusne okužbe. Zdravilo izbora predstavljajo antiseptiki, topični kortikosteroidi in sistemski retinoidi, predvsem acitretin in izotretinoin. Avtorici predstavljata primer pacientke z Darierjevo boleznijo, ki je bila neuspešno zdravljena z acitretinom in izotretinoinom, po zdravljenju z alitretinoinom pa je prišlo do pomembnega izboljšanja. V prispevku je predstavljen tudi pregled prejšnjih poročil o učinkovitosti alitretinoina pri Darierjevi bolezni.
Putu Martha Gerynda Sukma, Sri Linuwih SW Menaldi, Larisa Paramitha Wibawa, Shannaz Nadia Yusharyahya, Marsen Isbayuputra
Do danes ne obstaja zlati standard za identifikacijo fotostaranja. Ta študija raziskuje korelacijo med profili fotostaranja, ocenjenimi po Glogauovi lestvici, in dermatoskopsko lestvico fotostaranja (DPAS) pri obalni populaciji. Izvedena je bila analitična presečna študija na občinskem zdravstvenem centru Cilincing v Džakarti oktobra 2022. Vključeni so bili posamezniki, starejši od 20 let, ki živijo na obalnem območju, s Fitzpatrick tipi kože III–V in povprečno dnevno izpostavljenostjo soncu ≥ 3 ure. Glogauova lestvica in DPAS sta bili ocenjeni na podlagi anamneze ter fizikalnega in dermatoskopskega pregleda. Za oceno korelacije med Glogauovo lestvico in DPAS je bil uporabljen Spearmanov korelacijski test. V raziskavi je sodelovalo 30 posameznikov s povprečno starostjo 41,5 ± 11,5 let. Mediana Glogauovih ocen je bila 3 (razpon: 2–4). Povprečna ocena DPAS je znašala 28,5 ± 5,6. Pri vseh udeležencih so bile opažene lentigo, hipo- in hiperpigmentirane makule, telangiektazije in globoke ter površinske gube. Ugotovljena je bila zmerna pozitivna korelacija med Glogauovo lestvico in DPAS (r = 0,536, p = 0,002). Avtorji zaključujejo, da Glogauova lestvica pomembno korelira z DPAS. DPAS lahko služi kot zanesljivo, enostavno, praktično in hitro diagnostično orodje za oceno stopnje staranja.
Gulhan Gurel, Dilara Guler, Hasan Ali Guler, Irem Nur Durusu Türkoglu, Isın Nur Sultan Oncu, Seçil Soylu
Kronična spontana urtikarija (CSU) se kaže s trdovratnimi ali ponavljajočimi se pruritičnimi lezijami, ki trajajo več kot 6 tednov. Bolniki s CSU lahko doživljajo motnje spanja, predvsem zaradi srbenja. Biološki ritmi (kronotipi) so razvrščeni v tipe: jutranji, vmesni in večerni. Ta študija ocenjuje razmerje med kakovostjo spanja, kronotipom in resnostjo bolezni pri bolnikih s CSU. Študija je vključevala 53 bolnikov s CSU in 50 zdravih kontrol. Izpolnjen je bil sociodemografski vprašalnik, resnost bolezni pa je bila določena z urtikarijskim ocenjevalnim rezultatom v obdobju 7 dni (UAS7). Udeleženci so izpolnili tudi bolnišnično lestvico za oceno tesnobe in depresije (HADS), indeks resnosti nespečnosti (ISI), Pittsburghov indeks kakovosti spanja (PSQI) ter lestvico jutranjosti–večernosti (MEQ). Skupina s CSU je imela bistveno višji indeks telesne mase (BMI) kot zdrava kontrolna skupina. Glede lestvic spanja in kronotipov je skupina s CSU v primerjavi s kontrolno skupino dosegla višje rezultate na ISI in podlestvicah PSQI, z izjemo habitualne učinkovitosti spanja in skupnega PSQI rezultata, medtem ko ni bilo razlik v MEQ rezultatih. Ugotovljena je bila korelacija med UAS7 in skupnimi PSQI rezultati, pri čemer je bilo relativno tveganje za BMI in skupni rezultat PSQI pri CSU 1,13 in 1,45. Avtorji zaključujejo, da je pri obravnavi bolnikov s CSU priporočljivo oceniti kakovost spanja kot del celostne ocene.
Jakob Lillemoen Drivenes
Hereditarni angioedem (HAE) je potencialno življenjsko ogrožajoča genetska motnja, za katero so značilni ponavljajoči se napadi angioedema. Od pojava simptomov do diagnoze imajo bolniki pogosto več stikov z zdravstvenim sistemom. Predpostavljeno je bilo, da bi bilo mogoče v danskih registrih identificirati "digitalni prstni odtis" nediagnosticiranih bolnikov s HAE. Študija je primerjala bolnike s HAE s kontrolno skupino bolnikov z diagnozo Quinckejevega edema (QE) ali alergije na čebele/ose, saj bi lahko imeli podobne fenotipske značilnosti. QE je bila najpogostejša diagnostična koda v bolnišničnem sektorju pri bolnikih s HAE, preden je bila postavljena specifična diagnoza HAE. Bolniki s HAE so bili v bolnišnici v povprečju enkrat na dve leti pred postavitvijo diagnoze in enkrat v letu pred postavitvijo diagnoze. Veliko bolnikov je v letu pred postavitvijo diagnoze obiskalo tudi dermatologa. Avtor zaključuje, da so imeli bolniki s HAE v letih pred postavitvijo diagnoze več stikov z bolnišničnim sistemov zaradi napadov otekanja, polovica jih je obiskala dermatologa. V danskih registrih ni bilo mogoče identificirati specifičnega "digitalnega prstnega odtisa", kar se tiče specifičnih postopkov ali diagnoz, ki bi jih razlikovali od kontrolne skupine. Zato se priporoča, da se pri hospitaliziranih bolnikih z angioedemom neznanega vzroka izvede presejanje na HAE.
Mattias A.S. Henning, Hajer I. Al-Rahimi, Gregor B.E. Jemec, Ole B. Pedersen
Zlati standard za diagnosticiranje primarne hiperhidroze (PHH) temelji na sedmih kriterijih, ki jih poročajo bolniki. Z določitvijo diagnostične natančnosti posameznega kriterija je mogoče oblikovati skrajšane klasifikacijske modele. V tej presečni študiji so bili zbrani podatki danskih krvodajalcev leta 2021. Cohenov indeks kapa in diagnostična natančnost sta bila določena s primerjavo vsakega kriterija z metodami zlatega standarda. Študija je vključevala 1.039 udeležencev, od katerih jih je 59 (5,7 %) imelo PHH, 980 (94,3 %) pa je bilo opredeljenih kot kontrolne osebe. Glavni kriterij PHH – “vidno prekomerno potenje na določenih območjih vsaj 6 mesecev brez očitnega vzroka” – je bil bistveno bolj pogost pri udeležencih s PHH kot pri kontrolah (100 % proti 0,6 %; p < 0,0001). Cohenov indeks kapa za skladnost med tem kriterijem in PHH je znašal 0,95 (95 % interval zaupanja [CI] 0,91–0,99), njegova občutljivost je bila 1,00 (95 % CI 0,94–1,00), specifičnost pa 0,99 (95 % CI 0,99–1,00). Drugi kriteriji so pokazali manjšo skladnost in diagnostično natančnost. Avtorji zaključujejo, da je glavni kriterij PHH pokazal skoraj popolno skladnost in skoraj enako diagnostično natančnost kot zlati standard. Ta posamezni kriterij je mogoče uporabiti kot skrajšano različico za presejanje na PHH. Potrebna je določitev njegove ponovljivosti v neodvisnih populacijah.
Katarina Resman Rus, Samo Zakotnik, Martin Sagadin, Marko Kolenc, Lucijan Skubic, Nataša Knap, Misa Korva, Mario Poljak, Tatjana Avšič-Županc
Virus opičjih koz (MPXV), prvotno endemičen v Zahodni Afriki (klad II) in Srednji Afriki (klad I), se je nedavno pojavil po vsem svetu, kar je poudarilo potrebo po hitri in natančni diagnostiki MPXV. Ta pregledni članek predstavlja in kritično obravnava nabor viroloških metod za laboratorijsko diagnozo in karakterizacijo MPXV ter izkušnje in nauke, pridobljene med globalnim izbruhom mpox leta 2022. Trenutno se kot zlati standard za diagnostiko šteje PCR v realnem času, ki omogoča natančno in pravočasno potrditev potencialnih primerov mpox na podlagi sumljivih kožnih lezij, digitalni PCR pa izboljšuje natančnost kvantifikacije DNK MPXV. Sekvenciranje celotnega genoma razkriva raznolikost znotraj klada IIb in poudarja vlogo mikroevolucije pri prilagajanju virusa človeškemu gostitelju. Neprekinjeno genomsko spremljanje je pomembno za boljše razumevanje prenosa med ljudmi in preprečevanje pojava sevov, podobnih virusu variola. Tradicionalne virološke metode, kot sta elektronska mikroskopija in izolacija virusa, ostajajo ključne za celovito karakterizacijo virusa, zlasti v kontekstu razvoja cepiv in protivirusnih zdravil. Kljub trenutnim izzivom so serološki testi, ki zaznavajo različna protitelesa proti MPXV, pomembni dodatni diagnostični in raziskovalni pripomočki za potrditev pozno izraženih ali asimptomatskih primerov MPXV, sledenje stikom, epidemiološke študije, seroepidemiološke raziskave in boljše razumevanje vloge IgG in nevtralizacijskih protiteles pri imunskem odzivu na okužbo in cepljenje. Multidisciplinarni pristop, ki združuje napredne molekularne tehnike s tradicionalnimi virološkimi metodami, je ključen za hitro in zanesljivo diagnostiko, spremljanje in obvladovanje izbruha.
Vita Jugovac, Marija Gulin, Dora Barić, Daniela Ledić Drvar, Romana Čeović
Luskavica je kronična vnetna bolezen, ki pogosto spremlja epidemijo HIV. Razvoj luskavice pri bolnikih s HIV je povezan s padcem števila CD4+ celic. Zaradi velike variabilnosti klinične slike je diagnoza luskavice pogosto zahtevna, dodatno pa zdravljenje otežuje prisotna imunska pomanjkljivost, ki otežuje uporabo imunosupresivnih in bioloških terapij. Članki, ki vsebujejo pojma luskavica in HIV, so bili poiskani v bazah podatkov MEDLINE in Embase ter izbrani glede na njihovo relevantnost. Visoko aktivna protiretrovirusna terapija (HAART) je režim zdravljenja, namenjen obvladovanju in zdravljenju okužbe s HIV. Pri zdravljenju blage luskavice pri bolnikih s HIV so lokalna sredstva v kombinaciji s HAART obravnavana kot prva linija zdravljenja, sledi jim fototerapija. Druga linija zdravljenja vključuje peroralne retinoide, samostojno ali v kombinaciji. Pri kompleksnejših primerih se uporablja apremilas, saj nima imunosupresivnega učinka. V primerih napredovale in na zdravljenje odporne bolezni omejeni podatki iz študij nakazujejo, da bi lahko bila učinkovita imunosupresivna ali biološka terapija. Zdravljenje luskavice pri bolnikih s HIV ostaja izziv, kar je predvsem posledica zapletene etiopatologije in pomanjkanja odobrene terapije. Pri zdravljenju hude luskavice je priporočljivo tesno sodelovanje s specialistom infketologije. Potrebne so nadaljnje raziskave, po možnosti z namenom razvoja prilagojenih terapevtskih pristopov.
Ana Glavina, Jozo Badrov, Marino Lukenda, Karmela Džaja, Dolores Biočina-Lukenda, Liborija Lugović-Mihić
Podatki o ustnih lezijah pri covidu-19 so si nasprotujoči, poleg tega obstaja malo dokazov, ki bi potrdili, da te lezije neposredno povzroča virus SARS-CoV-2. Namen te serije primerov in pregleda literature je ugotoviti prevalenco ustnih lezij, povezanih s covidom-19, pri ambulantno obravnavanih bolnikih in opredeliti ustne spremembe, ki bi lahko bile povezane s covida-19. Predstavljamo 15 bolnikov, ki so prišli na prvi specialistični pregled v ambulanto za oralno medicino Zobne klinike v Splitu na Hrvaškem med novembrom 2020 in januarjem 2024. Njihova zdravstvena in zobozdravstvena anamneza je bila pridobljena po smernicah CARE. Prevalenca ustnih lezij, povezanih s SARS-CoV-2, je bila v štiriletnem obdobju spremljanja ocenjena na 1,42 %. Najpogostejše ustne lezije so bile nespecifične erozije, stomatitis, motnje v pretoku sline (kserostomija, oligosialija), bolezni žlez slinavk (sialadenitis, kronični sialadenitis), kandidiaza, pigmentacija, afte, sindrom pekočih ust ter geografski in brazdasti jezik. Povprečna latentna doba je znašala 25,1 dni. Najpogosteje prizadeto mesto je bil jezik (61,5 %). Ustne lezije, povezane s covidom-19, so se pojavile pri bolnikih srednjih let in enakomerno med spoloma, bile so blage ter nepovezane z resnostjo klinične slike covida-19.
Eva Klara Merzel Šabović, Dragan Jejinić, Andreja Pagon, Nina Jugovar, Violeta Hosta
Spitz lezije predstavljajo spekter melanocitnih proliferacij in vključujejo nevuse Spitz, atipične Spitz tumorje in Spitz melanome. Atipični Spitz tumorji so vmesne melanocitne lezije z značilnostmi, ki se uvrščajo med benignimi Spitz nevusi in malignimi Spitz melanomi. Pogosto predstavljajo diagnostični izziv tako za patologe kot dermatologe, saj lahko posnemajo melanom, še posebej visoko atipični Spitz tumorji. Pomembno je tudi dejstvo, da predstavljajo klinični izziv v zvezi z zdravljenjem, saj ni jasnih priporočil za njihovo obravnavo in zdravljenje. V tem prispevku avtorji predstavljajo primer mladega pacienta z visoko atipičnim Spitz tumorjem ter diagnostični postopek in nadaljnjo obravnavo. Prav tako je vključen pregled možnih pasti v literaturi, ki bi morale opozoriti klinike na agresivnejši potencial sprememb, kot je na primer prisotnost nekaterih fuzij BRAF.
Miloš D. Pavlović, Shireen Marzouk, Leis Bećiri
V Indiji se je pred kratkim pojavila večkratno odporna vrsta dermatofitov, ki je bila sprva opisana kot proti terbinafinu odporen Trichophyton interdigitale, vendar je kmalu dobila ločeno ime: T. indotineae. Zaradi odpornosti proti zdravljenju, prenašanja med ljudmi in pogostih potovanj je bila ta gliva kmalu odkrita v številnih državah na vseh celinah. V prispevku je opisan primer dečka z obsežno, izjemno srbečo in vnetno dermatofitozo, ki je prizadela njegov obraz, vrat, trup in okončine. Meseci zdravljenja z oralnim terbinafinom in flukonazolom ter z različnimi topikalnimi antimikotiki so bili neuspešni. S pomočjo kvalitativne verižne reakcije s polimerazo (PCR) so v postružkih kože identificirali glivo kompleksa T. interdigitale, z visoko verjetnostjo, da gre za T. indotineae. Peroralno zdravljenje z itrakonazolom, ki je trajalo 8 tednov, je pozdravilo okužbo. Ker pacient pred pojavom okužbe več mesecev ni potoval zunaj Združenih arabskih emiratov, je okužbo najverjetneje pridobil iz lokalnega vira.
Klara Cvenkel, Mojca Bizjak, Julij Šelb, Mitja Košnik
Ta študija je preučevala verjetnost in trajanje remisije pri bolnikih s kronično spontano urtikarijo (CSU), odporno na antihistaminike druge generacije H1 (sgAH), pri zdravljenju z omalizumabom. Gre za retrospektivno opazovalno študijo na 176 odraslih bolnikih s CSU, ki so imeli izrazito komponento srbenja (≥ 8) na lestvici za oceno aktivnosti urtikarije (UAS7) kljub štirim tabletam sgAH dnevno in so začeli zdravljenje z omalizumabom v odmerku 300 mg vsake 4 tedne. Po izključitvi 13 neodzivnih bolnikov so avtorji analizirali 163 bolnikov, ki so se odzvali na omalizumab (povprečna starost 51,8 let, 74,4 % žensk). Intervali med aplikacijami so se postopoma podaljševali. Za bolnike, ki so bili brez simptomov pri postopnem zmanjševanju odmerka (na 150 mg vsake 12 tednov) in potrebe po sgAH, je bila obravnavana možnost prekinitve zdravljenja. Tako je bila prekinitev zdravljenja z omalizumabom možna pri 25,8 % bolnikov (42/163). Trajanje zdravljenja z omalizumabom pred remisijo se je gibalo od 7 do 63 mesecev. Do popolne remisije do konca obdobja opazovanja (september 2021) v trajanju od 8 do 68 mesecev je prišlo pri 21 bolnikih (50,0 %). Pri bolnikih, pri katerih se je bolezen ponovila, je večina (71,4 %; 15/21) uspešno nadzirala CSU s sgAH. Šest bolnikov (28,6 %; 6/21) je po 6 do 40 mesecih remisije potrebovalo ponovno uvedbo omalizumaba in se dobro odzvalo na zdravljenje. Študija kaže, da četrtina bolnikov s hudo CSU doseže dolgotrajno remisijo. Poleg tega lahko pri večini primerov simptome ob ponovitvi bolezni učinkovito obvladujemo s sgAH, pri tistih, ki potrebujejo ponovno uvedbo omalizumaba, pa zdravljenje prav tako pokaže ugoden učinek.
Maja Štrajtenberger, Liborija Lugović-Mihić, Asja Stipić-Marković, Marinko Artuković, Roman Mihić, Lorena Dolački, Nika-Barbara Pravica, Ivica Lokner
Nedavne raziskave so pokazale, da sta strjevanje krvi in ekstrinzična koagulacijska kaskada vključeni v patogenezo kronične spontane urtikarije (CSU), vendar je o koagulacijskih faktorjih pri angioedemu še vedno malo znanega. Študija je vključevala 58 udeležencev: 29 bolnikov s kroničnim angioedemom (14 z izoliranim angioedemom in 15 z angioedemom s koprivnico) ter 29 zdravih kontrol (HC). Avtorji so primerjali vrednosti koagulacijskih faktorjev pri bolnikih z izoliranim angioedemom in pri tistih z angioedemom s koprivnico. Pri vseh udeležencih so s pomočjo encimsko-imunskega testa (ELISA) izmerili plazemske vrednosti D-dimera, fibrinogena in faktorja VII. Pri bolnikih z angioedemom (obe skupini) so bile v primerjavi s kontrolno skupino (HC) zabeležene bistveno višje vrednosti D-dimera (p = 0,016; ε² = 0,381) in fibrinogena (p = 0,044; ε² = 0,331), pri čemer so bile višje vrednosti pri angioedemu s koprivnico. Med skupinama z angioedemom ni bilo pomembnih razlik v vrednostih faktorja VII in fibrinogena, vendar so bili koagulacijski faktorji pogosteje povišani pri obeh skupinah z angioedemom v primerjavi s kontrolami. Avtorji zaključujejo, da je ena od značilnosti angioedema povečana koagulacijska sposobnost krvi, kar lahko spodbudi tvorbo fibrina in je morda pomembna pri obvladovanju napadov angioedema.
Giusto Trevisan, Serena Bonin, Sandro Tucci, Salvino Bilancini
Dermatomiozitis (DM) je skupina avtoimunskih idiopatskih vnetnih miopatij, za katero so značilni tipični kožni znaki in simptomi prizadetosti mišic. Bolezen se lahko pojavi skupaj z rakom kot paraneoplastični sindrom, kalcinozo, intersticijsko pljučno boleznijo, drugimi avtoimunskimi boleznimi vezivnega tkiva (kot del sindroma prekrivanja) ter Raynaudovim pojavom. V raziskavi so bili zbrani klinični in kapilaroskopski podatki 43 bolnikov z DM. Diagnoza je temeljila na klasifikacijskih merilih Bohan–Peter ter Evropskega združenja proti revmatizmu / Ameriškega združenja za revmatologijo (EULAR/ACR). Pri vseh bolnikih je bila izvedena kapilaroskopija nohtnih gub. V kohorti je imelo osem bolnikov sindrom prekrivanja, šest paraneoplastični sindrom, osem jih je imelo intersticijsko pljučno bolezen, devet pa kalcinozo; dva od teh pa tudi raka. Raynaudov pojav je bil opažen pri 74 % bolnikov. Pri kapilaroskopiji nohtnih gub je imelo 84 % bolnikov prisotnost velikanskih kapilar, 81 % razvejanih kapilar, 70 % pa obojih. Slednje, zlasti velikanske razvejane kapilare, bi lahko bile specifične za DM. Odkrivanje izrazitih subpapilarnih venskih pletežev je bilo povezano s pljučno prizadetostjo, medtem ko so bile spremembe v perikapilarnih prostorih povezane z resnostjo in prognozo DM. Rezultati študije poudarjajo koristnost kapilaroskopije nohtnih gub pri diagnostiki in prognozi DM. Na podlagi rezultatov in podatkov iz literature bi bilo smiselno vključiti specifične kapilaroskopske značilnosti med diagnostična merila za DM.
Nevi Yasnova, Sondang P. Sirait, Githa Rahmayunita
Melazma je kronična pridobljena motnja pigmentacije kože, za katero so značilne nepravilno oblikovane rjave do sivo-rjave lise s simetrično razporeditvijo, predvsem na predelih, izpostavljenih soncu, kot je obraz. Topični hidrokinon (HQ) je zlati standard za zdravljenje melazme, vendar ima številne stranske učinke. Ta študija ocenjuje učinkovitost topične traneksamske kisline (TA) kot alternativo za zdravljenja melazme. V dvojno slepi, razcepljeni, randomizirani kontrolirani študiji, ki je vključevala 20 udeležencev, je bila učinkovitost 3 % TA v primerjavi s 4 % HQ kremo ocenjena v obdobju 8 tednov. Ocenjevali so spremenjeni indeks območja in resnosti melazme (mMASI), indeks melanina, indeks eritema in stranske učinke. Subjektivno izboljšanje so merili z globalno oceno pacienta (PtGA). Pri obeh skupinah je bilo v 4. in 8. tednu v primerjavi z začetnim stanjem opaženo znatno zmanjšanje mMASI indeksa. V PtGA ocenah med skupinama (3 % TA in 4 % HQ) ni bilo statistično pomembnih razlik. Topična 3 % TA je enako učinkovita in varna kot 4 % HQ pri zdravljenju melazme pri indonezijski populaciji, vendar z boljšim varnostnim profilom kot HQ.
Alena Soha, Inga Azina, Darja Arina Miskina, Viktorija Murasko, Maksims Zolovs, Andris Rubins
Ta študija raziskuje imunogenetske povezave med človeškimi levkocitnimi antigeni (HLA) in geni za modulator sproščanja kalcija 1 (ORAI1) ter molekulo interakcije strome 1 (STIM1) pri HIV-1–pozitivnih pacientih s kožnimi boleznimi, povezanimi z okužbo s HIV. V študiji je bila ocenjena porazdelitev različic alelov razreda II HLA in izražanje genov ORAI1 in STIM1 v krvi HIV-1–pozitivnih pacientov, ki so imeli s HIV-povezane kožne bolezni, ter kontrolno skupino brez okužbe s HIV. Raziskovalno skupino je sestavljalo 115 HIV-1–pozitivnih bolnikov s HIV-povezanimi kožnimi boleznimi, kontrolno skupino pa 80 zdravih posameznikov iz Latvije. Alela z višjim tveganjem (HLA-DQB1*02:01-0301 in HLA-DQA1*01:01-0501) ter zaščitna alela (HLA-DRB1*07-13, DRB1*01-13, DRB1*04-11 in HLA-DQA1*05:01-0501) sta pokazala statistično pomembno razliko med skupinama. Pri 38 od 115 pacientov so bile na začetku zdravljenja v krvi odkrite višje ravni izražanja genov ORAI1 in STIM1. Pomembno višja raven mRNA gena ORAI1 je bila prav tako prisotna v kontrolni skupini. Rezultati tako kažejo, da so aleli razreda II HLA povezani s trendom tveganja oziroma zaščite pred kožnimi boleznimi, povezanimi s HIV, pri HIV-1–pozitivnih pacientih. Prav tako je bilo ugotovljeno, da sta bila v preiskovani skupini hkrati prisotna nizka raven mRNA gena ORAI1 in alel s tveganjem (HLA-DQB1*0201-0301).
Hana Gašper, Vesna Breznik
Multipli avtoimunski sindrom je manifestacija poliavtoimunosti, pri kateri pri enem bolniku sočasno nastopajo tri ali več avtoimunskih bolezni. Avtorici predstavljata edinstven primer 55-letne bolnice, pri kateri so bile prisotne štiri avtoimunske bolezni: avtoimunska bolezen ščitnice, vitiligo, morfea in lichen sclerosus. Bolnica je bila ocenjena zaradi napredovanja morfee in lichen sclerosusa, pri čemer je bilo potrjeno histopatološko prekrivanje obeh bolezni v isti leziji. Avtorici razpravljata tudi o naraščajoči razširjenosti avtoimunskih bolezni in podobnih primerih dermatološke poliavtoimunosti.
Iva Maširević Mudrić, Jovana Pelemiš, Branislav Lekić, Svetlana Popadić
Bolezen Hailey-Hailey je redka kronična avtosomno-dominantna bolezen z mehurji, ki se kaže z erozijami, razpokami in vegetacijami v intertriginoznih predelih. Dandanes ni na voljo specifičnega zdravljenja ali terapevtskih smernic, kar otežuje obvladovanje bolezni. Avtorji predstavljajo primer 43-letnega moškega z boleznijo Hailey-Hailey, ki je bil neuspešno zdravljen s topičnimi in sistemskimi kortikosteroidi, antibiotiki in kirurškim posegom. Ob sprejemu je imel erozije, vegetacije in okužbo v predelu pazduh in dimelj. Uveden je bil peroralni metotreksat 10 mg tedensko, pri čemer je bila popolna remisija dosežena v 3 tednih. Zaradi odsotnosti lezij je bilo možno po 8 tednih prekiniti zdravljenje z metotreksatom. V obdobju 3-letnega spremljanja so blage izbruhe uspešno obvladovali s topičnim mikonazolom ali blagimi steroidnimi kremami. Avtorji zaključujejo, da je peroralni metotreksat varen in učinkovit za doseganje dolgoročne remisije pri bolezni Hailey-Hailey.
Shaimaa E. Lashin, Olfat G. Shaker, Samar M. El-Tahlawi, Esraa H. Yousef, Sara M. Yaseen
Vitiligo je pogosta kožna bolezen, za katero je značilno uničenje melanocitov, kar vodi do depigmentiranih lis na različnih predelih telesa. Interlevkin (IL)-31 je povezan z razvojem srbečice in vnetja kože, kar lahko prispeva k simptomom na koži. Ta študija meri nivo IL-31 pri bolnikih z vitiligom s srbečico in brez nje, in jih primerja z zdravimi kontrolami ter preučuje odnos med IL-31, aktivnostjo bolezni in drugimi kliničnimi dejavniki, z namenom oceniti njegovo potencialno vlogo pri zgodnji diagnozi vitiliga. V študijo je bilo vključenih 90 posameznikov, ki so bili enakomerno razdeljeni v tri skupine: vitiligo, vitiligo s srbečico in zdrave kontrole. Serumski nivo IL-31 je bil izmerjen z encimsko-imunsko metodo (ELISA). V vseh skupinah so bile opažene pomembne razlike v nivoju IL-31. Nivo IL-31 je bil najvišji pri bolnikih z vitiligom s srbečico, sledili so bolniki brez srbečice, najnižji pa je bil pri zdravih kontrolah (196 ± 67,28, 152,10 ± 74,39 in 80,03 ± 32,30 pg/ml). Poleg tega je bil serumski nivo IL-31 pomembno povezan z aktivnostjo bolezni v obeh skupinah vitiliga. Pozitivne korelacije so bile ugotovljene med nivojem IL-31 ter indeksom obsega vitiliga (VASI) in aktivnostjo bolezni vitiliga (VIDA) v obeh skupinah bolnikov, kot tudi med nivojem IL-31 in obsegom lezij pri bolnikih z vitiligom brez srbečice. Pri bolnikih s srbečico je nivo IL-31 pozitivno koreliral tudi s starostjo in oceno srbečice. Avtorji zaključujejo, da bi lahko IL-31 služil kot ključni označevalec in imel pomembno vlogo pri zgodnji diagnozi vitiliga pri bolnikih, tako s srbečico kot brez nje.
Abishek Muniraju Reddy, Sudha Banti, Sneha Nataraj, Rajesh G, Srinivas Konappalli
Idiopatska gutatna hipomelanoza (IGH) je pogosta levkodermična dermatoza, ki primarno prizadene srednje stare in starejše odrasle. Ta študija ocenjuje dermatoskopske značilnosti IGH in njihovo povezavo s histopatološkimi najdbami. V študijo je bilo vključenih 100 bolnikov z IGH. Pri vsakem bolniku so izvedli podroben pregled bolnikove anamneze skupaj z dermatološkim in fizikalnim pregledom. Opravljen je bil dermoskopski in histopatološki pregled za potrditev diagnoze. Povprečna starost udeležencev je bila 64,67 ± 9,59 let, pri čemer je bilo 53 % moških. Najpogostejša dermatoskopska značilnost je bil nebuloidni vzorec (33,3 %), sledil je petaloidni (26,7 %), medtem ko sta bila ameboidni in peresasti vzorec opažena v enakih deležih (po 20 %). Lezije IGH so se najpogosteje nahajale na trebuhu (33 %) in nogah (27 %). Histopatološka preiskava je pokazala značilnosti, kot so hiperkeratoza v obliki košarastega tkanja, atrofija epidermisa v nekaterih lezijah, zmanjšanje melaninskih globul ali melanocitov, prekinitvene lezije in sploščenost »rete ridges« v vseh dermatoskopskih vzorcih. Avtorji zaključujejo, da so za IGH značilne različne dermatoskopske značilnosti, vključno z ameboidnim, peresastim, nebuloidnim in petaloidnim tipom. Ko so te značilnosti interpretirane v kliničnem kontekstu in potrjene s histopatološkimi najdbami, pripomorejo k natančni diagnozi IGH in njenem razlikovanju od drugih hipopigmentiranih in depigmentiranih dermatoz. Dermatoskopija je lahko uporabno orodje za potrditev diagnoze IGH.
Mario Ćurković, Kristina Kralik, Nika Ćurković
Kožni rak je pomembna globalna zdravstvena težava, ki zahteva hitro odkrivanje in obravnavo, zlasti pri starejših. Zdravniki v primarnem zdravstvu igrajo ključno vlogo pri zgodnji diagnozi, saj so pogosto prvi, ki pregledajo paciente s kožnimi spremembami. Pravilna diagnoza s strani družinskih zdravnikov je bistvena za učinkovito zdravljenje in boljše izide pri pacientih. Ta študija je v obdobju 12 let analizirala 125 vzorcev pri 89 pacientih, ki so imeli vidne kožne spremembe ali sumljive lezije, odkrite med rutinskimi pregledi. Začetne delovne diagnoze, ki so jih postavili družinski zdravniki, so bile primerjane s končnimi patohistološkimi diagnozami (PHD). Študija je pokazala pomembne razlike med delovnimi diagnozami in končnimi PHD za maligne v primerjavi z benignimi primeri, s 83,3 % točnostjo in statistično pomembnostjo (p = 0,04). Ugotovljena je bila 12,9 % razlika, kar nakazuje na možnosti za izboljšave. Diagnostična učinkovitost za predrakave v primerjavi z benignimi primeri je bila visoka (natančnost 88,2 %), vendar brez statistične pomembnosti (p = 0,50), kar pomeni, da te razlike niso klinično pomembne. Avtorji zaključujejo, da so zdravniki na primarnem nivoju zelo učinkoviti pri prepoznavanju malignih kožnih obolenj, kar je ključno za učinkovito obvladovanje kožnega raka. Kljub temu je potrebno izboljšati točnost diagnoz, predvsem za zmanjšanje napačnih ocen benignih stanj kot malignih. Nadaljnje usposabljanje in napredek sta bistvena za dodatno izboljšanje diagnostične pravilnosti pri vseh kožnih obolenjih.
Maja Štrajtenberger, Asja Stipić-Marković, Ema Barac, Marinko Artuković, Liborija Lugović-Mihić
Beta defensini (β-defensini) so peptidi, ki jih v glavnem proizvajajo epitelijske celice pri sesalcih, da zaščitijo kožo, druge organe in sluznice pred mikrobno kolonizacijo. Peptide proizvajajo epitelijske celice, keratinociti in makrofagi kot odziv na interakcijo z mikroorganizmi (bakterijami, virusi in glivami) ali pod vplivom različnih pro-vnetnih citokinov. Človeški β-defensin (HBD) 2 ima posredno vlogo pri alergijskih reakcijah, saj spodbuja aktivacijo mastocitov in njihovo degranulacijo. V dermatoloških in alergijskih stanjih je vloga HBD2 dobro dokumentirana. Čeprav HBD2 pretežno nastaja v keratinocitih, ga je skupaj s HBD3 možno zaznati tudi v serumu. Povišane vrednosti HBD2 v serumu so prisotne pri pacientih s kožnimi boleznimi, kot sta atopijski dermatitis in luskavica. Poleg tega je HBD2 pomemben pri kronični spontani urtikariji (CSU), pri kateri lahko nastanek urtikarijske kožne lezije sprožijo okužbe. Omeniti velja, da CSU pogosto spremlja angioedem, ki je lahko povezan s HBD2, saj imajo pacienti s CSU in pridruženim angioedemom višje serumske vrednosti HBD2 v primerjavi s tistimi brez angioedema. Trenutni dokazi nakazujejo, da bi lahko HBD2 služil kot označevalec vnetja in imel potencialne terapevtske aplikacije, vendar pa je zaradi pomanjkanj podatkov o vrednostih HBD2 in njegovi izraženosti v koži pacientov z alergijskimi kožnimi boleznimi potrebnih več raziskav, da se pojasnijo vzroki in mehanizmi povišanih vrednosti HBD2 pri teh stanjih.
Erick Santaella, Fotini Bageorgou, Desirée Giselle Castelanich, Jorge López Berroa
Celulit oziroma edematozna fibrosklerotična panikulopatija (EFP) prizadene do 90 % žensk in ima pomemben estetski vpliv. EFP je večfaktorsko stanje, za katerega so značilne lokalne spremembe v cirkulaciji, povečana debelina maščobnega tkiva in fibrozni odziv, ki vključuje zadebeljene kolagenske snope in septe kot posledica lokalne hipoksije. Čeprav obstaja veliko načinov zdravljenja, so njihovi učinki običajno začasni. Ta študija ocenjuje rezultate pri štirih pacientkah z EFP, zdravljenih s kombinirano rekombinantno encimsko terapijo, ki vključuje liazo, lipazo in kolagenazo. Standardiziran protokol je vključeval injekcije raztopine kombiniranih encimov (pbserum Medium™), ki so bile v treh ločenih tretmajih aplicirane na spodnje okončine. Za primerjalno analizo so bile zbrane fotografije pred in po zdravljenju. Pri vseh štirih pacientkah so bile opažene izboljšave videza kože in zmanjšanje fibroze, brez sistemskih ali lokalnih neželenih učinkov. Avtorji predlagajo, da lahko strategija zdravljenja, ki cilja na edematozne, maščobne in fibrozne komponente EFP, ponudi ekonomičen in patogenetsko utemeljen pristop k obvladovanju tega stanja pri ženskah s celulitom.
Daniel Ciurescu, Simina Condruz, Marius Irimie
Recesivna distrofična bulozna epidermoliza (RDEB) je redka genetska bolezen kože, ki jo povzročajo mutacije v genu za kolagen tipa VII (COL7A1; 3p21.31). Mutacije v tem genu povzročajo spremembe v funkciji ali zmanjšano količino kolagena VII, kar vodi do krhkosti kože in pojava poškodb že pri manjših poškodba, pri čemer se rane težko celijo. Kožni ploščatocelični karcinom (cSCC) je pri bolnikih z RDEB pogostejši kot pri splošni populaciji zaradi kroničnega nastajanja ran in predstavlja glavni vzrok obolevnosti ter je pogosto naveden kot vzrok smrti pri teh bolnikih. Izkušenj z zdravljenjem cSCC pri bolnikih z RDEB je malo. Avtorji predstavljajo primer 19-letne pacientke z RDEB in neoperabilnim lokalno napredovalim cSCC na levi roki. Zaradi pomanjkanja možnosti zdravljenja je bila uvedena terapija s cemiplimabom v odmerku 350 mg, ki je bila aplicirana intravensko vsake 3 tedne. Klinični odziv je bil opažen že po drugi terapiji, brez toksičnih učinkov. Med nadaljnjim spremljanjem je bila pri pacientki opažena izrazita klinična izboljšava brez avtoimunskih neželenih reakcij. To kaže, da ima cemiplimab dober varnostni profil za zdravljenje cSCC pri bolnikih z RDEB in predstavlja pomembno možnost terapije.
Ana Šujica, Mark Sergej Bartenjev, Igor Bartenjev
Aktinični granulom (AG) je redko dermatološko stanje, s samo nekaj desetimi opisanimi primeri po svetu. Sprva so ga uvrščali med različice granuloma anulare, sedaj pa je priznan kot samostojna entiteta, za katero so značilne asimptomatski anulirani plaki na predelih kože, izpostavljenih soncu. Natančna patogeneza ni znana, vendar se predvideva, da gre za vnetni odziv na poškodbe zaradi sonca, morda zaradi poškodovanih elastičnih vlaken. Na voljo so številne lokalne in sistemske terapevtske možnosti, vendar specifične smernice zdravljenja še niso bile določene. Avtorji predstavljajo primer AG, zdravljenega z intralezijsko aplikacijo triamcinolon acetonida pri 64-letnem moškem. Prav tako razpravljajo o najpomembnejših kliničnih in histoloških značilnostih ter različnih možnostih zdravljenja.
Noor Almaani, Salsabiela Bani Hamad, Dina Siriyyeh
Idiopatska pridobljena prava levkonihija je redka benigna pridobljena motnja, ki običajno prizadene odrasle. Diagnozo postavimo klinično, pri čemer so potrebne preiskave za izključitev morebitnih osnovnih vzrokov. Vzrok za to stanje je v veliki meri neznan, vendar pri bolnikih pogosto povzroča zaskrbljenost zaradi strahu pred sistemsko boleznijo. Avtorji predstavljajo primer idiopatske pridobljene prave levkonihije totalis pri zdravem 20-letnem moškem. Bolnik je opazil občasno popolno beljenje nekaterih nohtov na rokah v obdobju sedmih let, pri čemer ni imel ugotovljenega nobenega osnovnega medicinskega vzroka ali laboratorijske nepravilnosti za nastalo stanje. Ta primer poudarja pomen upoštevanja idiopatske pridobljene prave levkonihije kot diferencialne diagnoze v primeru beljenja nohtov. Poleg tega je potrebna boljša ozaveščenost o tem edinstvenem stanju za pomiritev pacientov in preprečevanje nepotrebnih preiskav ter dolgotrajnega sistemskega zdravljenja.
Katarina Đorđević, Jovan Lalošević, Miloš Nikolić
Aktinični lichen planus (ALP) je redka fotosenzitivna podvrsta lichen planusa (LP) s štirimi glavnimi oblikami: anularno, pigmentirano (podobno melazmi), diskromično in klasično lichenoidno. Prevalenca je najvišja med temnopoltnimi mlajšimi ženskami, ki živijo v tropskih in subtropskih regijah. Po Evropi so poročila o ALP zelo redka, pri čemer je večina primerov opisana pri posameznikih, ki živijo v toplih državah ali pri ljudeh bližnjevzhodnega in indijskega porekla. Avtorji predstavljajo primer 68-letnega belopoltega moškega z 9-letno zgodovino blago srbeče, osamljene hiperpigmentirane lise na konici nosu. Histopatološki pregled je pokazal znake klasičnega LP z epidermalno atrofijo, pigmentno inkontinenco in znaki solarne elastoze. Na podlagi teh ugotovitev je bila postavljena diagnoza pigmentiranega ALP. Lokalno zdravljenje s pimekrolimusom in tretinoinom ter stroga zaščita pred soncem so se izkazali za učinkovite, z rahlo preostalo hiperpigmentacijo po šestih mesecih zdravljenja. Pri takšnih lezijah je treba upoštevati številne diferencialne diagnoze. Kljub temu lahko biopsijski vzorec in povezava histopatoloških s kliničnimi ugotovitvami skrajšata čas do pravilne diagnoze. Potrebno je zdraviti tako hiperpigmentirano kot vnetno komponento te dermatoze in zagotoviti dolgotrajno zaščito pred soncem za preprečevanje ponovitev.